Skrbni lastnik močvirnih gozdov je Jože Zadravec

Letošnji najbolj skrbni lastnik gozda v Pomurju je postal Jože Zadravec iz Žižkov. Priznanje njemu in preostalim naj... skrbnikom je Zavod za gozdove podelil na sejmu Narava-zdravje v Ljubljani. Podelitev priznanj je bila povezana z letošnjim tednom evropskih gozdov, ki na pobudo Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) pri Združenih narodih poteka vsaki dve leti. Na osrednji prireditvi, ki je potekala od 9. do 13. oktobra v Varšavi na Poljskem, je bil v ospredju pomen evropskih gozdov za varstvo naravnega okolja, blaginjo ljudi in prilagajanje na podnebne spremembe.
S tega vidika je izrednega pomena uresničevanje zaveze trajnostnega, sonaravnega in mnogonamenskega gospodarjenja z gozdovi. Slovenija je 59-odstotno pokrita z gozdovi, z lesno zalogo na hektar gozda, ki je za 80 odstotkov višja kot znaša povprečje v Evropi. Še vedno ima najbolj ohranjene naravne sestoje gozdov – za približno 45 odstotkov gozdov velja poseben varstveni režim Natura 2000. S tega vidika ima priznanje Jožetu Zadravcu posebno težo, saj gospodari z osmimi hektarji gozda na območju Nature 2000, in to močvirnim in težko prehodnim gozdom črne jelše. Kot je zapisano v obrazložitvi priznanja, gre za »grezna tla« – tla se pod nogami ugrezajo, zato so razmere za gospodarjenje težke.

Drugačen odnos do močvirnih gozdov

Pred več kot 30 leti, ko je Zadravec začel načrtno gospodariti s svojim gozdom in z nakupi povečevati lastne površine gozda, je bil odnos do močvirnih pretežno jelševih gozdov bistveno drugačen, kot je danes. Takrat se je vlagalo v intenziviranje kmetijske pridelave, v izsuševanje močvirskih območij in spreminjanje močvirnih travnikov v njive. Narava je počasi začela kazati zobe in odnos do mehkega in trdega »močvirnega« lesa – predvsem gozdov – se je začel spreminjati. Zadravec je bil avtomehanik in pozneje prevoznik, a je prevozništvo kot poklicno dejavnost opustil zaradi zdravstvenih težav. Povezave s kmetijo in kmetijstvom ni nikoli pretrgal, družina je vzdrževala in obdelovala manjšo kmetijo. Približno pet hektarjev njiv obdelujejo še danes, s to razliko, da pri hiši ni več goveje živine.

Gozd črne jelše ga je, pravi, pritegnil že v otroštvu. Tako kot druge družine na podeželju se je tudi njegova takrat sama oskrbovala s kurjavo. »Toda mene je ta gozd pritegnil drugače,« pove. »Za močvirna območja je značilna bujna podrast, zato je obnova gozda izredno otežena. Visokorasli šaš in trstičje navadno zadušita vsa samonikla mlada drevesa, zato je bilo nujno gozdu posvetiti nekaj več skrbi. To skrb in delo nam naši gozdovi hitro vračajo. Čeprav ves čas delamo v težkih razmerah ali na greznih tleh, gre za kakovostna rastišča. Leta 1985 smo zasadili v enem gozdu jesen. Ta je rastel do predlanskega leta, ko smo ga morali posekati do 60 centimetrov debeline, podobno je s prevladujočo jelšo, brestom in javorjem. Jesen v naših gozdovih lahko odpišemo, saj ga po ožigu napade še jesenov ličar, ki ga dobesedno obeli, in zatem še jesenova gliva, ki uniči panj. Zaradi jesenove glive je potrebna posebna previdnost pri podiranju lesa, saj so bela debla, ki še stojijo brez opore, navidezno trdna, a nikoli ne veš, kdaj se bodo podrla. Tudi jelša je vedno bolj ogrožena, na srečo naših gozdov ni dosegla jelševa fitoftora, ki je povzročila kar veliko škode ob avtocesti v okolici Banute,« pove Zadravec.

Vse večje pomanjkanje vode

Od omenjenega leta 1985 pri Zadravčevih obnovijo vsaj 30 arov gozda letno, s čimer zagotovijo sečnjo za približno 40 let. Stroka priporoča zasaditev približno štiri tisoč sadik na hektar. Sam jih sadi okrog deset tisoč. S tem se, pravi, izogne škodi, ki jo povzroča divjad. Hkrati pa imajo že vmesno korist, saj je v mlado nasajenem gozdu redčenje. Kajti v močvirskem gozdu samo zasaditev ni dovolj. Potrebne so kakovostne sadike. Pretežni del sadik vzgojijo sami, saj je za sadiko izredno pomemben dobro razvit koreninski sistem. Poleg tega je treba opraviti po sajenju vsaj dve do tri obžetve mlado nasajenega gozda. To pomeni odstranitev bujne podrasti, ki s svojo agresivno rastjo zaduši rast gozdnih sadik. Pri redčenju debla dosežejo debelino od 10 do 15 centimetrov, ki jih uporabijo za nadaljnjo predelavo.
Zadravec opozori še na problem vse večjega pomanjkanja vode, ki se negativno izraža tudi v močvirnih gozdovih. Po njegovem prepričanju je nujno treba storiti nekaj za dvig podtalnice. Suša ne ogroža samo poljedelstva, ampak tudi močvirne gozdove. Če je prevladalo prepričanje o nujnosti izsuševanja in je zaradi tega verjetno Mura ostala brez zadrževalnih pregrad, se je danes treba vrniti v obdobje pred nekaj desetletji, ko smo Muro še obvladovali in zadrževali in ni bilo problema s sušo.

Najprej izdelovali gajbice

»Ko sem bil prisiljen opustiti prevozništvo, sem se preusmeril v predelavo lesa.« To so bili časi, ko povpraševanja po lesni biomasi in drveh za kurjavo ni bilo, jelša pa ni bila najbolj atraktivna za pohištveno industrijo. »Že več kot desetletje je cenjena predvsem v Avstriji. Najprej smo začeli izdelovati gajbice za sadje. Postopoma pa smo se preusmerjali v zahtevnejše izdelke domače obrti in te začeli prodajati v domačih trgovinah, ki so ponujale spominke in drugo lesno galanterijo.« Tako v delo v gozdu kot doma je vpeta vsa družina. Nekajkrat so se pri poslu opekli, saj so podjetja propadala. »Kar nekaj denarja smo morali pozabiti zaradi neplačevanja. Postopno so se zadeve uredile in danes imamo resnega partnerja doma in nekaj zanesljivih v Avstriji in Nemčiji.« Izdelujejo kuhalnice, podstavke za narezke, vrčke in drugo lesno galanterijo – tudi igračke.
»Mnogim se zdi, da je delo z mehkim lesom lahko zaradi enostavne obdelave, pa ni tako. Že to, da lubje ostane na deski za narezek, zahteva kar nekaj znanja in občutka za les. Treba je vedeti, kako se les vede. Res je nekoliko lažje les obdelati in ohraniti njegovo naravno strukturo pri poševnem rezu. Čisto drugače se jelša vede pri prečnem okroglem rezu. Okrogli izdelki iz jelše so zdaj v trendu. Prečno rezana okrogla jelša se vede čisto drugače kot poševno rezana. Kljub previdnosti pri sušenju je veliko popoka. Na srečo naročniki to razumejo in nam pri okroglih izdelkih priznajo nekoliko višjo ceno.«
Količina domačega lesa zadošča za predelavo. »Edino, kar me še mika pri širitvi gozdnih površin, je nakup pretežno bukovega gozda, da bi prišli do lastne surovine za izdelavo kuhalnic. Ob tem preizkušamo druge vrste lesa, zdaj se pripravljamo na razrez črnega oreha. Poudariti moram, da je družinski pristop k delu v gozdu in delavnici pustil nekaj pozitivnega. Zdaj je že nekaj let nosilec dejavnosti izdelave lesne galanterije sin Zdravko in tako kot jaz tudi ves čas sodeluje pri vseh delih v gozdu.« Vmes se je tudi on preizkusil drugod. »Pa ne iz potrebe, ampak zaradi našega prekmurskega 'ziheraštva', ko si vedno rečeš, kaj pa, če se kaj zalomi.«
Zdaj bi že lahko začeli proizvodnjo širiti, a to, pravi, ni njihov cilj. »Naš cilj je ohraniti in vzdrževati ta gozd, ki ga imamo. Lastna predelava tega lesa v butične izdelke pa nam zagotavlja visoko dodano vrednost. Ne bom trdil, da ne bomo tega nadgrajevali in morda celo širili, vendar bomo potem verjetno dokupili tudi gozd. Tako vsaj razmišljava s sinom Zdravkom. Zanemarjenih in zapuščenih gozdov je veliko, saj ljudje ne zmorejo več zahtevnega dela v gozdovih. Večji problem pa je razpršeno lastništvo posameznih parcel,« sklene Zadravec.