»Štiri dni po Irininem prvem rojstnem dnevu sva se tako kot vsak dan sprehodili po mestu. Bil je miren dan, ves dan ni bilo streljanja. Stala sem s prijateljicami, pogovarjale smo se. Irina je ravno začela hoditi in samo malo sem jo spustila. In potem od nekod prileti krogla ostrostrelca. Ta ne zadene mene ali kogar koli od nas odraslih, ampak Irino.« Tako začne svojo pripoved v filmu Sarajevo safari Stana Ćišić, mama deklice Irine, ki jo je med vojno v Bosni in Hercegovini (BiH) ubil izstrelek ostrostrelca. Pa ne katerega koli – šlo je za človeka, ki je sam plačal za to, da pride v Sarajevo in umori človeka.
Do nedavnega javnosti prikrita zgodba o lovu na ljudi v času vojne v BiH v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je postala tema dokumentarnega filma režiserja Mirana Zupaniča z naslovom Sarajevo safari, ki so ga predvajali tudi v dvorani Gledališča Park. Doslej je bilo namreč le redkim znano, da je med obleganjem Sarajeva v letih od 1992 do 1995 na srbski strani poleg vojske Republike Srbske, prostovoljcev in plačancev delovala še ena, maloštevilna in skrivnostna skupina. To so bili premožni tujci, ki so plačevali visoke zneske, da so smeli streljati na prebivalce obleganega Sarajeva.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
V filmu, ki je zastavljen kot niz pričevanj, poleg žrtev, Stane in Samirja Ćišića ter Faruka Šabanovića, spregovorita še Edin Subašić, upokojeni častnik armade BiH, ki je v času vojne delal kot obveščevalec, in Slovenec, ki je delal v eni od ameriških obveščevalnih služb (njegova podoba v filmu ni razkrita). Zupaniču ga je predstavil Franci Zajc, producent filma, kot prvega človeka, ki je o teh grozodejstvih pripravljen spregovoriti in sodelovati pri filmu. »Zajc mi je za ta pojav povedal leta 2019 in moja prva reakcija je bila nejevera. Je kaj takšnega sploh mogoče? Nato pa sem se s tem človekom pogovarjal in ugotovil, da ima na vsako moje vprašanje odgovor, tako da sem dojel, da govori resnico,« je dejal Zupanič.
»Januarja 1993 sem bil povabljen v Beograd in tam so mi neki kolegi povedali, da mi bodo nekaj pokazali. S helikopterjem sem bil odpeljan na Pale, kjer je sedež Republike Srbske. Na Grbavici sem videl, kako za določeno vsoto denarja pridejo neznani ljudje in streljajo na obkoljene prebivalce Sarajeva,« v filmu pove slovenski obveščevalec, ki opiše tudi zelo konkreten dogodek. »Spomnim se, kako smo pred hotelom pobrali tri ljudi. Najprej sem misli, da so novinarji, a sem pozneje razmišljal, da so novinarji bili prestrašeni, ko so jih vozili na vojna območja, tem ljudem pa se je videl adrenalin. Ko smo prišli na pozicijo ostrostrelca, je ta pripravil puško. Potem se je oseba, ki je želela streljati, ulegla zraven njega. Ko je našel tarčo, je predal puško in ta oseba je potem ustrelila. Vsega skupaj sem videl sedem strelov, vem tudi, da je bil znesek višji, če si si za žrtev izbral otroka. Še danes pa ne vem, zakaj so mi to sploh pokazali. Sam sem bil zraven kot opazovalec.«
Prvič na filmskem platnu
Tarča »turističnega strelca« je bil tudi Faruk Šabanović, ki je strel sicer preživel, a je pristal na invalidskem vozičku. »Spomnim se tistega dne, bil je prvi sončen dan po dolgi zimi in lepota neba me je zvabila na sprehod. Pred naravoslovnim muzejem me je zadel ostrostrelec. Ta trenutek je tudi posnet, ker je bila na tistem mestu na ulici postavljena kamera. Izgubil sem dih, nisem mogel govoriti, moral sem se umiriti, ker sem potreboval vso energijo, da preživim. Vedel sem, da bom preživel, in to samo iz razloga, da sedaj govorim o tem,« opiše svojo izkušnjo takratni študent fizike.
Koliko ljudi je umrlo pod streli tovrstnih ostrostrelcev, ne vedo, je na murskosoboški projekciji filma povedal Miran Zupanič. »Do sedaj še nisem zasledil, da bi o tem pojavu kdor koli posnel film, zato je naš uvid v ta pojav zelo fragmentaren, zelo malo zornih kotov smo v resnici pokrili. Imeli smo sicer še nekaj ljudi na srbski strani, ki so sodelovali pri logistiki teh lovcev na glave in so najprej rekli, da bodo sodelovali v filmu, potem pa so si premislili.« Kot je še dejal, je veliko razmišljal tudi o tem, kakšen profil ljudi je moral to biti. »Mislim, da so imeli ti ljudje, kar se tiče socialnega profila, neko družbeno moč, ker da se ti nekdo posveti tako, kot so se njim, da so jih prevažali s helikopterji, da so imeli konkretno varovanje … Neka zelo močna roka jih je čuvala. Kar pa se tiče psihičnega ali moralnega profila, gre pri teh ljudeh gotovo za brezčutnost.«
Sprožil pravne postopke
Film so prvič predvajali na sarajevskem festivalu AJB DOC film 10. septembra lani. V dveh večerih si ga je ogledalo več kot tisoč ljudi. »Premiera je bila pospremljena s predhodnico političnega in medijskega cunamija. Avgusta sem namreč za Al Jazeero dal intervju, kjer sem razkril temo filma. Ni minilo več kot 24 ur in se je usul medijski in politični plaz, najprej iz Republike Srbske, nato iz Srbije – zanikanja, obsojanja, rekli so mi, da sem plačanec CIE, Nata, da smo ponarejevalci, da je to napad na srbske žrtve … Zanimanje je bilo tako enormno. Bošnjaška publika pa je ta film doživljala izrazito skozi prizmo lastne izkušnje. Če to doživiš, je perspektiva še hujša, še bolj boleča, ker se film dogaja hkrati pred vami in še v vas.«
Na prvi projekciji se je zbralo 800 gledalcev, zaradi velikega zanimanja so organizatorji festivala ponudili tamkajšnjemu Cineplexxu, da bi ga prikazali tudi tam. Upravnik je po ogledu filma to zavrnil, nato pa je direktor festivala poklical lastnike, ki so Avstrijci, in so ga na koncu morali predvajati. »Ampak od tu naprej ni hotelo nobeno distribucijsko podjetje v BiH tega filma vzeti niti v distribucijo niti da bi ga vrteli,« je povedal Zupanič.
Da je film v BiH doživel velik odmev, priča tudi podatek, da je županja Sarajeva Benjamina Karić na podlagi filma vložila ovadbo zoper neznane storilce in tožilstvo je postopek že začelo. Medtem je Zupaniča ovadil župan vzhodnega Sarajeva, češ da neti mednacionalno sovraštvo. »Ta postopek bo težko šel skozi, ker ne gre za kampanjo proti nekemu narodu, kot si srbska stran to razlaga. Navsezadnje je tudi gospa, ki je izgubila hčerko, Srbkinja, torej je bil ubiti otrok pol Srb. Odgovornosti neke zelo ozke kriminalne skupinice ne moremo razpršiti na en narod.«