Svetovno nogometno prvenstvo 2022 je za nami. Vsa čast Argentini in Franciji za prikazano v finalu. Na koncu je spet slavila geografsko, ne samo nogometno, velika država. Tako kot vsakič po letu 1950, ko je bil zmagovalec Urugvaj. Po tistem so pokale zmagoslavno dvigovale Zvezna republika Nemčija oz. kasneje Nemčija, Brazilija, Anglija (še najmanjša od vseh preostalih zmagovalk), Argentina, Italija, Francija in Španija.
Prvenstvo v Katarju je bilo najbolj nenavadno zaradi časa igranja – prvič jeseni – in zaradi zelo majhne medsebojne oddaljenosti stadionov. Na naslednjem svetovnem prvenstvu, leta 2026, bo ravno nasprotno. Spet se bo igralo junija in julija, stadioni pa bodo zelo oddaljeni drug od drugega, saj bo prvenstvo potekalo v kar treh državah: Kanadi, ZDA in Mehiki. Mehika bo tako prva država, ki bo že tretjič gostila svetovno prvenstvo, ZDA ga bodo drugič, Kanada prvič. A vse najpomembnejše tekme od četrtfinala se bodo igrale v ZDA, kjer bo tudi finale. Najverjetneje na stadionu MetLife v New Yorku (natančneje v East Rutherfordu v New Jerseyju), ki bo sprejel do 82.500 gledalcev. Vendar to še ni dokončno potrjeno, saj se za organizacijo finalnega srečanja potegujeta še Dallas in Los Angeles. Več možnosti ima Dallas (natančneje Arlington) s stadionom AT & T, ki pod svojo streho sprejme 105 tisoč gledalcev, vendar bo kapaciteta zaradi varnosti znižana na 80 tisoč.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Zanimivo pa bo videti in slišati, kako bo širše občinstvo v ZDA, kjer nogometa (soccerja, kakor mu pravijo) ne spremljajo tako pozorno, čez štiri leta gledalo na to športno panogo. »Vsake štiri leta, ko je na sporedu svetovno prvenstvo, se Američani pretvarjamo, da nas nogomet zanima,« je hudomušna krilatica, ki kroži po ZDA. Čeprav je malce pretirana, saj je njihova profesionalna liga MLS (Major League Soccer) iz leta v leto boljša in odlično obiskana ter se ponaša s fenomenalnim navijaškim vzdušjem od začetka do konca na vsaki tekmi. A tri vprašanja še vedno begajo tako gledalce kot tudi nekatere ameriške novinarje: zakaj igralci ne streljajo na gol večkrat, kako se lahko nekateri dvoboji po dobri uri in pol končajo brez zmagovalca in poraženca ter kako je možno, da ima glavni sodnik tolikšno moč odločanja.
Morda se takšen način razmišljanja zdi komu naiven in malce smešen, vendar bi se veljalo malo bolj poglobiti vanj. In to še pred svetovnim prvenstvom, na katerem bo prvič v zgodovini nastopilo 48 reprezentanc.