Kako se po vaših opažanjih izražajo stiske tega časa, pri kom so bolj opazne?
»V prvem valu je bilo manj klicev in kriznih stanj, zdaj prihajajo vse bolj do izraza tesnoba, napetost, nemir, nezadovoljstvo ... Pri tistih, ki so duševno bolni, že imajo izkušnjo življenjske krize, vedo, kaj je človekova ranljivost, se bolj zavedajo svoje krhkosti, ne opažamo bistveno dodatnih težav. Bolj jih zaznavamo pri tistih, ki se prvič srečujejo z neugodnimi situacijami, praznino življenja, taki so v teh razmerah bolj ogroženi. Zanimiva je izkušnja kolegice, ki dela z duševno manj razvitimi otroki. Pravi, da tisti, ki so bili prej moteči in so nagajali vrstnikom, zdaj nimajo toliko vedenjskih težav. Otroci, čeravno ne razumejo, kaj se dogaja, čutijo, da je nekaj narobe. To so nove okoliščine za vse, iz katerih se lahko vsi veliko naučimo.«
"Namesto da bi se pogovarjali in gledali v obraz, gledajo v zaslon. Morda se bo vendarle iz tega izcimilo kaj dobrega, otroci že hrepenijo po pravem stiku, druženju."
Podatki kažejo, da se v epidemiji veča poraba antidepresivov. Ljudje pa si lajšajo stiske tudi z drugimi načini.
»Ne veča se le poraba tablet, več je tudi odvisnosti. V porastu je poraba alkohola, različnih mamil, kokaina, v Sloveniji naj bi bil heroin precej čist, kar pomeni veliko tveganje za predoziranje in smrt. Če je človek navajen na psihoaktivno snov, se v času krize odvisnost še poveča. Mene posebno skrbijo odvisnosti, ki so bolezen 21. stoletja. Ne gre le za kemične odvisnosti, vse večje tveganje je odvisnost od mobitela, interneta in od ekranov. Še pred meseci smo otrokom odsvetovali in omejevali rabo mobilnega telefona. Sedaj je to nujno. Namesto da bi se pogovarjali in gledali v obraz, gledajo v zaslon. Morda se bo vendarle iz tega izcimilo kaj dobrega, otroci že hrepenijo po pravem stiku, druženju.«
Z ukrepi ob epidemiji so ljudje primorani več časa preživeti doma, sami ali v krogu družine, ki ni vedno najboljša družba.
»Vprašanje je, kako vsak posameznik dojame, da se mora umakniti v svoj dom. Dom je čudovita stvar, če imaš dovolj dobre odnose. Domovi naj bi bili varna zatočišča, pribežališča, veliko pa je tudi takih, ki to niso. Če obstajajo v odnosih majhne razpoke, lahko ob viharju postanejo velike, celo življenjsko ogrožajoče. Ko človek izgubi varno zatočišče, ki ga je iskal v domu, je zelo hudo. Še posebno v tem času. Vsaka kriza je nekakšna preizkušnja za vse nas. Po drugi strani nas prisili k temu, da se lotimo reševanja konfliktov in problemov. To nas namuči, a tudi zbliža.«
Kako biti človek človeku
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurski policisti obravnavali več tatvin in požar v Dobrovniku
V preteklem dnevu so pomurski policisti obravnavali štiri prometne nesreče, ki so se na srečo končale le z materialno škodo, šest kaznivih dejanj, sedem kršitev javnega reda in miru, požar in pet povoženj divjadi.
Kako »zaprtje« in omejitve gibanja, s katerimi se preprečuje širjenje okužbe, vplivajo na ljudi?
»Glede zaprtja je zdaj po vsem svetu podobno, nekateri pa to razumejo kot odvzem svobode. Res se ne moremo gibati in družiti, kot smo se, a s tem skrbimo za svoje zdravje. Najhujši odvzem svobode je koncentracijsko taborišče. Kako so ljudje reagirali na stisko v taborišču, dobro opisuje Viktor Frankl v knjigi Kljub vsemu rečem življenju da. Tudi sam je preživel holokavst in se je ukvarjal z vprašanjem preživetja v zaprtju. Zanj pomembno odkritje je bilo, da nam v vsaki še tako težki situaciji ostaja svoboda. To je svoboda izbire. Vsak sam odloča, kako bo neka situacija delovala nanj. Zapisal je: 'Lahko mi vzamejo zunanjo svobodo ali prostost, nihče pa mi ne more vzeti tega, kako bom jaz reagiral na to.'
Kajti nekaj je kriza kot dejstvo, drugo je, kako mi reagiramo nanjo in kakšen smisel ji dajemo. Ali skušamo razumeti, zakaj je do tega prišlo, ali jo jemljemo kot nekaj, kar so nam drugi naložili in nas omejuje.
Pri tem še ugotavlja, da so se nekateri v trpljenju prekalili v dobre ljudi, druge je ista situacija zlomila. Kajti nekaj je kriza kot dejstvo, drugo je, kako mi reagiramo nanjo in kakšen smisel ji dajemo. Ali skušamo razumeti, zakaj je do tega prišlo, ali jo jemljemo kot nekaj, kar so nam drugi naložili in nas omejuje. Pri nas se preveč kaže kot odpor do tega, kot neko omejevanje in prikrajšanje. Zaprtje je tudi izraz solidarnosti in odgovornosti, saj gre za to, kako zdaj zaščitimo sebe in druge.«
Krize so tudi priložnost za razvijanje solidarnosti, občutka za sočloveka.
»Lahko podpiramo drug drugega, potrebujemo pa tudi odgovornost do drugega in sočutje. Nekateri ne nosijo maske ali si jo neradi nadenejo. Pacientom, ki pridejo k meni v ordinacijo brez maske, pravim, naj si jo nadenejo zaradi sebe, drugih in mene, ker sem vsak dan v stiku z mnogimi ljudmi in s tem preprečujemo morebitno širjenje okužbe. Dojeti je treba, da jih ne nosimo zaradi sebe, ampak zaradi drugega. To je tista rutina, ki nas navaja na sodelovanje in solidarnost. Je izraz empatije in tega, koliko se lahko vživimo v drugega, mu stojimo ob strani. Lahko bi rekli, da je šola solidarnosti, ki jo prinaša ta kriza, težka, šolnina je visoka. Se pa lahko naučimo, kako biti človek človeku in kako lahko z majhnim dejanjem vsak od nas prispeva k reševanju stiske.«
Prava depresija je tiha, intimna …
Kakšne obrambne mehanizme razvijamo ljudje, da bi preživeli ali lažje prestali težke čase?
»Drugega vala še ni konec in ne vemo, kdaj to bo. Ob težkih časih in izgubi varnosti gremo skozi faze, ki so podobne fazam žalovanja. Vse nas je strah, koga zajame groza, temu sledi pri nekaterih jeza, pri drugih obup, frustracija, marsikdo začne tehtati, kaj bi bilo, če tega ne bi bilo, kaj bi bilo drugače … in se s tem izogiba realnosti. Ko zapademo v take misli, na koncu lahko pride do depresije. Depresiji sta dveh vrst, ena je posledica stanja, v katerem smo se znašli, čustvene, finančne, socialne krize. Prava depresija pa je tiha, intimna, ko v sebi predelujemo izgubo, se s tem spoprijemamo in skušamo preživeti. Najboljši način v tem dolgem procesu je sprejemanje stanja, ko se prilagodimo in skušamo živeti in delati v novih, drugačnih okoliščinah. Je težko, vsak ne zmore sprejeti realnosti izgube. Morda pa bomo lahko čez čas hvaležni za to izkušnjo. Tega ne uvidimo takoj, za to potrebujemo čas, distanco. Marsikdo ravno po hudi življenjski izkušnji pravi, da brez nje ne bi bil, kar je. Nekoč bo pri marsikom prišlo do tega spoznanja, verjamem v to.«
So boljši in slabši dnevi, kdaj pa je trenutek, da je treba poiskati zdravniško ali strokovno pomoč? Tudi način pomoči se je spremenil.
»To je težko presojati. Delam tudi kot supervizor pri Klicu v duševni stiski in po analizah je okoli tri četrt tistih, ki kličejo v času koronakrize, klicalo prvič. Stari so od 30 do 60 let, zaposleni in upokojenci, različnih poklicev, večina jih kliče zaradi čustvenih težav, strahu zaradi preživetja, čustvenih vznemirjenosti, negotovosti … Večina klicalcev je brez duševnih težav, brez diagnoz, le manj kot petina jih ima od prej kakšno duševno motnjo. Če ljudje v tej stiski ne bi imeli duševnih težav, ne bi bilo normalno. Kolegi psihiatri tudi pravijo, da znajo biti telefonski pogovori v času koronakrize zelo intenzivni. A vseeno to ne nadomesti pravega stika, na katerega vsi čakamo.«
Če starši obupujejo, se zatekajo v odvisnosti, izgubijo temelje, če se odnos med partnerjema poslabša, pa otroci, ki so njihovi spremljevalci v družini, najbolj nastradajo.
Katere skupine so v času zaprtja najbolj ogrožene? Otroci, mladostniki, ki ne hodijo v šolo in so v svojih sobah, starši, ki so postali učitelji, hkrati delajo od doma, starejši …?
»Vsi, ki ste jih našteli. Otroci so toliko prizadeti, kolikor so njihovi starši. Če znajo starši poskrbeti za varno okolje, otrokom ta kriza ne bo povzročila trajno hudih posledic. Če starši obupujejo, se zatekajo v odvisnosti, izgubijo temelje, če se odnos med partnerjema poslabša, pa otroci, ki so njihovi spremljevalci v družini, najbolj nastradajo. Mladi so prikrajšani tudi za druženje z vrstniki, sicer imajo povezave po napravah, a to ni isto. V teh razmerah so gotovo zelo občutljivi. Ob njih se lahko vsi zdaj učimo bolj ceniti fizično bližino, stik, dotik, izraze empatije, ki jih ne moremo dobiti prek zaslona. Potrebujemo bližino, ki nam daje varnost in jo lahko dajemo drug drugemu.
Druga skrajnost so najstarejši, pri katerih kar naenkrat vidimo, da umirajo sami, da so zadnje mesece in zadnje dni svojega življenja brez fizičnih stikov s svojci. Pred kratkim sem bil na covidnem oddelku v nekem domu, ljudje, ki tam ležijo, izjemno potrebujejo fizični stik, pogovor, dotik, kar kričijo po tem. Osebje, ki ga zelo občudujem, jim skuša dati, kar lahko, kot mama svojemu otroku, ampak je težko, ker ne zmorejo vsega. Starejši so zato ogroženi, ker lahko bolezen zanje pomeni konec življenja. In vsak, ki umira, želi imeti bližnjega ob sebi. Ob vseh teh situacijah se zavemo, kaj so bistvene stvari v življenju. Kriza nas lahko uči sočutja in temeljnih vrednot, ki so dejansko najpomembnejše. Odpirajo se nam oči za to, kar je najbolj dragoceno v življenju.«
V nas se skriva tiho uporništvo
Kako pa človek v pokrajini ob Muri prenaša stiske? Smo potrpežljivi, prehitro obupamo, se pogumno lotevamo stisk?
»Če se spomnimo naših prednikov, ki so šli po svetu zadnjih sto let, so se večinoma zelo dobro znašli v kriznih razmerah, prišli so iz zelo revnega okolja, brez podpore, in mnogi so bili uspešni. Pomurci znamo biti ustvarjalni, tudi potrpežljivi, znamo se vživeti v drugega, smo sočutni, latentno pa je prisoten odpor do avtoritete, v nas se skriva uporništvo, tiho, ko ne povemo na glas, kar si mislimo. V tem času gredo tihi uporniki kljub prepovedi na primer v garaže ali domove, kjer se družijo. Seveda je uporništvo del naših obrambnih mehanizmov.«
Pravijo, da smo Slovenci predolgo tiho, trpimo, potem pa naenkrat eksplodiramo. Tudi primeri hudih družinskih tragedij pričajo o tem. Bili so mirni, potem pa eden ubije družino. Lahko zdaj pričakujemo več tega?
»Logično je, da če predolgo nabiraš negativno energijo, napetost, enkrat pride do izbruha. Eksplozija ni naključna. V družinah, kjer se eksplozivna energija kanalizira na zdrav način, se to težko zgodi. Če bi znali opazovati, bi napetosti zaznali že prej. Kriza ni neposredni povzročitelj takih tragedij, ker te niso izraz nekajdnevnega ali nekajmesečnega stanja. Lahko jih pospešijo ali sprožijo, ampak to se v človeku pripravlja že dlje. Je pa stvar notranje odločitve, kako bo reagiral na izkustvo. Pomembno je, da znamo opazovati in videti, preden se stvari zgodijo.«
Morda še kakšen nasvet, kako v tem času blažiti napetosti ali pomagati, da do stisk ne bi prihajalo ali bi prišlo čim manjkrat.
»Nasveta nimam, imam pa nekaj misli. Dobro je, da se zavedamo, da v krizi moramo skrbeti zase in za drugega. To je neločljivo povezano. Omenjal bi tri stvari na K, ki pomenijo priložnost za rast. To so kriza, konflikt in katastrofa. Kriza pomeni ogroženost, a tudi novo možnost in priložnost učenja. Konflikt pomeni nasprotje interesov, a ob tem se lahko zgodita rešitev in rast na nekem področju. Katastrofa, ko se vse poruši in prelomi svet, ni končna beseda. Lahko se začne izjemna rast, kot pred sto leti po španski gripi. No, 'korona' je še četrti K, a tudi ta ne bo uničila sveta. Vse te stvari na K nam ponujajo reševanje problemov, iskanje novih rešitev in opuščanje tega, kar ne deluje.
Kaže se luč na koncu predora, ko bo možno cepljenje. Prepričan sem, da bomo vse to, za kar smo zdaj prikrajšani, nadomestili, ker smo ljudje ustvarjalna in učljiva bitja ter znamo sprejemati življenje tako, kot je. Lahko nam pomagata duhovnost in spoštljiv odnos do življenja, predvsem pa zaupanje. Zaupamo, da se lahko zanesemo na sočloveka, drug na drugega, in da smo tudi sami vredni zaupanja. Potem zaupanje lahko zakrpa tisto, kar nam je kriza odvzela. Želim vsem, da tega ne bi izgubili. To je bistveno, a ni samoumevno. Zaupajmo, da je življenje smiselno tudi zdaj, ko tega ne čutimo.«
Lahko bi rekli, da je šola solidarnosti, ki jo prinaša ta kriza, težka, šolnina je visoka. Se pa lahko naučimo, kako biti človek človeku in kako lahko z majhnim dejanjem vsak od nas prispeva k reševanju stiske. Kriza nas lahko uči sočutja in temeljnih vrednot, ki so najpomembnejše. Odpirajo se nam oči za to, kar je najbolj dragoceno v življenju. Pomurci znamo biti ustvarjalni, tudi potrpežljivi, znamo se vživeti v drugega, smo sočutni, latentno pa je prisoten odpor do avtoritete, v nas se skriva uporništvo, tiho, ko ne povemo na glas, kar si mislimo. Zaupanje lahko zakrpa tisto, kar nam je kriza odvzela. Ob mladih se zdaj lahko vsi učimo bolj ceniti fizično bližino, stik, dotik, izraze empatije, ki jih ne moremo dobiti prek ekrana. Potrebujemo bližino, ki nam daje varnost in kar lahko dajemo drug drugemu.
