Predstavnica nove generacije slovenskih diplomatov Simona Vučak trenutno končuje mandat konzulke na veleposlaništvu Republike Slovenije v Parizu. Odraščala je v Murski Soboti in tudi v Zenkovcih pri babici. Po osnovni šoli in gimnaziji v Murski Soboti je na filozofski fakulteti dokončala študij prevajalstva, smer francoščina in angleščina, pozneje pa opravila še znanstveni magisterij na FDV iz politologije. S 44-letnico sva govorila o delu v preteklih štirih letih in tudi o tem, ali je življenje v Parizu podobno tistemu, ki ga vidimo v nadaljevankah.
Pred leti so štiri Parižanke napisale zanimivo knjigo Kako biti Parižanka, vedno in povsod. Koliko je v tej knjigi izmišljenega in koliko je res?
»Pariz vsak dojema in doživi po svoje. Stereotipov sicer ne maram, drži pa, da je v vsaki šali tudi nekaj resnice. Pariz kot mesto luči in ljubezni ima vsekakor svoj šarm, nekoliko drugačen način življenja, ki pa se kljub temu v nekaterih primerih lahko primerja z našim. Sestati se na kavi je tudi v Franciji pomemben del socialnega življenja. Pomemben del vsakdana je tudi humor. Spomnite se izvrstnih francoskih komedij.«
V knjigi pravijo tudi, da moraš biti seksi oblečen, tudi če samo neseš smeti v smetnjak.
»Ker nikoli ne veš, koga boš srečal. Šalo na stran, pomembna je urejenost, slog oblačenja pa je v Parizu zelo raznovrsten, saj ne smemo pozabiti, da gre za večkulturno mesto. Obvezna oprema so udobne superge, ki jih Parižanke nosijo tudi k elegantnim oblekam. Kar gre pripisati tudi velikim razdaljam, ki jih v velikem mestu mimogrede opraviš peš. Tudi če greš na podzemni vlak. Temu načinu se hitro prilagodiš. V pisarni ali včasih kar v torbici pa imaš salonarje za stilsko preobrazbo, kadar je potrebna.«
Trenutno končujete mandat na veleposlaništvu v Parizu. Francija predseduje Svetu EU, pred njo je predsedovala Slovenija. Pomeni, da je za veleposlaništvom dokaj pestro obdobje. Bila je tudi covidna kriza. Kako se delo na veleposlaništvu tem dogodkom prilagaja?
»Moj mandat na veleposlaništvu je dokaj netipičen. Ko sem začela, so bile stavke t. i. rumenih jopičev, potem se je pojavila pandemija koronavirusa. Kot konzulka sem urejala številne repatriacije slovenskih državljanov. Naše veleposlaništvo poleg Francije pokriva tudi Monako in Maroko, prek Pariza pa so se v domovino vračali tudi Slovenci iz različnih delov sveta. Z vodjo konzularne službe v Ljubljani Andrejem Šterom sva bila na zvezi skoraj vsak dan in ob vseh mogočih urah. Medtem se je začelo slovensko predsedovanje, ki je za veleposlaništvo kar velik izziv, tako na vsebinski kot na logistični ravni, hkrati pa priložnost za uresničevanje ciljev in promocijo države. Med slovenskim predsedovanjem sem na primer sklicala srečanje vseh evropskih konzulov v Parizu, na katerem smo s predstavniki francoskih institucij obravnavali različne teme na področju konzularne zaščite, ukrepe za zajezitev koronavirusa itd. Danes je naša glavna tema vojna Rusija – Ukrajina. Organizirali smo tudi nekaj dogodkov, za katere je bilo zaradi covida-19 treba pripraviti več scenarijev.
Sledilo je francosko predsedovanje, ki je bilo zaradi predsedniških volitev v Franciji skoncentrirano na prve tri mesece. Za nas je to pomenilo veliko logistike, saj obiske slovenskih ministrov in predsednikov koordinira veleposlaništvo. Hkrati pa je treba dobro poznati vsebine po posameznih področjih oziroma ministrstvih tako na slovenski kot francoski strani, če želiš najti skupne točke za poglobitev sodelovanja.«
Je pa ekipa v Parizu dokaj majhna.
»Da, trenutno nas je pet diplomatov in veleposlanica, tako kot druga veleposlaništva pa imamo v ekipi še lokalno zaposlene. Večinoma so to Slovenci, ki živijo v tisti državi. Na našem veleposlaništvu tako dela še ena Pomurka, Anja Štuhec iz Logarovcev. Kot že rečeno, iz Pariza pokrivamo tri države, poleg tega pa še več organizacij, katerih članic je Slovenija (UNESCO, mednarodno organizacijo za vino, mednarodno organizacijo za frankofonijo, BIE – mednarodni urad za razstave (Expo), evropsko vesoljsko agencijo). Veleposlaništvo deluje na vseh teh področjih. Poleg tega zagotavljamo pomoč našim državljanom v Franciji in nekatere storitve upravne enote. Sedaj se na primer ponovno izteka desetletno obdobje, ko veliko našim državljanom, ki živijo v Franciji, potečejo osebni dokumenti. Vlogo za nov dokument oddajo na našem veleposlaništvu. Ob tem naj kot zanimivost omenim primer, ko je na naš dežurni telefon poklicala gospa, s katero sva sprva govorili francosko. Ko sem jo vprašala, ali še govori slovensko, je povedala, da že 50 let živi v Franciji in da govori samo prekmursko. Seveda sva pogovor nadaljevali v prekmurščini. Na koncu je bila zelo vesela, da se je z nekom z veleposlaništva lahko vse 'po naše zgučala'.«
Ali obstaja podatek, koliko je še Slovencev v Franciji?
»Natančnega števila nimamo, ker nam ljudje niso dolžni posebej prijavljati, da živijo v Franciji. Po neuradnih ocenah okrog 2500. Po Franciji deluje več slovenskih društev, v Parizu se zadnja leta intenzivno povezujejo mladi Slovenci, ki so v Francijo prišli zaradi poslovnih priložnosti z dodano vrednostjo ali ljubezni. Potomce Slovencev, ki so v Francijo odšli pred drugo svetovno vojno in po njej, pa tu in tam ulovimo bolj po naključju. V tem obdobju je tudi iz Prekmurja veliko ljudi odšlo iskat delo v Francijo. Obe moji babici sta na primer delali v Franciji, a sta se vrnili. Veliko pa jih je tu tudi ostalo.«
Francoska »penzija« je bila od nekdaj veliko vredna.
»Da, spomnim, se, da sem pred leti velikokrat komu prevedla kakšen dokument glede tega. Večinoma, ko so francoske institucije preverjale, ali so prejemniki njihovih pokojnin še živi. Prekmurci verjetno v tem kontekstu poznajo tudi mojo sodelavko Nino Jerkič, ki je na veleposlaništvu zaposlena že 20 let.«
Od kod izvira vaša ljubezen do francoščine?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Na slavnostni akademiji nagradili šole, učence in dijake ter mentorje
Murskosoboški regionalni center Zveza za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) je v sklopu festivala Inovativnosti, Znanosti in Ustvarjalnosti mladih (IZUM) pripravil slavnostno akademijo. Na njej so podelili priznanja učencem in dijakom za državno tekmovanje iz znanja logike, osnovnim in srednjim šolam so podelili statuse raziskovalnih šol, prav tako so nagradili šole, ki so se najbolj izkazale z razstavljenimi izdelki, ter mentorje.
»Že od malih nog sem imela v ušesih francoščino, mogoče prav zaradi starih mam, ki sta delali v Franciji. Tam imamo tudi še nekaj sorodnikov. S stricem, ki je rojen v Parizu, sem vedno govorila v francoščini. Na gimnaziji, jezikoslovna smer, sem imela eno leto francoščine pri profesorici Dobrili Kur.«
Vam je francoski prostor tudi drugače pri srcu?
»Da, počutim se kar domače. Kot študentka francoskega jezika sem nekaj časa živela Parizu, med študijem na filozofski fakulteti sem bila na izmenjavi v Strasbourgu, nato še v Bruslju na inštitutu za prevajalce in mednarodne odnose. Veliko časa sem torej preživela v francosko govorečem okolju, kar je v bistvu nujno, ko študiraš jezik. Hkrati tako spoznaš tudi kulturo naroda, način razmišljanja. Poleg knjižnega jezika oziroma »visoke« francoščine se naučiš še pogovornega in si sposoben razumeti tudi podton sporočil. Vse to mi zdaj koristi kot diplomatki. Naše fakultete so odlične, a življenje v francoskem okolju mi je v jezikovnem smislu dalo piko na i.«
Francozi pravijo, da počnejo stvari drugače. Na to se moraš navaditi. So tudi pri predsedovanju Francozi naredili kaj drugače? Se je čutil francoski način?
»Meni je bilo zanimivo na primer, da so ministrska srečanja in dogodke med predsedovanjem porazdelili po celotni Franciji. Francija namreč ni samo Pariz. Je velika in raznolika, kapacitete zunaj Pariza pa ogromne. Posledično je bilo to za nas, kot tudi zanje, izjemno zahteven logistični projekt.«
Ste tudi prevajali?
»Tudi, vendar bolj strokovna besedila. Od začetka svoje službene poti sem namreč večinoma delala v odnosih z javnostmi. Že kot študentka sem začela delati v uradu vlade za komuniciranje, med prvim slovenskim predsedovanjem Svetu EU pa sem postala članica uredniške ekipe spletnega mesta predsedovanja. Tudi takrat smo bili vpeti v delo tako rekoč 24 ur na dan. Leta 2013 me je urad kot svetovalko za odnose z javnostmi 'posodil' kabinetu predsednika vlade, od tam pa sem na prošnjo kolegic iz službe za odnose z javnostmi zunanjega ministrstva odšla v diplomacijo. Nekaj let sem vodila službo za odnose z javnostmi zunanjega ministrstva.«
Od tod pa prehod na veleposlaništvo. Pariz je prvi mandat v tujini?
»Da. Ocenila sem, da je najbolje, če prvi mandat opravim v mestu, ki ga poznam, v državi, katere jezik govorim. Ker imaš tako tudi največjo dodano vrednost za opravljanje svojega poslanstva.«
Sobočani imamo v slovenskem prostoru privilegij, saj sta deli kar dveh literatov iz Murske Sobote prevedeni v francoski jezik. Ferija Lainščka in Dušana Šarotarja. To je ekskluziva. Kako so te knjige sprejete v Franciji, so kakšni odzivi?
»Zelo dobri. Slovenske knjige v francoskem prevodu smo kupili tudi na veleposlaništvu in jih včasih damo za darilo francoskim partnerjem. Šarotarja smo med predsedovanjem tudi gostili v Parizu na okrogli mizi v okviru slovenskega projekta virtualne knjižnice EuropeReadr. Njegova knjiga Panorama pa je bila letos uvrščena v evropski kulturni projekt v Parizu (D)écrire l'Europe. Na francoski trg sicer ni lahko prodreti, moraš biti izjemno vztrajen. Ampak ko te ta trg prepozna, se zadeve bistveno hitreje odvijajo.«
Tudi naša častna konzulka Tatiana Dumas Rodica vedno govori, da ko enkrat dobiš Francoza za prijatelja, je to do konca življenja.
»Drži. In tako je tudi v kulturi in poslu.«
V svojem mandatu ste tudi želeli vzpostaviti čim več mostov med Slovenijo in Francijo. Kako se v tako veliki državi lotiš povezovanja, kje začneš?
»Najprej moraš preučiti okolje, videti, kje so osnovne težave za manjšo prepoznavnost naše države v splošni javnosti. Svoje predstavitve tako vedno začnem, da Slovenija ni daleč od Francije, da nas povezujejo Alpe, da je med Francijo in Slovenijo samo Italija, da smo oddaljeni manj kot dve uri z letalom. Veliko časa sem vložila v komuniciranje prek družbenih omrežij in osebne stike s francoskimi novinarji. Več francoskih medijev je objavilo reportaže ali članke o Sloveniji. Spomnim se, da sem celo med covidno krizo enega novinarja na daljavo vodila po Sloveniji. Takrat druge možnosti ni bilo, sicer pa mi na pomoč na terenu v Sloveniji redno priskoči Slovenska turistična organizacija, pa tudi ministrstva. Pri tem je zanimivo, da novinarji (pa tudi turisti) po vrnitvi iz Slovenije vedno pokličejo in povejo, kako zelo pozitivno so bili presenečeni nad našo državo.«
Ko je Feri Lainšček izdal knjigo v Franciji, je ni predstavljal tam, ampak so povabili francoske novinarje, da so prišli osebno v Prekmurje in doživeli pokrajino, o kateri piše. To je bila zelo inovativna, zanimiva in koristna akcija za državo, še posebej pa za pokrajino.
»Spomnim se, takrat sem vodila službo za odnose z javnostmi na zunanjem ministrstvu. Predlog za študijsko pot novinarjev v Prekmurje je prišel z veleposlaništva v Parizu in na ministrstvu smo to takoj podprli. Lainščkova knjiga se je francoskega bralca toliko dotaknila, da je imel željo priti k nam. To je bila zelo lepa zgodba.
Študijske obiske tujih novinarjev sicer redno organizirata tudi STO in Ukom, pri čemer je zelo pomembno, da v verigi vsi členi delujejo usklajeno in dobro. Od prvega, ki je zaznal potrebo ali dal idejo (doma ali v tujini), do tistega, ki jo je prenesel, odobril in na koncu izvedel. Vse to mora 'štimati'.
Ena zadnjih takšnih medresorskih aktivnosti je bila, ko je novinarja francoske nacionalne televizije zanimalo, zakaj smo Slovenci tako dobri v športih. Več ur sem se z njim pogovarjala po telefonu. Projekt smo nato z več slovenskimi institucijami realizirali. Novinar je v Sloveniji naredil reportažo, ki je bila objavljena na več francoskih kanalih. Sedaj je ta novinar izrazil željo, da naredi še reportažo o glasbi v Sloveniji. V enem izmed pogovorov sem mu namreč omenila, da imamo v Sloveniji rek, da so trije Slovenci že pevski zbor, ter da imam tudi sama več kot dvajsetletno izkušnjo petja v različnih pevskih zborih. Najintenzivnejšo sprva v pevskem društvu Prekmurke.«
To je vodil profesor Jože Vukan?
»Da, to je njegovo delo, sam je pisal tudi aranžmaje za štiriglasno petje. Bilo je več sestavov, nekaj je bilo menjav, sprva nas je bilo dvanajst, nekaj časa smo nastopale kot oktet. Pri Prekmurkah so pele še Jasna Vuradin Popović, Katja Farkaš, Mateja Gibičar, Svetlana Luthar, Brigita Barbarič, Petra Špilak, Metka Obal, Marta Janža, Tanja Milosavljevič, Vladimira Mesarič, Blanka Kuzma, Karolina Tratnjek, Katica Štefanec, Nevenka Konkolič, Milena Poredoš. V takratni Muri so nam celo sešili prekmurske narodne noše. Veliko smo tudi potovale, dvakrat smo bile v ZDA, večkrat v Nemčiji, na Madžarskem, Danskem itd. Nastopile smo tudi na državni proslavi v Cankarjevem domu. V petje me je sicer uvedel že pokojni profesor Aleksander Vlaj, in to še pred najstniškimi leti. Pela pa sem tudi pri pevskem zboru Cantate.«
Francozi imajo neko tradicijo stavkanja, protestiranja. Se vas te stavke dotaknejo ali je mesto tako veliko, da jih ne zaznaš?
»Ko so bile stavke rumenih jopičev, je šlo zares. Prišlo je do poškodb, narejene je bilo veliko materialne škode. Tudi slovenski mediji so o tem veliko poročali, mi pa smo bili dolžni naše državljane, ki so bili tisti dan na turističnem obisku v Parizu, obvestiti, kdaj in kje potekajo protesti, da so se lahko izognili tem predelom mesta.«
Tudi Bataclan, teroristični napad, je pustil dolgoročne posledice v mestu.
»Če primerjam s časom, ko sem bila v Parizu kot študentka, smo na primer neposredno pod Eifflovim stolpom imeli piknike. Zdaj to ni več mogoče, vse je ograjeno, dostop pa zelo omejen. Težko sicer sodim, da je to posledica konkretnega napada. Mislim, da se je po 11. septembru 2001 povsod začelo več vlagati v varnost, v Evropi pa še intenzivneje po napadih na evropskih tleh. Drugi element je vsesplošna modernizacija in dejstvo, da se je mobilnost ljudi v zadnjih dvajsetih letih bistveno povečala.«
Kako se vidi Prekmurje iz Pariza?
»Jaz ga vidim s srcem. Če pa me sprašujete za francosko splošno javnost, ga moramo umestiti v celoten slovenski paket. Na splošno francoski turisti radi odkrivajo tudi kulturo, zgodovino, lokalne zgodbe države, ki jo obiščejo. Za Mursko Soboto je zanimiva zgodba nedvomno povezava z znanim francoskim arhitektom Le Corbusierem prek Ferija Novaka. Gre za stično točko s francoskim pobratenim mestom Firminy, ki sta jo obe mesti prepoznali in v tem duhu tudi delujeta.
Lani poleti, ko sem bila na obisku doma, sem po naključju naletela na družino iz Perpignana, ki je v avtodomu prepotovala vso Slovenijo in se v Murski Soboti ustavila le, da bi nekaj na hitro pojedli, nato pa pot nadaljevali proti Madžarski. Presenečeni, da jih je v tem malem mestu (za Francijo je že Ljubljana majhna) nekdo ogovoril v francoščini, so takoj začeli spraševati o regiji. Kaj se da videti, doživeti itd. Na koncu so se odločili, da bodo kakšen dan ali dva ostali. Prekmurje ima nedvomno veliko čarov, to nam priznavajo že znotraj Slovenije. V vsem mojem bivanju zunaj Prekmurja nisem naletela na niti eno osebo, ki bi imela negativno izkušnjo iz naše regije. Večinoma se pridejo k nam spočit in seveda tudi dobro jest.
Ob začetku mandata v Parizu sem na veleposlaništvu spoznala Francozinjo, ki je hodila na tečaj slovenščine. Ko sem jo vprašala, zakaj se uči slovenščino, mi je odgovorila, da se bosta z možem, takoj ko se bosta upokojila, preselila v Slovenijo, in sicer v Prekmurje. Zakaj? Odgovorila je, zato, ker je tam tako lepo in ker želita pobegniti od mestnega vrveža.«
V Franciji je kulinarika velika tema, uživajo v hrani. Oni to sistematično razvijajo tako v družini kot skozi institucije. Smo mi premalo samozavestni?
»Mislim, da se je Slovenija v zadnjih letih zelo dobro uveljavila na tem področju. Smo na križišču različnih kulinaričnih tradicij. Za nas je najbolje, da to, kar imamo, predstavimo na sodoben način in skrbimo za visoko kakovost. V tej smeri se v Sloveniji tudi dela. Pri Francozih je vsakodnevno prehranjevanje na visoki ravni. Pa pri tem ne mislim na prestižne in drage restavracije, ampak na to, da pazijo, kaj pojejo. Seveda v okviru svojih finančnih zmogljivosti. Meni je bilo zanimivo tudi, da v veliko francoskih družinah večkrat kuhajo moški. In to odlično.
Pri kulinariki ima Prekmurje nekaj stičnih točk s francosko Alzacijo, ki ima prav tako za svoj emblem štorkljo. Sicer pa je Francozom, tako kot nam, tudi pomembno, 'kaj se bo jedlo'. Ko še ne končamo zajtrka, že sprašujemo 'ka mo küjali za obid'.«
Močni so tudi po kulinaričnih šolah in inštitutih.
»Absolutno. Stik sem navezala z izvršnim direktorjem prestižne gastronomske akademije Le Cordon Bleu v Parizu, chefom Ericom Briffardom. V njihovih prostorih smo skupaj z našim kmetijskim ministrstvom organizirali t. i. masterclass za francoske chefe in sommeljeje, na katerem smo predstavili vrhunska slovenska oljčna olja, ki so nekoliko drugačna od drugih. Zato pa tudi toliko bolj zanimiva. Seveda smo predstavili tudi bučno olje, ki ga v Franciji zelo redko uporabljajo. Bilo je zelo dobro sprejeto. To je bil zanimiv projekt. Na Le Cordon Bleu zdaj poleg številnih drugih visi tudi slovenska zastava. Tako kot v nekaterih drugih prestolnicah tudi v Parizu pogrešamo slovensko restavracijo, ki bi lahko bila neka baza za promocijo naše kulinarike in kulture. Aktivna sta sicer brata Slatinšek iz Dolenjske, ki hrano prodajata v svoji mobilni okrepčevalnici (food truck) in ponujata tudi nekaj slovenskih jedi. Kremno rezino na primer. Gospa Eva Sutlič iz Primorske na primer peče potice, pa tudi prekmursko gibanico.«
Kako je z vini?
»Francozi so veliki poznavalci vin. Imajo dolgo tradicijo pridelave vin in znajo ceniti dobro vino. Z menoj sta navezala stik pridelovalca iz stare francoske vinogradniške družine, ki sta bila v Sloveniji na počitnicah in sta se tako navdušila nad Slovenskimi goricami, da sta prišla na veleposlaništvo vprašat, kakšni so postopki za nakup goric v Sloveniji. Francozi cenijo dobre stvari in so zanje pripravljeni tudi plačati.«
Na prvi mandat v Pariz ste šli sami. Tukaj vidim povezavo z Netflixovo Emily in Paris. Obstaja Simona in Paris?
»Mogoče je bilo nekaj več spontanosti in odkrivanja pariškega življenja v času mojega študentskega bivanja, v zadnjih štirih letih pa je vse povezano samo s službo, in to 24/7. Ta mandat, čeprav je prvi, je bil nenehno obarvan s krizami. Te pa zahtevajo stoodstotno prisotnost. Ampak kljub temu da poznam okolje in da za zasebno življenje ni bilo kaj dosti časa, so me nekatere stvari vseeno presenetile. Kot primer, naj navedem reševalno vozilo z imenom Matilda. No, to pri nas nikakor ne bi šlo skozi!«
Emily in Paris je bila v nekaterih kritikah označena kot zelo stereotipna, amerikanizirana nadaljevanka. Jo Francozi sprejemajo?
»Nadaljevanka ima v Franciji zelo dobro gledanost. Vendar je ne moremo vzeti kot učbenik. Odvisno je, kam prideš, zakaj prideš, s katerimi ljudmi navežeš stik. Vsak doživi Pariz na svoj način.«
Kateri drugi deli Francije so vam še zanimivi?
»Vsaka francoska regija je po svoje posebna in zanimiva. Raznolikost države jo dela bogato v kulturnem smislu. Mnogo Parižanov ima svoje počitniške rezidence na podeželju.«
Kaj vam je pri delu najbolj zanimivo, kateri osebni projekt bi izpostavili?
»Moja stalna zadolžitev je pomoč ljudem, temu pa sem dodala še promocijo Slovenije tako prek družbenih omrežij kot osebnih stikov z novinarji. Velikokrat sem imela predstavitve Slovenije, nazadnje članicam kroga evropskega prijateljstva v Saint-Cloudu pri Parizu. Po predavanju so se odločile, da bo njihovo naslednje skupno potovanje prav v Slovenijo.«
Za konzularni oddelek je znano, da nikoli ne spi.
»Drži. Pa kljub temu si nisem predstavljala, da bo tako pestro. Podobno tudi kolegi konzuli po svetu. V času največjih repatriacij zaradi covida smo se podpirali in si izmenjevali informacije prek skupine na whats appu. Čisto na začetku se spomnim, da od sobote do ponedeljka sploh nisem spala. Vračali smo ljudi iz Maroka. Lani sem s francosko krizno celico koordinirala evakuacijo družine sodelavca slovenske vojske iz Afganistana. Veliko je bilo zadev, ki jih je bilo treba opraviti poleg rednega dela. Nikoli ne veš, kaj vse bo prinesel dan. Soočaš se tako z žalostnimi kot srečnimi zgodbami ljudi. Pa vendar ti uspešno zaključene zadeve, še posebej tiste, ki se sprva zdijo skoraj nerešljive, prinesejo osebno zadovoljstvo.«
