V Sloveniji živi dvajset vrst dvoživk, vse so zavarovane, veliko jih je uvrščenih tudi na rdeč seznam ogroženih vrst, razen panonskega pupka, ki pa je po evropskih direktivah tudi obravnavan kot zavarovana vrsta. Kot je na predavanju o varstvu dvoživk in njihovih habitatov, ki je bilo v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota, dejala Katja Poboljšaj iz Centra za kartografijo favne in flore, so dvoživke živalska skupina, ki je vezana tako na vodo kot na kopno, njihovi glavni življenjski prostori pa so mrestišča, prezimovališča in poletna bivališča. »Vsi ti življenjski prostori so za preživetje populacije zelo pomembni, zato morajo ostati med seboj povezani,« je povedala predavateljica. Zgleden primer, kjer se vse našteto povezuje, je tudi Ledavsko jezero, kjer selitve potekajo v vse smeri. »Pomembno je, da poleg varovanja dvoživk varujemo tudi njihove življenjske prostore in njihovo povezanost. Dvoživke se namreč selijo, najdlje navadna krastača, večina dvoživk pa se zadržuje od štiristo do šeststo metrov od svojih mrestišč.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dokumentarni film Nonina štorja pomemben za ohranitev primorske zgodbe v Benici
Skozi pripovedi prebivalcev gledalci spoznavajo zgodovinska dejstva. Prinesli slovenski jezik in postavili prvo slovensko šolo v tem delu Prekmurja.
Promet povečuje smrtnost
Pri selitvah se veliko dvoživk zadržuje na cestah. Te imajo zato nanje več vplivov, prvi je dejavnik tveganja, saj je veliko živali povoženih, ko skušajo prečkati cesto. Drugi vpliv je privlačnost, pojavlja se predvsem spomladi, ko na plano pokuka prvo sonce. »Črn asfalt je najbolj topel del habitata in veliko dvoživk se na njem greje, posledično to spet pomeni povečano smrtnost. Potem je tu še postavitev cest, ki lahko pomeni oviro in preusmeritev gibanja živali, kar privede do razdelitve populacije in ima negativen vpliv na njeno preživetje. Velik vpliv ima na dvoživke tudi intenzivno kmetijstvo, saj se s tem uniči velik del njihovih naravnih habitatov,« je še povedala Poboljšajeva.
Ključni pri varovanju dvoživk so začasni in stalni varstveni ukrepi. Pri začasnih vsako leto sodeluje veliko prostovoljcev, ki v času selitve dvoživke prenašajo z ene strani ceste na drugo, v pomoč so jim tudi začasne ograje. Tovrstne ukrepe redno izvajajo tudi v Pomurju, že leta 2003 so akcijo prenašanja dvoživk prvič pripravili ob Ledavskem jezeru. »Stalni ukrepi pa pomenijo postavitve stalnih varovalnih ograj in podhodov na cestah oziroma ob njih. Nobeden od teh ukrepov sicer ne pomeni stoodstotne preprečitve povoženja živali, vendar smo strokovnjaki enotni, da če vsaj 75 odstotkov populacije uspešno prečka cesto, je to že zelo pozitivno in tudi dolgoročno zagotavlja preživetje populacije.«
Predavateljica je navedla še podatek, da je v Sloveniji od skoraj šest tisoč kilometrov državnih cest na vsaj tisoč kilometrih oziroma na 843 mestih evidentirano prehajanje dvoživk, pri tem pa je zaznanih 92 črnih točk. Med temi točkami je bilo izbranih trinajst odsekov, kjer bi bilo po mnenju stroke nujno izvajati začasne in stalne varovalne ukrepe za preživetje dvoživk. Med njimi so tudi štirje v Pomurju, to so odseki Radenci–Petanjci, Radenci–Vučja vas, Cankova–Kuzma ter Sveti Jurij ob Ščavnici–Cerkvenjak.