V posmeh delavskemu prazniku in socialni državi, ki povzdigujeta pomen boja za delavske pravice in dostojno plačilo?
Še pred nekaj leti so stavke pripadale delavcem v modrih plaščih in bile nepojmljive za zaposlene z belimi ovratniki, državne uradnike in javne uslužbence. Zdaj so prav zaposleni v javnem sektorju na okopih z državo. Mirno morje na tradicionalno konfliktnem polju odnosov med delavstvom in kapitalom ter vedno višji stavkovni val v družbeno produkcijskih dejavnostih med zaposlenimi v javnem sektorju in državo je zdaj nova realnost.
Kaj je privedlo do tega, da se je donedavna pasivnost javnega sektorja od zgolj sindikalnih izletov svoj čas obrnila v boj za izboljšanje položaja zaposlenih s stavkami?
Kršitve pravic delavcev niso preteklost
Zdenka Bobovec, vodja območne organizacije Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Pomurje, ki zastopa sindikalne pravice zaposlenih tako v zasebnem kot javnem sektorju, pove, da je položaj zaposlenih v javnem in zasebnem sektorju različen zaradi različnih sistemskih izhodišč. V javnem sektorju obstaja enoten plačni model, ki se z dogovorom sprejme na državni ravni in velja za vse zaposlene, usklajevanje plač zunaj tega modela pa ni mogoče. Znano je, da se v njem plače nekaj let niso usklajevale z inflacijo, v nekem obdobju zaposleni v javnem sektorju niso prejemali niti regresa za letni dopust, poudari Bobovčeva. V zasebnem sektorju, kjer obstajajo kolektivne pogodbe za dejavnosti in v podjetjih, takih odklonov ni, drugače pa je lahko tam, kjer ni ne pogodb ne sindikata.
Kolektivne pogodbe in sindikalno delovanje sta pomembni varovalki za spoštovanje delavskih pravic, podčrta sogovornica, čeprav tudi to ne pomeni, da je v zasebnem sektorju vse rožnato. Na dnevih odprtih vrat, ki jih je ZSSS organizirala v preteklih letih in jih bo izvedla tudi tokrat med 14. in 16. majem z namenom pregledovanja pogodb o zaposlitvi, so ugotavljali številne nepravilnosti, kršitve delavskih pravic pa se pogosto dogajajo tudi pri nekaterih podjetnikih in obrtnikih.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Po soboških ulicah se vozi avtomobil, odet v praznične lučke. Ste ga opazili?
Lastnik avtomobila pravi, da želi z lučkami slediti novodobnim trendom.
Če je tako, zakaj potem v zasebnem sektorju ni stavk, priča pa smo tudi situaciji, ko sindikalna organiziranost tu plahni in se krepi v javnih dejavnostih? To sicer ni fenomen Slovenije, saj takšno stanje poznajo v še večjem razkoraku tudi v drugih evropskih državah, pa vendar gre za preobrat, vreden pozornosti.
Nedvomno se interes sindikalnega delovanja poveča v situacijah naraščanja problemov in ko je za njihovo reševanje potrebna kolektivna moč, pove prva regijska sindikalistka. Moč ni v posamezniku, ampak je v množici, kar je pokazala tudi zgodovina velikih stavk in demonstracij. To bi moralo priti v zavest vseh zaposlenih, zato Bobovčeva ob menjavi generacij delavcev poziva mlade, naj se včlanijo v sindikat. Kajti brez organiziranosti bo njihova pot v boju za delavske pravice veliko daljša. O ugaslem stavkovnem naboju v zasebnem sektorju pa pravi, da so se zaposleni v podjetjih v Pomurju doslej za to možnost odločali le takrat, ko so bile razmere res težke. Tako v stavki rešitve niso videli niti zaposleni v gornjepetrovskem podjetju Moda Mi&lan, čeprav je bil njihov položaj izjemno slab. Stavka za izplačilo plače namreč ni enaka interesni stavki za dvig plač, podčrtuje Bobovčeva, stavka v javnem sektorju pa ne glede na čas trajanja ne vodi v stečaj in izgubo delovnega mesta. Stavke so legitimne in ustavno zagotovljena pravica zaposlenih. So tudi upravičene?
Prva regijska sindikalistka poudarja, da sama lahko z argumenti zavrača prepričanje nekaterih o visokih plačah v javnem sektorju, kar se še vedno ohranja v javnosti iz nekih preteklih razmerij. Marsikdo namreč ve, da na upravnih enotah delajo delavci in delavke s srednjo stopnjo izobrazbe, ki prejemajo minimalno plačo, slabo plačani so tudi zaposleni v šolstvu v plačni skupini J in še nekateri drugi zaposleni v javnih službah. »Če nam je cilj, da delavci tako v javnem kot zasebnem sektorju prejemajo minimalno plačo, ob tem pa se v različnih dejavnostih in področjih ustvarjajo presežki, ta pot ni prava,« v luči prvomajskega praznika svoje razmišljanje sklene sindikalistka Zdenka Bobovec.
Država navzela podobo kapitalista
Za sprotno reševanje problemov, ki so se leta kopičili v upravnih enotah, nikoli ni bilo posluha, pove Gabriella Gaal, sindikalna zastopnica članov Sindikata državnih organov Slovenije na Upravni enoti Murska Sobota. »Stavkamo zato, ker je postal naš položaj nevzdržen. Situacija je zaostrena do te mere, da tako naprej več ne morejo. Ljudje so izčrpani, zaposliti bi bilo treba dodatne delavce.«
Tako imenovani Virantov zakon, ki je imel za posledico zmanjševanje števila zaposlenih v upravnih enotah ob ustvarjanju »prijazne« državne uprave do strank, ko so morali zaposleni nekaj časa delati tudi ob sobotah, se je izvajal na plečih zaposlenih. Razmere so se v zadnjem času še zaostrovale zaradi visoke inflacije, slabih pogojev dela in nenormalnega neoliberalističnega kapitalizma, pove Gaalova, kar vse je pripeljalo do tega, da zaposleni z denarjem, ki ga zaslužijo, ne morejo več preživeti. Prvi maj, praznik dela je zato vsekakor priložnost, da se opozori na tak položaj delavcev, ki izvajajo storitve, ključne za delovanje države in pomembne za uveljavljanje pravic posameznikov. »Najhuje pa je to, da moramo svoja prizadevanja za boljši položaj izvajati na plečih strank, ampak drugega vzvoda nimamo,« na dosedanjo neodzivnost oblasti do njihovih zahtev opozori sogovornica.
Na Upravni enoti Murska Sobota je redno zaposlenih 68 delavcev, kar je deset do dvanajst premalo glede na obseg dela. Šest referentov s srednjo stopnjo izobrazbe ima nižjo plačo od minimalne, kar pomeni, da jim država doplačuje razliko do tega zneska, ki pa se ne všteva v pokojninsko osnovo. Svetovalec v 31. plačnem razredu, to so lahko pravniki ali strokovni delavci, ki izdajajo gradbena dovoljenja, imajo 1492 evrov bruto plače, medtem ko so zaposleni z enako izobrazbo v drugih državnih ustanovah za svoje delo plačani bistveno bolje. Država je med vsemi svojimi organi najbolj mačehovska prav do zaposlenih na upravnih enotah, poudari Gaalova. Ob slabih plačah je problem še kadrovska osiromašenost. Leta 1995, ko so bile upravne enote ustanovljene, je bilo na murskosoboški zaposlenih sto ljudi, letos 32 manj, ob tem pa se je število postopkov povečalo za dvainpolkrat, izjemno je poraslo tudi izdajanje raznih potrdil. »Z manjšim številom zaposlenih moramo opravljati več nalog, plača pa je ostala enaka oziroma je njena realna vrednost popolnoma upadla,« opisuje stanje sindikalna zastopnica. Pri zahtevah zaposlenih na upravnih enotah ne gre za vprašanje prestiža, ampak za situacijo, ko javni uslužbenci postajajo socialni problem. »Če z visokošolsko izobrazbo ob upokojitvi ne bom dobila pokojnine, ki bi zadostovala za plačilo moje oskrbe v domu za starejše, potem države ne morem videti kot socialne države. Večino zaposlenih v upravnih enotah je pahnila na rob preživetja,« pravi predsednica sindikata na Upravni enoti Murska Sobota.
In kaj ima tak položaj zaposlenih na upravnih enotah, za katerega je odgovorna država, opraviti s kapitalizmom? Kapitalizem je dobil monstruozno podobo. Človek ni več ni pomemben, izgubila se je empatija do drugega, s katerim moraš biti nenehno v tekmovalnem odnosu ali ga izžeti, da da od sebe vse, kar lahko. In tega se je navzela tudi država, meni Gaalova. »Država je v takšnih razmerah postala suženj kapitala, kajti nima več socialne vloge in funkcije. Če v državni upravi delaš za manj kot minimalno plačo, če torej država niti svojemu delavcu ne more dati tistega, kar je predpisala kot najnižji dohodek, potem zame to ne more biti socialna država. Skozi očala prvega maja so se te stvari zdaj še veliko bolj izostrile. Včasih so se delavci borili proti kapitalistu, zdaj se moramo boriti proti državi, ki dobiva podobo kapitalista,« je jasna sobesednica.
Če bodo odšli najboljši, kdo nas bo potem zdravil?
Borislav Vrbanec, vodja sindikata Fides v Splošni bolnišnici Murska Sobota, je povedal, da je pred dvanajstimi leti dosegel 57. plačilni razred in od takrat ni napredoval pri plači niti za evro. »Vse, kar lahko zaslužim več od tega, je, da delam več, bodisi z izvajanjem storitev za dodatni program ali z dežurnim delom ob koncu tedna in za praznike. Že to, da s plačami nismo sledili rasti stroškov, je velika degradacija zdravniškega dela,« pove zdravnik kirurg z dolgoletnim delom in izkušnjami. Ob starejših zdravnikih so v nezavidljivem položaju tudi tisti, ki šele začenjajo delati. Zdravnik specializant ima na začetku tisoč evrov plače in šele po pol leta pridobi veščine za delo na urgentnem oddelku, še kasneje je usposobljen za samostojno delo v času dežurstva, s čimer lahko zasluži tisoč petsto evrov plače. »Ne vem, ali kdo bolj gara in si pošteno zasluži svojo plačo, kot si jo zdravniki. Žalostno pa je to, da se zaradi promila nekih izjem, ki zaslužijo veliko in o katerih so poročali tudi mediji, presoja položaj vseh zdravnikov,« pove Vrbanec.
Problem je zagotovo večplasten in se nalaga najmanj dvajset let. Torej ne izvira iz zadnjih dveh let zdajšnje oblasti, vendar ta mora prevzeti odgovornost, ker v več kot sto dneh ni našla načina niti za spoštljivo pogovarjanje s sindikatom. »Sto dni s figo v žepu. Odnos oblasti do zdravništva ni bil nikoli na tako nizki ravni, kot je sedaj, kar je kolegom v tujini nepojmljivo. To nam ni v ponos, in če si kdo ne želi stavke, smo to mi,« poudarja sogovornik.
Pa vendar je stavka odločitev zdravnikov, posledice pa občutijo bolniki, ki ne dobijo zdravstvene storitve. Vrbanec ob tem poudari, da je že sama pravica do stavke resno opozorilo, cilj te pravice pa, da se problemi začnejo reševati čim prej. Toda vlada se je odločila namesto za reševanje za stopnjevanje pritiska na stavkajoče z razširjanjem nalog, ki jih morajo opraviti kljub stavki. V Sloveniji je zakon o zdravniški službi že zdaj napisan tako, da je treba pogledati vse mlajše od 18 let in starejše od 65 let, česar ne poznajo v nobeni drugi evropski državi, pove Vrbanec, zdaj je začela veljati še novela zakona o zdravniški službi, ki zdravnikom v času stavke nalaga dodatne zadolžitve.
Kljub vsemu je medicina v Sloveniji, ki je po številu zdravnikov na število prebivalcev pod evropskim povprečjem, še vedno na visoki ravni, v nekaterih dejavnostih celo v svetovnem vrhu. Bomo zdaj to uničili, se sprašuje sogovornik.
Štiri tisoč zdravnikov, ki niso vsi člani Fidesa, je podpisalo peticijo, da želijo izstopiti iz sistema urejanja plač javnih uslužbencev, ker zdravniki vanj ne sodijo. Javni zdravstveni sistem namreč ne temelji na prihodkih iz proračuna, ampak na osnovi plačil zdravstvenega zavarovanja in prihodkov iz zdravstvene blagajne. Z njo bi želeli zaposleni tudi urejati medsebojne odnose, a politika tega ne dovoli.
Zaupanje v tak sistem se izgublja in več zdravnikov je zato že napovedalo, da bodo odšli v tujino. »Dva najboljša igralca med zdravniki sta že odšla v tujino, pa ob tem nihče ni rekel besede. To je enako, kot bi tu igrala na primer Ronaldo in Messi, potem pa odšla drugam. Pa ta sploh ne zdravita ljudi. Če se bo tako nadaljevalo, kdo bo potem zdravil nas? In tega me je strah,« še pove Borislav Vrbanec, zdravnik z dolgoletnim in strokovno priznanim delom.
Stavkajo, ne da bi opustili svoje poslanstvo pomagati
Že več kot sedemdeset dni stavkajo tudi operaterji na številki za klic v sili 112. Na podlagi zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami je njihova stavka bistveno omejena, kot velja to tudi za poklicne gasilce, pravi Carmen Galof, operaterka v Regijskem centru za obveščanje Murska Sobota in v centru predstavnica sindikata ministrstva za obrambo ter predstavnikov operaterjev vseh regijskih centrov in Centra za obveščanje RS.
Po besedah Galofove sta sindikat ministrstva za obrambo in stavkovni odbor operaterjev na začetku stavke jasno poudarila, da je ta stavka namenjena odpravi krivic in pravičnemu ovrednotenju delovnega mesta operaterja in še posebej skrbi za varnost ljudi. »Povedali smo, da ob stavki ne bomo za talce uporabljali stiske državljanov, torej ne bomo prenaročali in ustvarjali čakalne vrste, kot to počnejo nekateri. Naše poslanstvo je jasno, pomagati ljudem. Začetnik operater je najprej uvrščen v 24. plačni razredi in dela za minimalno plačo. Ob idealnih pogojih bo lahko napredoval za dva plačna razreda šele po treh letih in še takrat bo njegov plačni razred zgolj en plačni razred nad minimalno plačo. »Naša stavka je resna, čeprav je občani ne občutijo. Na potezi je vlada, ki smo jo kot stroka opozorili na težavo in bo v primeru težav v bližnji prihodnosti sama morala odgovarjati za nastale posledice,« še pravi Carmen Galof.