Po preteku tega časa jih bodo namreč smeli lastniki prodati, denar pa spraviti v žep. Težnja živeti bolje, zagrabiti ponujeno priložnost, še posebej če te nič ne stane, je klica pohlepa v ljudeh. Ni ji mar za to, na kateri strani človeškega telesa bije srce. Če ni važno, kje bije srce, je odveč tudi izpraševanje vesti o poštenju. In če ni vesti, se v nič razblini občutek, da je pohlep greh in kje pohlep sreča svojo senco, sovražnost.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Umrla je novinarka Manca Košir
V 77. letu starosti je umrla novinarka in publicistka Manca Košir, so za STA potrdili v krogu njene družine. Bila je izredna profesorica na ljubljanski fakulteti za družbene vede in avtorica številnih poljudnoznanstvenih, strokovnih in znanstvenih člankov ter številnih knjig.
O tem sva razmišljali z dobro prijateljico, s katero nemočno opazujeva, kako se sklicujoč na nacionalne korenine ustvarja neka čudna dobrotljivost. Je kot plin brez barve, vonja in okusa, ki počasi hromi prej dobre odnose med ljudmi, spoštovanje, iskreno naklonjenost in pripravljenost pomagati si. Zaradi narodne pripadnosti se prej med sosedi nikoli niso delale razlike, pripoveduje ranjeno moja sobesednica, zdaj občutiva obe, da ob naju raste neki drug svet. Tuj nama postaja, zaradi nevidnih, a bolečih pregrad, zaradi katerih ljudje postajajo nezaupljivi, se začno obračati drug od drugega. Si lahko misliš, pripoveduje sobesednica, kako manjvredno se šele počutijo ljudje, ki živijo na drugi strani meje v revščini, njihova država pa, namesto da bi pomagala njim, z neverjetno lahkotnostjo daje milijone evrov pomoči zamejskim Madžarom. S kakšnim namenom to počne, se sprašujem, s kakšnim. Z dobrim že ne, poudari sobesednica.
To je zanjo breme, ki se ga ne more otresti. Premišljuje o tem, čeprav bi najraje odmislila vse skupaj, in bije notranji boj, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj zlo, kaj je ljubezen in kaj sovraštvo. Zame in za najino skupno razmišljanje je prevedla iz madžarščine nekaj globokih misli, ki so vredne, da si jih delimo vsi dobromisleči. Tako je zapisala: Ko ljudje sovražijo, ne poslušajo neumnega seznama razlogov za svoje sovraštvo. Sovraštvo so gradili kot nekakšen tempelj iz tistih kamnov, iz katerih bi lahko zgradili ljubezen. V Ljubljani čustva ljudi, ki živijo tam daleč na vzhodu, ne zanimajo. In tudi razumejo jih ne ali pa se samo sprenevedajo. Denar, ki prihaja iz soseščine, vidijo kot dobrodošle tuje naložbe, kot darila, ki se jih ne odklanja. Pa četudi se s tem rušijo neki veljavni standardi družbenega konsenza, kaj je pošteno razdeljevanje družbenih dobrin.
V tem smislu vznemirja namera o gradnji najsodobnejše telovadnice ob podružnični osnovni šoli v Gaberju, ki jo obiskujejo otroci od prvega do tretjega razreda osnovne šole. Ni prav, da tamkajšnji otroci nimajo prostora za telovadbo, tako kot ne bo pošteno, če bo za 27 otrok zgrajen milijon evrov vreden objekt samo zato, ker bo denar podarila madžarska država. Razkošje brez primere, s skritimi sporočili, zaradi katerih se bolečina ob izgubljanju prejšnjega sožitja med ljudmi ne glede na narodnost počasi spreminja v bojazen. Strah pred spreminjanjem državniških mej zaradi preteklosti je znotraj votel, nas nekateri prepričujejo in imajo od pogledu skozi prizmo zdajšnjosti v nekem smislu prav. Strah, ki izvira iz spodbujanja etnične večvrednosti, pa ima ob gledanju v prihodnost realno podlago. Od večvrednosti na nacionalni osnovi do stremljenja po »etično čistem« življenjskem okolju pa je lahko korak.
Vsak zgodovinski premik se začne s prvim korakom. In potem vedno novimi, v ponavljanju, ki lahko traja leta, desetletja, da se potem po stoletju, lahko tudi prej ali pozneje, pride do cilja. Še posebej je to izvedljivo, če bodo nacionalizem ponotranjili mladi. Stari s svoje zemlje ne bodo šli nikamor, mladi te navezanosti nimajo. Zanje sta pomembni prijetnost bivanja v nekem življenjskem okolju in perspektivnost. Če tega več ne bo, bodo nekateri šli. Podkupovanje in kupovanje naklonjenosti s pristopom deli in vladaj, spodbujanje sovražnosti v ljudeh še posebej po nacionalnih vzvodih so skrb vzbujajoča paradigma, strategija vladajočih elit na tej in drugi strani meje. Sejanje tega na območjih, kjer živijo ljudje različnih ver in nacionalnih pripadnosti, pa je še posebej skrb vzbujajoče.
TUKAJ pa si lahko preberete več o tem, kako bo manjšinska krovna organizacija ob finančni podpori Madžarske zagotovila denar za gradnjo telovadnice na Gaberju in kupila cestne vlake.