V Zdravstvenem domu (ZD) Murska Sobota od začetka januarja deluje ambulanta za bolezni ščitnice. Kot je povedala direktorica Edith Žižek Sapač, so se za novo dejavnost odločili tudi na podlagi ugotovitev in opažanj zdravnikov družinske medicine in prizadevanj, da bi v okviru primarnega zdravstva širili programe, skrajševali čakalne dobe in povečali dostopnost specialističnih ambulant. Že dlje časa si prizadevajo, da bi pridobili kardiologijo, so pa zadovoljni, da jim je uspelo pridobiti tirologijo. V Pomurju, pravi direktorica murskosoboškega ZD, je bila že v preteklosti znana večja pogostost golšavosti, ki jo povzroča pomanjkanje joda, težav, povezanih s ščitnico, pa je vedno več, ker tovrstne bolezni tudi pogosteje odkrivajo s preiskavami in analizami ščitničnih hormonov.
V ambulanti za bolezni ščitnice bodo obravnavali paciente z različnimi obolenji te žleze, omogočali klinične preglede, ultrazvok ščitnice, pacienti pa bodo lahko opravili potrebne laboratorijske preiskave, se dogovorili o terapiji ter morebitnih nadaljnjih diagnostičnih preiskavah in posegih. Pridobitev je pomembna tudi zato, dodaja Žižek Sapačeva, ker imajo v zdravstvenem domu zdaj zdravnika specialista, kar pomeni, da se tudi zdravniki lahko med seboj glede morebitne bolezni hitro posvetujejo. Ambulanto je prevzela specialistka interne medicine Mirjana Rauter.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Med najpogostejše ščitnične bolezni sodijo avtoimunske bolezni ščitnice, ki običajno potekajo kot bazedovka, Hashimotov tiroiditis ali poporodni tiroiditis, je povedala Rauterjeva. Hashimotov tiroiditis je najpogostejša avtoimunska bolezen ščitnice in ena najpogostejših avtoimunskih bolezni sploh. Po ocenah je prevalenca v splošni populaciji na območjih z zadostnim vnosom joda približno 18-odstotna, pri ženskah nad 50. letom pa do 30-odstotna. Pogoste so tudi golše. Če je ščitnica povečana enakomerno, govorimo o evtirotični difuzni golši, če je neenakomerno in vozličasto, pa o nodozni golši. Nodusi se lahko pojavljajo tudi v normalno veliki ščitnici, poznamo pa še avtonomno tkivo ščitnice, motnje delovanja ščitnice zaradi presežka joda, subakutno virusno vnetje ščitnice in maligne ščitnične tumorje.
Kaj so simptomi in kdaj k zdravniku
Prva skupina simptomov je posledica prekomernega ali premajhnega delovanja ščitnice. Motnja v delovanju ščitnice se lahko kaže kot hipertiroza ali hipotiroza. Hipertiroza je sindrom, ki nastane zaradi izpostavljenosti tkiv čezmernim količinam ščitničnih hormonov. Bolniki so nemirni, utrujeni, razdražljivi, slabo spijo, težje se zberejo. Slabo prenašajo vročino, čezmerno se potijo in tresejo, hujšajo, imajo pospešeno prebavo. Koža je topla, vlažna in mehka, lasje pa difuzno izpadajo. Pogoste so motnje srčnega ritma.
Hipotiroza pa je sindrom, ki nastane zaradi nezadostne sinteze ščitničnih hormonov. Klinična slika je odvisna od izraženosti in hitrosti nastanka hipotiroze, starosti bolnika in pridruženih bolezni. Pri starejših, posebno pri tistih s hipotirozo zaradi avtoimunskega tiroiditisa, se lahko bolezen razvija tako počasi, da simptome zmotno pripišemo staranju. Bolniki s hipotirozo so brezvoljni, zaspani, utrujeni, pozabljivi. Motene so spominske funkcije, zmanjšani sta zbranost in motivacija. Pogosto se ne zanimajo za okolico, lahko imajo znake depresije. Slabše prenašajo nizke temperature. Otekajo, imajo odebeljen jezik. So zaprti, poraste jim telesna teža, gibi in govor pa upočasnjeni. Njihova koža je hladna in suha.
Druga skupina simptomov in znakov nastane zaradi povečanja ščitnice, bodisi difuzno ali gomoljasto. Bolniki opazijo oteklino na vratu, imajo občutek tiščanja ali tujka v vratu, težje požirajo. Pri zelo velikih ščitnicah oziroma golšah se lahko pojavi kašelj ali občutek težkega dihanja.
Avtoimunske bolezni ščitnice so izid zapletenega medsebojnega učinkovanja genetskih dejavnikov, dejavnikov okolja, kot so dolgotrajen vnos čezmernih količin joda, kajenje, zdravila in okužbe, ter endogenih dejavnikov, kot so ženski spol, poporodno obdobje, odziv na stres in nizka porodna teža, poudarja specialistka interne medicine. Eden najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na rast ščitnice, je pomanjkanje joda. Kjer je vnos joda manjši od priporočenega, so ščitnice povprečno večje kot na območjih z ustreznim vnosom joda. Rauterjeva še poudarja, da je treba zdravnika obiskati, kadar se pojavijo prej omenjeni simptomi in znaki, ki kažejo na motnjo v delovanju ščitnice, ali pa bolniki opazijo oteklino na vratu.
Črka H ali metuljček
Ščitnica je majhna, črki H ali metuljčku podobna žleza, ki meri kakšnih pet centimetrov in leži na območju vratu pod Adamovim jabolkom. Ščitnica se ne vidi, če je povečana, pa zdravnik lahko otipa izboklino. Gre za eno izmed najpomembnejših žlez z notranjim izločanjem oziroma endokrinih žlez. Njena naloga je izločanje dveh hormonov, tiroksina (T4) in trijodtironina (T3). Ščitnica vpliva na skoraj vse procese v telesu, uravnava metabolizem in delovanje vseh pomembnih organov v našem telesu, srca, možganov, vpliva na kožo, kosti in mišice, tudi na rast in razvoj. Za tvorbo hormonov ščitnica potrebuje jod, ki je prisoten v jodirani kuhinjski soli, torej v hrani in vodi, do motenj pri delovanju ščitnice pa lahko pride tudi zaradi pomanjkanja ali povečanega vnosa joda. Odrasel človek naj bi po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije dnevno zaužil okoli 150 do 200 mikrogramov joda, pri otrocih so priporočljive vrednosti odvisne od starosti, v nosečnosti in med dojenjem se potrebe po jodu povečajo. Če ščitnica zboli, se lahko spremenita njena velikost in oblika, pa tudi funkcija. Nepravilno delovanje ščitnice povzročajo avtoimunske bolezni. Ob ustreznem zdravljenju in upoštevanju navodil lahko bolniki z boleznimi ščitnice kakovostno živijo.