Obravnava pomembnejših dogodkov, ki so zaznamovali delovanje šalovskega gasilskega društva v preteklosti, zahteva posebno vrsto raziskovalnega duha in temu primerne potrpežljivosti. Prostovoljno gasilsko društvo Šalovci (PGD) – ustanovljeno leta 1924, po reorganizaciji gasilstva leta 1933 so ga preimenovali v Prostovoljno gasilsko četo (PGČ) – je bilo v 20. in 30. letih 20. stoletja po vseh bistvenih merilih gasilskega dela med najbolj organiziranimi in naprednimi gasilskimi društvi v Prekmurju.
Šalovska gasilska kronika, ki jo je med letoma 1924 in 1938 pisal tajnik društva Vilijem Županek, je poleg uradnih zaznamkov glede gasilskega dela polna pomenljivih anekdot in lucidnih, tudi humornih zapisov, ki so sčasoma v ustni reinterpretaciji prešli v nabor krajevnega ljudskega izročila. Opisani so na primer zasilni pristanek stratosferskega balona pri Ženavljah leta 1934, dogajanje ob blagoslovitvi prve motorne brizgalne v Markovcih leta 1928, veselice, vaške prireditve, gledališke igre, ki so jih uprizorili šalovski gasilci, in podobno.
Najredkejše neformalno gasilsko odlikovanje
Potem pridemo do nekaj strani dolgega zapisa o velikem dogodku v Šalovcih 2. septembra 1934. Tega dne je PGČ Šalovci praznovala deseto obletnico ustanovitve društva oziroma čete. Celotna prireditev je bila izvedena po scenariju, ki je bil deloma odvisen od vremenskega normativa – celodnevnega deževja – in poskusa sledenja zastavljenemu protokolu. Društvo je dobilo svoj gasilski prapor, podeljene so bile častne diplome, dogodka so se udeležili najpomembnejši predstavniki takratne oblasti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Neuradno pa je vodstvo PGČ Šalovci izvedlo drzen protizakonit manever, kakršnega v zgodovini slovenskega gasilstva ni zaslediti. Ustanovni člani nekdanjega društva so si namreč tega dne proti vsem pravilom institucionalnih deležnikov takratne države podelili jubilejno odlikovanje ob desetletnici društva oziroma čete. Gledano skozi optiko vede, ki se ukvarja z odlikovanji – faleristika –, gre za najredkejše neformalno, ni ga namreč podelila primerna državna institucija, gasilsko odlikovanje, ki je bilo kadar koli podeljeno slovenskim gasilcem.
V članku uporabljam, vendar jih posebej ne navajam, med drugim tudi listine in uradne dopise iz arhiva PGD Šalovci. PGČ Šalovci je torej ob desetletnici gasilskega društva svojim 16 ustanovnim članom podelila jubilejno gasilsko odlikovanje v obliki emajliranega križca. Podelitev in kriterij podelitve je predlagalo takratno vodstvo PGČ Šalovci, ki mu je poveljeval Franc Štefanec (1886–1961). Le ugibamo lahko, zakaj so se glede končne izvedbe jubilejnega odlikovanja odločili prav za emajlirani križec, ne pa za medaljo ali znak – značko, ki bi bila glede na okoliščine, ki so spremljale podelitev, razumnejša, če ne že pričakovana odločitev. Kot že omenjeno, je bilo takšno izkazovanje časti v absolutnem nasprotju s smernicami Gasilske zajednice Dravske banovine v Ljubljani, ki je bila ustanovljena leta 1933, in Vatrogasnega saveza Kraljevine Jugoslavije (VSKJ) kot krovne institucije jugoslovanskega gasilstva. Šalovčani pa po svoje.
Konec februarja 1934 dobijo šalovski gasilci dopis Tovarne gasilskega orodja K. Rosenbauer i drug iz Celja glede pogojev za dodelitev jubilejnih odlikovanj. »Interna društva ne smejo in nimajo niti pravice podariti svojim članom takšnih odlikovanj, kvečjemu, da jih imenujejo za častne člane društva …« Izjemoma, vendar le z dovoljenjem VSKJ, je bila ta možnost dopuščena večjim gasilskim društvom oziroma četam, ampak zgolj v primeru večdesetletnega jubileja. Podoben dopis v začetku junija PGČ Šalovci prejme od Gasilske župe sreza (GŽS) Murska Sobota, ki je bila ustanovljena leta 1933. »Dovolimo si Vas obvestiti, da nima četa polnomočja za podelitev vidnih znakov svojim gasilcem, pač pa je opravičena davati ustmene in pismene pohvale, kar je v pravilniku, ki bo kmalu izšel, jasno razvidno. Če ste torej za vaše gasilce naročili vidne znake iz lastnega nagiba, blagovolite to naročitev v vašem interesu čimprej na primeren način preklicati in se izogniti nepotrebnih denarnih izdatkov …«
PGČ Šalovci po pravilniku VSKJ praktično ni mogla podeliti internega jubilejnega odlikovanja, niti ni izpolnjevala pogojev, da bi takšno odlikovanje svojim članom podelila izjemoma. Predpis o izdajanju pohvalnega priznanja in odlikovanja v 42. členu iz leta 1936 je jasno opredelil nošenje jubilejnih odlikovanj. »Na gasilski uniformi ni dovoljeno nositi spominskih kolajn raznih proslav,« je zapisano, a vendar so šalovski gasilci zaslužni jubilejni križec na gasilski bluzi nosili vsaj do madžarske zasedbe Prekmurja 16. aprila 1941.
Križci, medalje in znaki drugih društev
Poleg šalovskega, ki je bil nezakonit, so si jubilejni gasilski križec v času Kraljevine Jugoslavije (1918–1941) podelila – seveda z dovoljenjem VSKJ – le še štiri večja gasilska društva: PGD Maribor ob 60-letnici leta 1931, PGD Slovenj Gradec ob 60-letnici leta 1932, PGD Lendava ob 60-letnici leta 1933 in PGD Mirna ob 25. obletnici ustanovitve društva leta 1933. Zaslužni jubilejni križec PGČ Šalovci je bil torej zadnji, ki je bil podeljen v času Kraljevine Jugoslavije na območju Dravske banovine.
Ob raznih jubilejih so se vodstva društev ali gasilskih čet običajno odločala za cenejšo različico izkazovanja časti v obliki medalj, znakov ali priponk iz cenovno ugodnejših kovin ali pločevine. V Prekmurju sta spominsko medaljo ob razpustitvi gasilskih žup leta 1933 podelili križevska (1925–1933) in martjanska gasilska župa (1926–1933). Leta 1942, v času madžarske zasedbe Prekmurja, je murskosoboško gasilsko društvo slavilo 60. obletnico ustanovitve. Ob okroglem jubileju so nameravali svojim članom podeliti spominsko medaljo iz posrebrene pločevine, vendar je bila ta iz neznanih razlogov podeljena šele naslednje leto. Pred kratkim sem dobil informacijo, da je murskosoboško gasilsko društvo ob desetletnici delovanja spominsko medaljo svojim članom podelilo že leta 1892. Med letoma 1941 in 1945 je madžarska gasilska zveza (Magyar Orszagos Tuzolto Szovetseg) prekmurskim gasilcem podelila tudi svoja uradna gasilska odlikovanja – medalje za 10, 15 in več let dela v gasilstvu –, kar je posebnost glede na preostale dele Slovenije v tem času. Nemška in italijanska okupacijska oblast uradnih gasilskih odlikovanj slovenskim gasilskim društvom nista podeljevali.
Podelitev jubilejnega gasilskega odlikovanja in slovesnost ob praznovanju desetletnice društva 2. septembra 1934 je v kroniki PGD Šalovci (devet na gosto pisanih strani v formatu A3) opisal tajnik društva Vilijem Županek. Gre za dinamično in pronicljivo besedilo, ki ga nadgradi slovnična turbulenca ob prepletanju slovenščine in prekmurskega narečja. Besedilo je pogosto na meji tragikomičnega s subjektivno dramaturgijo, tako značilno za Županekovo pisanje. »Potem pri Štefanecu v gostilni razdelitev spominskih kolajn zaslužnim gasilcem z legitimacijami … dobilo jih je 16, ki imajo polni 10 let aktivne gasilske službe v naši četi …« Podelitev jubilejnih križcev v »zarotniškem« vzdušju okrog osmih zjutraj brez vidnejših predstavnikov Gasilske župe Murska Sobota in drugih predstavnikov uradnih oblasti je bil logičen manever vodstva PGČ Šalovci, ki ni bilo pripravljeno tvegati morebitnih sankcij in težjih posledic ob nezakonitem dejanju.
»Trubači na vse strani trobijo«
»Zjutraj ob 3 h trubači na vse strani trobijo budnico – znake za goristanenje – oznanjajoč prebivalcem današnji veliki znameniti dan in njega dostojno praznovanje …« Organizacijski odbor PGČ Šalovci je pričakoval prihod nekaj čez 800 ljudi, vendar jih je zaradi celodnevnega deževja prišlo nekoliko manj. »Že se začne idti deždej, krepko je zaoblačeno.« Pomembni gostje so prihajali iz raznih prekmurskih krajev. Josip Benko, narodni poslanec in načelnik GŽS Murska Sobota, je prispel v Šalovce s svojim osebnim avtomobilom ob pol devetih. Spremljali so ga žena Rozalija, sreški načelnik Gašper Lipovšek in Franc Čeh, tajnik GŽS Murska Sobota.
»Zatem so pridrdnjali štirje drugi tovorni avtomobili, s katerim so se pripeljali Murskosoboška mestna godba 22 mož ter soboška prostovolna in tovarniška gas. četa v popolni novi predpisani uniformi, ki je zbudila veliko pozornosti …« Z jutranjim vlakom je v Šalovce dopotovalo še nekaj pomembnih mož iz gasilskih vrst, med njimi zastopnik Gasilske zajednice Dravske banovine Geza Vezer iz Martjanec, podstarešina GŽS Murska Sobota Ludvik Cvetko in gasilski inšpektor ter častni načelnik GŽS Murska Sobota Josip Džuban iz Križevec. Prireditve se je udeležilo 16 gasilskih čet z okrog 300 gasilci v svečanem kroju s čelado ali čepico. Osrednji dogodek prireditve je bilo razvitje gasilskega prapora, ki ga je PGČ Šalovci daroval Josip Benko. Še prej sta božjo službo na osrednjem prireditvenem prostoru (Popičev travnik) darovala katoliški duhovnik Josip Klekl ml. iz Dolenec in evangeličanski duhovnik Geza Heiner s Hodoša.
Ker načrtovane skupne dvourne gasilske vaje zaradi dežja niso mogli izvesti, je sledil defile gasilskih čet v smeri šalovskih gostiln (v Šalovcih so med letoma 1929 in 1944 delovale tri). V opoldanskem času so podelili tudi častne diplome posameznikom, ki so društvu pomagali oziroma ga finančno podprli. Po podelitvi diplom je bilo zadnje slovesno dejanje tistega dne – zabijanje spominskih žebljev, žebljev sreče, v leseni drog novega društvenega prapora. »Mali klapač za notri bijenje je napravo Tolvaj Jenő gasilec od tukaj …«
Velika slovesnost se je končala okrog 16. ure. Gostje iz Murske Sobote so se proti domu odpravili pol ure kasneje. Domačini pa: »Mi domoči nekateri in tudi nekaj drugi gostov smo bili skupaj do gojdna v prav prijetni družbi in zabavi …« Vilijem Županek je svoj zapis v društveni kroniki (strani 97–105) zaključil z blagajniško agendo: Prihodki 1741,75 din / Izdatki: 1955,75 din. Za 16 emajliranih križcev je PGČ Šalovci 24. 8. 1934 trgovcu Francu Čehu iz Murske Sobote plačala 720 din, vendar strošek nabave ni zaveden v nobeni uradni blagajniški evidenci društva.
Šestnajstim šalovskim gasilcem je bilo torej v nedeljo, 2. septembra 1934, podeljeno dekorativno, neuradno in nedovoljeno gasilsko odlikovanje, ki je bilo plod lastne angažiranosti goričke trmoglavosti in podjetnosti posameznih članov društva. Zaslužni jubilejni križec je danes po skoraj 90 letih svojevrstna zbirateljska posebnost in mu zaradi vseh okoliščin, ki so spremljale podelitev, težko najdemo identično referenco med odlikovanji, ki so jih kadar koli do danes podelila gasilska društva v Sloveniji.
Prispevek o zaslužnem jubilejnem križcu Prostovoljne gasilske čete Šalovci 1924–1934 sem v razširjeni obliki objavil leta 2020 v Zborniku soboškega muzeja, št. 26. Po nedavnem skrbnem pregledu arhivskih listin, ki jih hrani PGD Šalovci, in dokumentov, najdenih v zapuščini nekdanjega tajnika društva Vilijema Županeka, pa sklepam, da je bilo prvo društvo uradno ustanovljeno že 16. maja 1920, in ne šele leta 1924, vendar so ga zaradi finančnih težav razpustili 17. aprila 1922.
