Ženski nogomet v svetu čedalje bolj pridobiva veljavo in priljubljenost pri navijačih. To dokazuje tudi podatek, da si je finale ženskega svetovnega prvenstva leta 2015, v katerem so se pomerile Japonska in ZDA, zgolj v ZDA ogledalo skoraj 27 milijonov ljudi, celotno prvenstvo pa je pred zaslone pritegnilo 750 milijonov ljudi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Gledanost nogometnih tekem v svetovnem pogledu postavlja rekorde, lep primer za to je tudi nedavni ženski el clasico, ko sta se na povratni tekmi četrtfinala ženske lige prvakinj na stadionu Camp Nou v Barceloni pomerili ženski ekipi Barcelone in Real Madrida. Ta tekma se bo zapisala v zgodovino, saj je postala najbolj gledana tekma ženskega nogometa doslej, v živo si jo je ogledalo 91.553 gledalcev. Kot je po tekmi povedala Alexia Putellas, ena od trenutno gonilnih sil katalonskega ženskega ponosa in aktualna dobitnica zlate žoge, je bila ta izkušnja zares zgodovinska in magična, zmaga pred domačimi navijači pa toliko slajša.
Tudi slovenske nogometašinje že vrsto let profesionalno igrajo nogomet ter odgovorno zastopajo barve kluba in reprezentance. Čeprav se tudi v Sloveniji ženski nogomet razvija, je še daleč od tega, da bi dosegel slavo moškega. Dovolj zgovoren je že podatek, da si tekme prve slovenske ženske nogometne lige v povprečju ogleda le okoli 50 do 100 gledalcev, o stanju nekaterih igrišč, na katerih igrajo, pa je škoda izgubljati besed.
Na vprašanje, zakaj je med ženskim in moškim nogometom še vedno toliko neenakosti, tudi v plačilu, ni enoznačnega odgovora. Eden ključnih razlogov je gotovo ta, da je bil nogomet dolga leta domena moških, razvoj ženskega se je v Evropi in po svetu intenzivneje začel šele v 50. letih prejšnjega stoletja. Tudi igra žensk naj bi bila po mnenju mnogih manj ostra in napadalna, s tem pa tudi manj gledljiva. Če si ogledamo le nekaj tekem ženskega nogometa, vidimo, da to nikakor ne drži. Borbenost, ki jo predstavnice nežnejšega spola kažejo na igrišču, je enaka ali celo večja kot pri moških, vsak manjši prekršek, udarec po nogi ali nekaj prask pa zanje ne pomeni nekajminutnega valjanja po zelenici. Neumno se mi torej zdi, da v času, v katerem živimo, še vedno moramo razglabljati o tovrstnih neenakostih v športu in družbi na splošno razglabljati.