Zdi se, da vlada premierja Roberta Goloba ugodi vsem, ki potrkajo na njena vrata in zahtevajo višje plače. Nekaterim je zvišanje plač obljubila kar sama od sebe. Tako smo priča parcialnim povišanjem, kar pomeni, da se eni sindikati pri svojih zahtevah sklicujejo na zahteve drugih. Med seboj že skoraj tekmujejo, kdo bo koga prehitel. Štirideset milijonov evrov za zdravnike, osemnajst milijonov za mlade raziskovalce ter zaposlene v vzgoji in izobraževanju, devet milijonov za sodnike. Če jim vlada ne bo ugodila, bodo pa pač šli na ulice. Nekateri delodajalci medtem izkoriščajo draginjo in razmere na svetovnem trgu za omejevanje pravic delavcev.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Delavci so tako deležni neformalnih pritiskov v smislu, pojdi drugam, če z našimi pogoji nisi zadovoljen. Ali kljub trdni obljubi o novi službi je delavec dobil sporočilo, da ne bodo podpisali pogodbe z njim, ker se morajo tedensko prilagajati »globalnim razmeram«. Zadeva je v očeh delodajalcev sila preprosta – če hočejo biti konkurenčni zaradi visokih cen energentov in materialov, morajo znižati stroške dela. Kar pomeni po domače – plačati delavcem čim manj za delo. Ali opraviti isto delo z manj delavci. Že razklano javnost je dodatno razdelil dvig minimalne plače. Kakor koli že, temelj delovnega razmerja mora biti opravljanje dela delavca za delodajalca za dostojno plačilo. Plačilo za delo bi moralo biti tolikšno, da bi delavcu omogočalo dostojno življenje.
Ob taki predpostavki seveda ni potrebe po nastopu socialne države. Socialni vidik države se mora sprožiti le v primerih tveganj, zaradi katerih je delavec odsoten z dela in ne more s svojim delom pridobivati dohodkov, bodisi da je še v delovnem razmerju ali mu delovno razmerje morda preneha. V državi pa imamo še eno veliko težavo. Vsi smo se navadili, da se to, kar se dogaja, pač dogaja. Sistem je še vedno narejen tako, da najprej zmelje človeka, ki nima denarja, ki nima pomoči in prijateljev na položajih. Prisiljeni smo verjeti, da lahko preživimo, ker pač moramo preživeti. To pa lahko potegne za seboj tudi veliko razočaranja. In jeze.