Njihov podvig seveda v resnici nima nobene zveze s čudeži, gre za poslovni projekt, za katerim je deset let prizadevanj in dela, da bi začeli tržiti vodo iz serdiškega vrelca, hkrati obnavljajo propadajočo staro osnovno šolo, v kateri bo proizvodnja.
Kot smo že poročali, za tem stoji 32-letni Niko Huber iz Murske Sobote, ki je skupaj s solastniki podjetja trdno odločen na trg poslati prvo goričko mineralno vodo, v projekt so vložili že več kot 300 tisoč evrov.
Polnilna linija italijanskega proizvajalca je že v delujočem stanju, po pridobitvi uporabnega dovoljenja bodo v celoti zagnali proizvodnjo in začeli s prodajo vode Cana Royal Water, ki je tako ime dobila zaradi dejstva, da je v njej veliko kalcija in malo natrija. V podjetju upajo, da se bo to zgodilo že decembra. V vmesnem času so zbirajo prve odzive ljudi, ki so jim dali vodo na pokušino.
Prvi odzivi pozitivni
“Znanci so jo nesli na zabavo, kjer je baje ena od udeleženk povedala-hvala bogu, da lahko pijem goričko vodo. Veliko ljudi je povedalo tudi, da je voda mehka, skratka prvi odzivi so pozitivni. Nihče od nas ni vedel, kaj lahko pričakujemo, zato smo bili kar prijetno presenečeni nad tem,” pravi Huber. Odločili so se tudi za zaščito blagovne znamke in se ob tem vprašali, ali Cana tudi sicer kaj pomeni. Kot rečeno, so ugotovili, da gre za mesto v Izraelu, v katerem se je zgodil prvi čudež-tam je namreč Jezus spremenil vodo v vino. Ko bodo zagnali proizvodnjo, bo ta obratovala pet dni na teden, ocenjujejo, da bodo tako napolnili za 40 tisoč litrov steklenic na mesec.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(POMURSKI NOGOMET) Čarda in Odranci ne popuščata, zmaga tudi za Polano
Zbrali smo izide srečanj v pomurskih nižjih nogometnih ligah.
Vodo so dali na pokušino tudi potencialnim poslovnim partnerjem, od katerih so prav tako dobili pozitivne odzive in prva naročila. “Najprej bomo skušali pokriti čim večji del Prekmurja, saj gre za domačo vodo,” pravi Huber. Že v času zbiranja prednaročil po njegovih besedah vlada izjemno zanimanje za mineralno vodo, ki jo bodo najprej tržili kot butični izdelek v restavracijah in nekaterih drugih gostinskih lokalih.
Podobo embalaže oziroma logotip, pod katerim se bo predstavljala Cana, je dizajnirala oblikovalka Nina Malovrh, medtem ko steklenice kupujejo tipske na trgu. Kmalu po zagonu proizvodnje bodo začeli vodo ponujati tudi v plastični embalaži. “Zaradi tega, ker se v Sloveniji večina pijače proda v plastični embalaži, tako enostavno moramo biti prisotni tudi v tem segmentu.” Zaenkrat bodo v družbi zaposlili eno osebo, z ostalimi bodo pogodbeno sodelovali. “Ne glede na to, kako težko je, moraš riniti naprej,” pravi Huber, ki upa, da bodo v prihodnosti lahko zaposlili še več oseb. “Kapacitete za razvoj imamo, bomo videli, v katero smer bo vse skupaj šlo, ali bomo ostali butična blagovna znamka ali ne.”
Tujci so jih že želeli kupiti
Kot pravi Huber, so se že pojavili tuji investitorji, ki so želeli odkupiti celoten posel, a na to niso pristali. “Menim, da ne smemo prodati izvira tujcem, vztrajam na tem, da bo to slovenski izdelek v naši lasti,” še pove Huber, ki meni, da domači potrošniki vedno bolj cenijo živila domačega porekla. “V Avstriji dajo ljudje zelo veliko na domače blagovne znamke, pri nas se ta zavest šele razvija. Sam pravim, da dajmo najprej priložnosti domačim, šele nato tujim izdelkom.” Tudi za distribucijo bodo po zagonu proizvodnje sodelovali z lokalnim logistom, prav tako so z domačimi izvajalci sodelovali pri prenovi nekdanje šole, kjer v tem trenutku še vedno potekajo zaključna dela.
Domačini zadovoljni
Okolica je po Hubrovem prepričanju dobro sprejela investicijo. “Ob montaži polnilne linije so domačini vsak dan prišli pogledat, kako napredujejo dela, in spraševali, kdaj bodo lahko poskusili vodo. Nekateri so tudi ponujali pomoč pri delu. Verjamem, da bomo čez nekaj časa za njih tu ustvarili nova delovna mesta,” je Huber navdušen na pozitivnim odzivom lokalnega okolja. “Tudi mi smo previdni pri vsem, kar počnemo. Na dvorišču je recimo vrba, ki smo jo sprva nameravali podreti, a smo se po posvetovanju s predstavniki Krajinskega parka Goričko odločili, da jo obdržimo, saj je vseeno neke vrste značilnost te vasi.”S koncesijami za koriščenje vrtin, čez katere je bilo v zadnjem času slišati marsikatero krepko v pijačarski industriji, Huber nima težav, se po lastnih besedah z njimi celo strinja, meni pa, da bi moral zbrani denar prvenstveno romati v občinske proračune.
