Razmere v prašičereji: Še naprej norčevanje iz domačega mesa

Pričakovanja, da se je slovenska prašičereja izvila iz dolgotrajne krize, so očitno jalova. Evropske odkupne cene so stabilne že več kot poldrugo leto in se gibljejo od 1,80 do dva evra za toplo svinjsko polovico. To so izhodiščne borzne cene, po katerih naj bi prašiče odkupovali naši mesarji. V Avstriji dobi rejec še dodatke.

Na lanski Agri je bil slovesno podpisan dokument o razvoju prašičereje in bila napovedana rast samooskrbe s svinjskim mesom. Dosežen je bil dogovor o vstopu v shemo Izbrana kakovost, po katerem se v skladu z evropskim pravnim redom v shemo smejo vključevati le doma skoteni, rejeni in zaklani prašiči. Prašičerejci imajo možnost trdnejšega organizacijskega povezovanja – v organizacije proizvajalcev. Organizacije proizvajalcev so tudi dokaj dobro finančno podprte. Trenutno bi morala panoga ustvarjati dovolj akumulacije za vlaganje v razvoj in širitev prireje domačih prašičev. Očitno gre zgolj za leporečje, kar se je pokazalo na občnem zboru prašičerejcev prejšnji teden. Na tem zboru je bilo mogoče ponovno slišati zdaj (žal) že demagoško floskulo vodilnih iz Slovenske zveze prašičerejcev, da se bo samooskrba povečala na vsaj 40 odstotkov.

V realnem življenju se zgodba odvija nekoliko drugače. Že sredi lanskega poletja, ko je bilo povpraševanje Kitajske po evropskih prašičih na vrhuncu in so cene na evropskih trgih rasle, smo se mi srečevali s tržnimi presežki prašičev. Po svoje nerazumljivo ob komaj 30-odstotni samooskrbi. Lani poleti so vsi mesarji, in to kljub podpisanim pogodbam, zavračali odkup prašičev KZ Radgona. Zadruga in njeni rejci so že takrat izvozili živali enega rejnega turnusa v Avstrijo. Kot so takrat povedali, po ugodnejših odkupnih cenah, kot so jim jih takrat ponujali domači mesarji. Zdaj se je KZ Radgona znašla v podobnem položaju. Martin Fras, predstavnik prašičerejcev v Kmetijski zadrugi Radgona, nam je povedal, da imajo okrog 2500 pitancev, ki jih na domačem trgu ni mogoče prodati. Tudi direktor gornjeradgonske zadruge Danilo Rihtarič nam je povedal, da je ravnanje domače predelovalne industrije nerazumljivo.

Že lani je predsednik Gospodarskega interesnega združenja (GIZ) mesne industrije Izidor Krivec poudarjal negativne tržne učinke afriške prašičje kuge za predelovalno industrijo. S tem je mislil na rast odkupnih cen z 1,30 evra v obdobju pred APK na 1,80 do dva evra konec lanskega in v začetku letošnjega leta. Trditev, da so sedanje cene nenormalno visoke, je iz trte izvita, saj gre po izračunih Kmetijskega inštituta Slovenije za normalne cene, ki kmetu omogočajo rentabilno poslovanje in normalen dohodek iz panoge, namesto pokrivanja stroškov prireje iz drugih dejavnosti na kmetiji. Po drugi strani mesarji nimajo več razlogov za tarnanje, saj so na trgovskih policah dosegli dvig cen svežega svinjskega mesa in mesnih izdelkov. Kranjska klobasa se je recimo s povprečnih devetih evrov podražila na okrog 15 evrov za kilogram. Trditev, da trpijo zaradi pritiska kmetov na eni in trgovine na drugi strani, ne bo več vzdržala. Nesporno pa je, da je na evropskem trgu še dovolj velika ponudba poceni svinjskega mesa, ki ga zdaj mesarji uvažajo in bi ga verjetno prodajali kot »slovensko«, če bi jim uspelo doseči izjeme v shemi Izbrana kakovost. Poceni »konfekcionirano« sveže svinjsko meso je na voljo predvsem v državah, v katerih je potrjen virus APK. Te države, četudi nimajo virusa v domačih rejah, imajo embargo izvoza na kitajski trg.

Ob tem je zanimivo, zakaj se je na tnalu spet znašel organizirani rejec, kar KZ Radgona je. Skoraj vsi prašičerejci, povezani v KZ Radgona, imajo zaključene reje in niso t. i. služnostni rejci. To pomeni, da imajo lastno plemensko čredo, oskrbujejo se z odojki za nadaljnjo rejo iz svoje plemenske črede. Vse to je vezano na časovne roke. Zavlačevanje ali zavračanje odkupa pitanih prašičev pomeni večjo klavno težo. Ta sama po sebi ni problematična. Je pa za mesarje nesprejemljivo, če teža svinje presega 90 ali 110 kilogramov. S tem se zaradi nedoseganja standardov znižuje odkupna cena. Pri sedanjem »presežku« že pretežkih svinj naj bi odkupna cena padla za deset centov. Skregano z zdravo pametjo, saj strokovna mnenja in študije dokazujejo, da ima tudi težja svinja kakovostno meso. Je pa res, da se s takim mesom težje manipulira (npr. z injiciranjem vode v sveže meso). Morda tudi zato obstajajo t. i. posvečeni individualni rejci, ki jih posamezni mesarji vedno postavljajo kot vzor.

Očitno se zgodba z izsiljevanjem ne bo izšla. KZ Radgona je ta ponedeljek naložila prve živali za avstrijskega kupca in do sredine naslednjega tedna bodo vsi prašiči po bistveno boljših cenah od naših pristali na avstrijskem trgu. Martin Fras je poudaril, da bi se nad t. i. tržnim početjem domačih predelovalcev državna politika morala zamisliti. Čeprav je trenutni izvoz v Azijo šibek, nova naročila pričakujejo v drugi polovici naslednjega meseca, cene še naprej rastejo. Nemški in avstrijski analitiki ocenjujejo, da si mesna industrija ustvarja zaloge za poletno sezono žara. Tako se nekoliko slabše povpraševanje azijskih trgov izravnava z večjim domačim povpraševanjem. Skupna značilnost pa je, da prašičev še vedno primanjkuje.

Prašičerejci so stanovsko organizirani v Slovenski zvezi prašičerejcev. Že od pogajanj o shemi Izbrana kakovost je jasno, da znotraj zveze ni skupnega imenovalca. Pretežni del prašičerejcev ni organiziranih in nastopajo individualno. Tudi med njimi je vzpostavljena neka »hierarhija«. Drži pa, da jim organiziranost in povezanost rejcev pri KZ Radgona nikoli nista preveč ustrezali. Drug velik problem, ki v organizacijo vnaša veliko nezaupanja in zapostavljenosti, so bila ravno pogajanja o Izbrani kakovosti. Takrat sta namreč imela dva vidna člana združenja posebne »koordinacije« s predsednikom GIZ. Mnogi pravijo, da zaradi individualnih, ne pa kolektivnih koristi za panogo, zato so po oceni teh obljube o povečani samooskrbi zgolj demagogija. Če bo država res kaj vložila v panogo, mora vlagati v nove prašičerejske kmetije, sicer se nam bo samooskrba zmanjševala, ne pa povečevala.