V Sloveniji se kopičijo gorljive frakcije, za katere država še vedno ni našla sistemske rešitve. Regijski centri za odpadke, kot je Cerop, se ubadajo z naraščajočimi količinami odpadkov in skokovitim povečanjem stroškov, saj v državi na eni strani ni zadostnih zmogljivosti za sežig, na drugi strani se vse bolj zapirajo vrata za izvoz tovrstnih odpadkov v druge države. Direktorica Ceropa Simona Biro, ki na problematiko že dlje časa opozarja, je tudi na zadnji seji sveta ustanoviteljic javnega podjetja županom dejala, da so stroški sežiga največja postavka v strukturi stroškov. Slovenija letno proizvede 250 tisoč ton gorljivih frakcij, edina obstoječa sežigalnica v Celju pa jih lahko sprejme zgolj 40 tisoč ton. Načrti sicer predvidevajo dve novi sežigalnici – v Ljubljani in Mariboru –, a realnost je taka, je poudarila Birova, da bo ljubljanska zgrajena šele čez sedem let ali pozneje, mariborska pa ostaja v zraku. Poleg težav pri prostorskem umeščanju, skupaj z močnim odporom lokalnega okolja, je velika ovira tudi pomanjkanje državnega in evropskega financiranja, kar pomeni, da sežigalnic ni možno postaviti brez znatne finančne investicije, ki presega zmožnosti posameznih regijskih centrov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bobru na sledi na Razkrižju
Pohod sta organizirala razkriška občina in inštitut Lutra
Na koncu bomo plačali občani
Medtem se odpadki kopičijo. V Puconcih je trenutno skladiščenih več kot 2000 ton gorljivih odpadkov sredi regijskega centra, kar povečuje nevarnost požara. Prevzemniki odpadkov si zaradi velikega povpraševanja lahko privoščijo dvig cen – ob trenutnih 140 evrov na tono napovedujejo dvig tudi vse do 300 evrov na tono. To se bo neposredno izrazilo na položnicah občanov, saj lahko pričakujejo do 40-odstotno podražitev storitev ravnanja z odpadki. Veliko se je pričakovalo od nove uredbe o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov, ki je trenutno v medresorskem usklajevanju. Ta določa, da bo država sklenila koncesijo s tremi največjimi izvajalci javne službe za prav toliko območij na ravni države, kjer so oziroma bodo predvidene sežigalnice. Pomurske občine bodo del območja izvajanja gospodarske javne službe skupaj z občinami koroške in podravske statistične regije, kar sovpada s predvideno sežigalnico v Mariboru. Toda uredba ne ponuja konkretnih rešitev za trenutno stanje, zlasti pa ne ureja ključnega vprašanja: kaj se bo dogajalo v prehodnem obdobju do gradnje sežigalnic.
Regijski centri, kot je Cerop, opozarjajo, da nimajo niti skladišč niti dovoljenj za dolgoročno skladiščenje gorljivih frakcij. Namesto da bi država prevzela odgovornost za svojo lastno gospodarsko javno službo, jo v celoti prelaga na regijske centre, ki naj nosijo vsa bremena in tveganja. Tudi gospodarsko interesno združenje Slocero, katerega član je Cerop, opozarja, da se država izmika odgovornosti. »Pripravljavec uredbe meni, da bo z matematičnimi formulami določil, koliko odpadkov se bo recikliralo, koliko sežigalo in koliko odlagalo, a pri tem nima nobenega stika z realnostjo. Sestavi mešanih komunalnih in kosovnih odpadkov se spreminjata, obdelujemo vedno več odpadkov, ki so sestavljeni iz različnih materialov in jih je čedalje težje med sabo ločiti, na terenu opažamo povečano rast mešanih komunalnih in kosovnih odpadkov … Kaj bo pravilno ravnanje obdelovalca, če bo ostanka za sežig po obdelavi več, kot je ministrstvo, pristojno za okolje, izračunalo?« se sprašujejo regijski centri. Prav tako uredba uvaja dodatna administrativna bremena za obdelovalce odpadkov, ki bodo morali izvajati dnevno poročanje, ločeno po občinah, kar pomeni dodatne stroške in organizacijske zaplete, ki se bodo na koncu prelili v višje zneske na položnicah.
Pomurski poslanec izzval ministra
Na problematiko gorljivih frakcij se je odzval tudi pomurski poslanec Damijan Bezjak Zrim (SD), ki je ministru za okolje, podnebje in energijo Bojanu Kumru v zvezi s tem zastavil poslansko vprašanje. Poslanec od ministra terja odgovore, na kakšen način bo ministrstvo zagotovilo izvajanje javne službe do vzpostavitve sežigalnic, kako bo država zagotovila, da bo cena za vse prebivalce v državi enaka, in zakaj so v predlagani uredbi kot predmet koncesije opredelili zgolj mešane komunalne odpadke in ne tudi drugih, ki so še bili v predlogu iste uredbe lanskega oktobra.