Umrla je 25. novembra 2020, pri 94 letih. Kot Sobočanka je veljala za eno zadnjih živih prič holokavsta v Prekmurju, od koder je bila z drugimi prekmurskimi Judi deportirana konec aprila leta 1944.
Rodila se je 16. septembra 1926 v murskosoboški judovski družini Hahn. Hahnovi so bili ugledna in liberalna soboška judovska družina. Tu je Judita preživela lepo otroštvo in mladost, vse dokler tega ni prekinila aprilska aretacija leta 1944, ko so bili v kontekstu množičnega uničenja madžarskih Judov prvi na udaru Judje iz Prekmurja. Judita in njena družina so bili med njimi. Taborišče je preživela in se z mamo Margit in bratom Tibijem vrnila domov, oče Pavel pa holokavsta ni preživel. Vsi trije so doživeli novo grenko izkušnjo in razočaranje zaradi odnosa povojnih oblasti do ostankov predvojne judovske skupnosti. Mama in brat sta po ustanovitvi judovske države leta 1948 odšla v Izrael, Judita pa je ostala v Sloveniji. Vpisala se je na takratno Akademijo za igralsko umetnost v Ljubljani in študij uspešno dokončala in bila do upokojitve stalna članica Mestnega gledališča ljubljanskega. Bila je poročena z dramatikom, režiserjem, dramaturgom in literarnim zgodovinarjem, akademikom Bratkom Kreftom (1905–1996).
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Senčna stran praznika dela) Država ne spoštuje svojih delavcev, stavka belih ovratnikov v posmeh socialni državi
V senci številnih dogodkov ob 1. maju, ki kažejo na priljubljenost praznika dela med ljudmi, se je odvijala več kot stoti dan stavka zdravnikov in zobozdravnikov ter več kot sedemdeset dni stavka operaterjev na številki za klic v sili 112. Od januarja stavkajo še zaposleni na upravnih enotah, ti s 15. majem napovedujejo zaostritev stavke s prekinitvijo dela s srede na vse delovne dni in na opravljanje samo nujnih nalog.
Z njenim odhodom je nastala med vse redkejšimi živimi pričami holokavsta na Slovenskem še večja vrzel in počasi bodo za njimi ostali res samo še spomini. Mnogi so zapisani, nekateri posneti in ohranjeni za zgodovino kot dokaz neizmernega trpljenja in popolnega razčlovečenja med uresničevanjem Hitlerjevega ukaza o dokončni rešitvi judovskega vprašanja.
Kako je doživljala taboriščni vsakdanjik, je vedela samo ona in njene tovarišice v »črtastih pižamah«, ki so morale dan za dnem spremljati smrt.
Ta ukaz je bila ena sama negotova in strašna pot v trpljenje in smrt in Judita Hahn je to pot kot ena od mnogih prekmurskih taboriščnic prehodila v uničevalnem taborišču Auschwitz - Birkenau. Kako je doživljala taboriščni vsakdanjik, je vedela samo ona in njene tovarišice v »črtastih pižamah«, ki so morale dan za dnem spremljati smrt. Delala je v taboriščni razdelilnici hrane, to so bili v glavnem ostanki, ki so jih pobrali iz vagonov, v katerih so v taborišče dnevno vozili Jude iz vse Evrope, in včasih kateremu od prekmurskih vrstnikov preskrbela dragocen košček kruha. O tem je zelo redko govorila, tako rekoč nikoli javno. Žalostno zgodbo so poznali samo njeni najdražji, ki jim je zaupala. V bridkih spominih je bilo preveč groze, strahu in živih prizorov teptanja človeškega dostojanstva. Judita je to grenko izkušnjo biti obsojen na pogubo samo zato, ker si drugačen, nosila v srcu in spominih.
Svojo težko življenjsko preizkušnjo je pokojna Judita na poseben način delila z mladostnimi vrstniki iz pokrajine ob Muri. A je ni nikoli obešala na veliki zvon, saj je znala odpustiti, ne pa pozabiti, in po vrnitvi iz pekla na zemlji zaživeti novo življenje.
Kdo je bila Judita Hahn Kreft?
Dramska igralka Judita Hahn Kreft je bila dolgoletna članica Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL), med letoma 1952 in 1988 je odigrala skoraj sto vlog najrazličnejših zvrsti, še posebno pa je blestela v karakternih vlogah. MGL je bila zvesta od svojih mladih igralskih let in je tudi po upokojitvi v njem odigrala še nekaj vlog. Prvič se je na odru predstavila leta 1952 v vlogi Zore Anderlićeve v delu Karolina Reška v režiji Jožeta Tirana, zadnja vloga v igralskem opusu pa je bila vdova v Petanovi drami Dachauski procesi. Nastopala je tudi v radijskih igrah in TV-dramah ter v filmu Fadila Hadžića Druga stran medalje, v katerem je odigrala glavno žensko vlogo Eve Ružič.
Še posebno se je publiki vtisnila v spomin po svojih karakternih vlogah ter znala tako občinstvo kot gledališke kritike prepričati s svojo pristnostjo, so zapisali v njenem gledališču.
Kritiki so spoštovali njeno delo, Lojze Smasek je na primer ob uprizoritvi Lorcove Donje Rosite leta 1978 zapisal: »Judita Hahn zna Lorcovo gosto, plastično besedilo Gospodinje predstavljati s še posebne vrste toplo ljudskostjo, ki nikoli ne zdrkne v osladno sentimentalnost ali dobrodušno smešnost, značilno za klišejsko obdelavo te vrste vlog.«
Bila je Laura v Stekleni menažeriji Tennesseeja Williamsa, Kasandra v Trojanske vojne ne bo Jeana Giraudouxa, Marjutka v Baladi o poročniku in Marjutki Bratka Krefta, Katarina v Cankarjevi komediji Za narodov blagor, Viola v Shakespearovi Dvanajsti noči, Linhartova žena Jožefina v Krajnskih komedijantih, Rošlinka v Vdovi Rošlinki. Dobro pa se je znašla tudi v drugih zvrsteh, komediji, burki in satiri. Njen opus sestavljajo tudi številne igre za otroke in mladino. Prav tako je sodelovala v Eksperimentalnem gledališču Balbine Battelino Baranovič, v katerem je odigrala naslovno vlogo v uprizoritvi Thérèse Raquin Emila Zolaja in Ines v Zaprtih vratih Jeana-Paula Sartra.
Radijski in gledališki režiser Aleš Jan pa se je najprej spomni v liku Marjutke, kjer je blestela kot izjemna igralka, ter njunega sodelovanja v gledališki sezoni 1974/75. Takrat je režiral Örkenyevo delo Mačja igra, kjer je Judita igrala vlogo Gize, med delom pa so se vedno sproščeno pogovarjali in tudi zabavali. »Delo se namreč dogaja na Madžarskem, blizu rodnega Prekmurja, in Judita je napete trenutke vedno sprostila z dovtipi tistega konca.« Jan še doda, da so mnogi tudi zaradi nje vzljubili MGL ter da se je bodo spominjali po njenih vlogah, predanosti delu, nasmeških, specifični hoji, toplih spodbudnih besedah, njenem veselju do gledališča in dela v njem.
Leta 1972 je prejela Borštnikovo diplomo za vlogo Julienove matere v igri Jeana Anouilha Ne budite gospe v režiji Mileta Koruna, leta 1978 pa red zaslug za narod s srebrnim vencem.