Leta 2006 je prekmurščina dobila poseben spomenik. Prekmurski slavist in etnolog dr. Vilko Novak je popisal in izdal staro prekmursko besedje v Slovarju stare knjižne prekmurščine, ki velja za njegovo življenjsko delo. Knjiga je v prvi nakladi pošla v vsega treh tednih, kar se na splošno na slovenskem knjižnem trgu zgodi zelo redko, še redkeje pa, če gre za strokovno ali znanstveno literaturo.
Slovar je nastal zaradi posebnosti v besedju in slovnici, njegov pomen pa je mnogo širši od navadnega slovarja. Koristen je geografom, zgodovinarjem in etnologom, saj v njem lahko najdejo na primer kakšno krajevno ime v nekem obdobju in podobno. Ravno zato se Novakov slovar definira kot narečno-zgodovinski. Delo je zanimivo tudi za sodobne Prekmurce, saj jim je večina iztočnic stare knjižne prekmurščine še danes znana, ker se ta v zadnjih stoletjih ni bistveno spremenila.
V zapisih o nastajanju slovarja lahko preberemo, da je Novak že konec 60. in v začetku 70. let imel zbranih okrog 160.000 listkov s prekmurskim besedjem, vendar ga ni porabil le za omenjeni slovar, ampak so mu razna znanstvena dognanja koristila tudi pri drugih delih o zgodovini in kulturi pokrajine na levem bregu Mure. Poskusni snopič je sicer izšel že leta 1988 in po odzivih javnosti potrdil, da gre za delo izjemnega pomena, ki zahteva čimprejšnjo izdajo slovarja.
O njegovi pripadnosti domači krajini priča število naslovov, ki obravnavajo prekmursko in tudi porabsko tematiko (od štirinajstih samostojnih publikacij je takih devet). Njegova bibliografija poleg slovarja zajema tudi pesmi, poročila, preglede prekmurskega slovstva, ljudsko izročilo, orise narodnostnih in verskih tokov ob prelomu stoletja, obravnaval je tudi najstarejše prekmurske rokopisne pesmarice. Leta 2000 je v samozaložbi izdal pesniško zbirko z naslovom Zbogom življenje. Umrl je tri leta pozneje, 8. oktobra 2003. Pripravo slovarja, ki je torej izšel posthumno, so dokončali sodelavci Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
O njem najdemo zapis Jožeta Zadravca, ki strne Novakov pomen: »Sodil je v generacijo, ki si je naložila nalogo približati slabo poznano Prekmurje ostali Sloveniji.«
O slovarju
Delo je izšlo pri ZRC SAZU in zajema skoraj 15.000 iztočnic ter nekaj manj kot 2500 podiztočnic. Novak je zbiral besedje vse od prve prekmurske knjige iz leta 1715 do leta 1919, ko se je Prekmurje priključilo matični domovini – gre za 25 del. Vključuje vse pomembne avtorje in vso tematiko, ki jo je obravnavala tedanja prekmurska literatura. Prevladujejo verska besedila, sledijo učbeniki in vzgojne knjige, manjše število besedil pa obravnava ljudske običaje in zgodovino, izpisan je tudi prvi prekmurski časopis Prijatel, ki je bil pravzaprav edini pomembni nadaljevalec prekmurskega knjižnega jezika.Slovar je nastal zaradi posebnosti v besedju in slovnici, njegov pomen pa je mnogo širši od navadnega slovarja. Koristen je geografom, zgodovinarjem in etnologom, saj v njem lahko najdejo na primer kakšno krajevno ime v nekem obdobju in podobno. Ravno zato se Novakov slovar definira kot narečno-zgodovinski. Delo je zanimivo tudi za sodobne Prekmurce, saj jim je večina iztočnic stare knjižne prekmurščine še danes znana, ker se ta v zadnjih stoletjih ni bistveno spremenila.
V zapisih o nastajanju slovarja lahko preberemo, da je Novak že konec 60. in v začetku 70. let imel zbranih okrog 160.000 listkov s prekmurskim besedjem, vendar ga ni porabil le za omenjeni slovar, ampak so mu razna znanstvena dognanja koristila tudi pri drugih delih o zgodovini in kulturi pokrajine na levem bregu Mure. Poskusni snopič je sicer izšel že leta 1988 in po odzivih javnosti potrdil, da gre za delo izjemnega pomena, ki zahteva čimprejšnjo izdajo slovarja.
Pozabljene besede
V slovarju, ki je dostopen tudi na spletnem portalu Fran in tako z nekaj kliki na dosegu vsakemu posamezniku, se najdejo tudi besede, ki so sodobnemu Prekmurcu manj znane oziroma jih uporabljajo le še v nekaterih predelih Prekmurja. Tako najdemo na primer besede, kot so adomáš (pomeni pitje po delu oziroma napitnico), bantüvati (žaliti ali prizadeti), biróuv (sodnik), čalárni ali čelárni (zvijačen, varljiv), hamičíja (zavist, zloba), žùhek (grenek, bridek), zrokǜvati (povzročati) in druge. Zanimiv in (vsaj mlajši generaciji popolnoma neznan) se zdi medmet dèskurde, ki pomeni hajd, hitro.Glasnik prekmurske krajine
Vilko Novak se je rodil 28. aprila 1909 v Beltincih. Od šestega do dvaindvajsetega leta je živel pri stricu Ivanu Baši v bogojinskem župnišču, kjer je spoznaval prekmurske duhovnike in veliko delo njihovih prednikov za ohranitev jezika in narodnosti, iz česar izvira njegova ljubezen do rodne krajine. Na ljubljanski univerzi je diplomiral iz slavistike, leta 1944 pa na univerzi v Budimpešti doktoriral s tezo Štefan Kuzmič, slovenski prevajalec Biblije. Tri leta pozneje je pridobil še naslov doktor etnologije. Sprva je delal kot gimnazijski profesor, leta 1955 pa bil izvoljen za docenta na oddelku za etnologijo ljubljanske filozofske fakultete.O njegovi pripadnosti domači krajini priča število naslovov, ki obravnavajo prekmursko in tudi porabsko tematiko (od štirinajstih samostojnih publikacij je takih devet). Njegova bibliografija poleg slovarja zajema tudi pesmi, poročila, preglede prekmurskega slovstva, ljudsko izročilo, orise narodnostnih in verskih tokov ob prelomu stoletja, obravnaval je tudi najstarejše prekmurske rokopisne pesmarice. Leta 2000 je v samozaložbi izdal pesniško zbirko z naslovom Zbogom življenje. Umrl je tri leta pozneje, 8. oktobra 2003. Pripravo slovarja, ki je torej izšel posthumno, so dokončali sodelavci Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
O njem najdemo zapis Jožeta Zadravca, ki strne Novakov pomen: »Sodil je v generacijo, ki si je naložila nalogo približati slabo poznano Prekmurje ostali Sloveniji.«
