Najprej skok v preteklost. Lani maja smo na naših časopisnih straneh predstavili danes podpolkovnika Slovenske vojske Dušana Lazarja iz Vaneče, ki je bil eden od osmih častnikov takratne teritorialne obrambe, ki so aprila 1991 vzpostavljali sistem izobraževanja in urjenja prvih slovenskih vojaških nabornikov. Leto prej je končal vojaško akademijo v Beogradu in po diplomi kot takratni podporočnik Jugoslovanske ljudske armade izstopil iz nje, saj so bile razmere že napete in negotove ter ni želel biti na napačni strani, če bi morda prišlo do prelivanja krvi.
Aprila 1991 je začel službovati v učnem centru teritorialne obrambe v Pekrah pri Mariboru. Naloga centra je bila pripraviti vse potrebno za usposabljanje nove slovenske vojske. Podporočnika Lazarja je čakala prav posebna naloga, izuriti inštruktorje, ki so maja 1991 začeli uriti nabornike, 120 v Pekrah in 180 v učnem centru Ig pri Ljubljani.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Najprej Srb, nato še Hrvat
Nedavno sem spet prejel njegov klic. Spraševal me je, ali se spominjam izjemno priljubljene televizijske serije Sever in Jug, ki so jo Američani ustvarjali v osemdesetih oziroma devetdesetih letih. Dogaja se sicer v 19. stoletju, pred ameriško državljansko vojno, med njo in po njej. V središču dogajanja sta dve družini, katerih sinova Orry Main (Patrick Swayze) in George Hazard (James Read), nekoč dobra prijatelja, se v vojni nenadoma znajdeta na različnih bregovih in postaneta nasprotnika.
Zakaj je Lazar omenil prav to serijo? Tudi on je z dvema sošolcema z beograjske vojaške akademije, ki so jo končali junija 1990, tako kot sta to naredila oba glavna junaka v seriji, na tri kose raztrgal enega od takratnih bankovcev. Dogovorili so se, da ob prvem snidenju sestavijo bankovec. »Zdaj pa ga več ne najdem, vem pa, da je bil na njem upodobljen kombajn. Niti kolega ga več nimata,« prizna Lazar.
Leta 2001 se je s sošolcem iz Srbije, Draganom Obradovićem iz Paračina, ki danes službuje kot eden od načelnikov v srbski policiji, v Murski Soboti prvič srečal po letu 1990. Oba sta imela s seboj omenjeni bankovec. Ko sta si ga izmenjala, je bilo izjemno ganljivo. Srb se je mudil na letalskem mitingu na rakičanskem letališču.
Letos aprila pa sta se Slovenec in Srb v Karlovcu srečala še s Hrvatom Ivanom Turkaljem, danes enim od generalov v hrvaških oboroženih silah. Snidenje je bilo spet izjemno ganljivo, čeprav nimajo več bankovca. »Spomnili smo se številnih anekdot, saj smo bili sostanovalci v sobi na akademiji. Kot da nas je nekdo dal namenoma skupaj v sobo, kot bi vedel, da se bomo, kljub temu da smo iz treh različnih držav, v prihodnosti srečali.«
Ne govorijo o svojih izkušnjah iz vojn
Nenapisano pravilo na srečanju vseh treh je bilo, da ne bodo govorili o vojnih izkušnjah. Hrvat se je boril v domovinski vojni, Srb kot pripadnik policije na Kosovu. »Zdaj smo očitno vojaški veterani vsak v svoji državi,« pove podpolkovnik Slovenske vojske.
Obljubili so si, da se bodo poslej srečevali enkrat letno. Slovenec je medtem s Srbom stkal zares prijateljske vezi, saj po letu 2001 redno pripravljata srečanje več družin iz obeh držav, enkrat v Pomurju, drugič v Srbiji. Zaradi koronavirusa sta srečanji odpadli lani in leto prej. »Že od začetka smo s seboj jemali svoje otroke, tako da tudi oni nadaljujejo našo tradicijo srečevanja. Redno pa na naša srečanja v Pomurju povabimo tudi našega puconskega župana Ludvika Novaka.«
