Ko se spomladi ozračje segreje, mnogi že nestrpno čakajo začetek sezone piknikov in druženja na prostem. Letos, ko se je zima nekoliko zavlekla, toliko bolj. V stanovanju je priprava hrane na odprtem ognju seveda nemogoča ali vsaj zelo omejena. Še celo pečenje na namiznem električnem ali plinskem žaru pa celo imitacija žara s pomočjo litoželezne ponve proizvede preveč dima za prijetno počutje. Pri pripravi na prostem teh omejitev seveda ni.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Priprava jedi kot družabni dogodek
Druženje pod milim nebom lahko zastavimo na zelo različne načine. Morda naredimo že iz same priprave jedi družabni dogodek, pri katerem sodelujejo vsi. Ogenj in žerjavica nista le vir energije za termično obdelavo živil, ampak imata - vsaj na nivoju nezavednega - tudi pomen arhetipskih simbolov povezovanja in ustvarjanja skupnosti. Zbrati se je na primer mogoče okrog ognjišča, nato pa si prisotni iz vnaprej pripravljenih živil kreirajo nabodala po lastnem okusu in jih tudi sami sproti pečejo. In dobimo ognjeni ekvivalent fondija in podobnih družabnih jedi. Svojevrsten čar ima tudi kuhanje v kotličkih... Seveda pa je alfa in omega žar. Variant pečenja na njem je cel kup, kot tudi tipov osnovnih pripomočkov, goriv pa še česa.
V naših krajih se je najbolj udomačil balkanski tip s tlečim lesnim ogljem pod kovinsko rešetko. Kar soliden, predvsem pa praktičen nadomestek je žar na plin. Zadnje čase se vse bolj uveljavljajo tipi prenosnih žarov, ki jih je mogoče pokriti in s tem okrepiti (pri)okus jedi po dimu. Naprodaj so različni tipi lesenih paličic, namenjenih prav izdatnejšemu dimljenju (naredimo jih lahko tudi sami: zadošča povsem suha, dober centimeter debela in kakih deset centimetrov dolga iver ali vejica primerne vrste lesa, temeljito očiščena preveč smolnatega lubja). Izbrano paličico moramo poprej nekaj časa (najbolje čez noč) namakati v vodi, da se les prepoji. Tako bo dogorevala mnogo počasneje in oddala več dima. Tik pred začetkom pečenja jo vržemo na žerjavico ali položimo čez plinski gorilnik. Živila razporedimo na razgreto rešetko in čez vse skupaj poveznemo pokrov ter spečemo.
Ne pozabimo na zelenjavo, solato in omako
V glavni vlogi je v naših krajih po navadi meso, redkeje ribe - pa morda še kaki opečeni kruhki za zraven. Zato velja posebej spomniti, da lahko ob tem (ali namesto tega) zelo okusno pripravimo zelenjavo pa jedi iz raznih vrst testa ter celo sadje in sladice - čeprav je to za tukajšnji okus bolj eksotika. In če smo že pri tej, lahko izbiro sicer običajnih jedi popestrimo s kako manj konvencionalno pripravo, ki poskrbi za precej drugačen okus, včasih tudi videz.
Če živila mariniramo v zmesi (akacijevega) medu, temne sojine omake, kitajskega praška petih dišav, malce ingverjevega soka, česna in arašidovega olja, dobijo pečene jedi izrazito rdečkasto barvo, a precej drugačen okus od krajevno običajnega. Nekoliko manj tuj je okus jedi iz marinade, pripravljene iz jogurta, olja, soli, limoninega soka, čilija v prahu in praška curry... Seveda pa ne pozabimo na popestritev obroka s svežo zelenjavo, solatami, omakami (poleg ajvarja, lutenice, pindžurja in gorčice pa - bolj modnega kot zares ustreznega - kečapa, je zadnje čase na razpolago pravcata poplava dodatkov najrazličnejših krajevnih provenienc in slogov)... Pa kak fižol prebranec in kajmak se tudi priležeta. In seveda primerna tekoča spremljava. Jedi z žara so po navadi pikantne in jih je pač treba ustrezno zaliti.
