Grobo rečeno se vsak park sam odloči, kako se bo promoviral v javnosti in koliko obiskovalcev mu bo uspelo pritegniti. Pa ni tako. Primarna funkcija naravnih parkov je ohranjanje narave in biotske raznovrstnosti. Imeli pa naj bi tudi razvojno funkcijo. Tako so si predstavljali ustanavljanje Krajinskega parka Goričko njegovi idejni tvorci in tudi njegovi prvi »upravitelji«. Zdaj je zgodba zvodenela in se zapeljala v neki povsem drug ekstrem, saj velik del prebivalcev Goričkega čuti in dojema park kot omejevalni in ne kot razvojni dejavnik tega dela Pomurja. Topika dogajanja je usmerjena k ohranjanju biotske raznovrstnosti ter ohranjanju »metuljev« in redkih ptic. Da je to potrebno in upravičeno, ni sporno, da ne bo pomote. Pri tem pa je le treba poudariti, da so skozi zgodovino ravno kmetje s svojim pristopom in načinom kmetovanja ustvarjali možnosti za ohranitev posameznih vrst. In ravno to vedenje kmetov bi bilo treba upoštevati in jim omogočiti nemoteno delo, kar pa zdaj ni praksa. Park razpolaga s kar velikimi »projektnimi sredstvi«, ki naj bi jih namenjal za zagotavljanje razmer za ohranitev posameznih vrst. Med drugim lahko preberemo, da so odkupili nekaj travnikov, ki jih bodo revitalizirali, in iskali primerne kmete, ki jih bodo obdelovali. Tega, koliko denarja od projekta jim bodo namenili za vzdrževanje »habitatnih« travnikov, pa ne zapišejo. Tudi pomoči, da bi prišli do denarja, namenjenega kmetovanju na teh območjih, jim ne ponudijo. Hkrati pa je računsko sodišče v nedavni reviziji ugotovilo, da kmetje na teh zaščitenih območjih niso bili deležni vseh podpor, do katerih so upravičeni.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
V načrtih parka je sicer zasaditev visokodebelnih sadovnjakov ipd., a vprašanje je, zakaj se s tem ukvarja park sam, namesto da bi našel partnerje kmete, ki bi v to zgodbo vstopili. Spomnimo se še velikopoteznega projekta pridobivanja sokov iz domačega sadja. V ta namen je bila kupljena mobilna stiskalnica. Eno leto so z njo krožili po Goričkem, zdaj pa nihče več ne ve, kje leži. Takrat se je zdelo, da se je s tem nakupom skušalo nagajati takrat že uspešni proizvodnji sadnih sokov na eni od goričkih kmetij. Toda razvoj te kmetije se ni ustavil in je razvila lastno že širše prepoznavno blagovno znamko. Drug velik projekt reševanja Goričkega, za katerim so stali naravovarstveni svetovalci, je zdaj že pozabljeno botrstvo kozam. Pred leti so ga z velikim medijskim pompom zagnali na sejmu Agra. Žal botrov s svojimi kozami na letošnjem in tudi lanskem bazarju ni bilo videti. Botri in botre so sicer bili, toda koz kot rešiteljic goričkega zaraščanja ni bilo nikjer. Potem so tu še zgodbe malih kmetov. V času uvajanja ukrepa dobrobit živali jih je bilo kar nekaj, ki so se želeli vključiti v ukrep. Ob tem so se zavedali, da zaradi zaščitnih pasov na njihovih travnikih to ne bo preprosto, saj ne bodo mogli izpolniti pogoja paše. Predlagali so zamenjave gerkov, ki bi jim omogočili pašo, a so naleteli na gluha ušesa. Hkrati jim niso povedali, da bi na račun zaščitnih pasov in spoštovanja omejitev lahko dobili več kot iz ukrepa dobrobit živali. Kljub temu da je Goričko, poleg Ljubljanskega barja, območje z največ zaščitnimi pasovi, je zanimiva še ena nelogičnost, da je območje, kjer ni mogoče uveljavljati mejic, ker te niso zarisane.
V nasprotju s Krajinskim parkom Goričko Kozjanski park ne deluje omejevalno. Znotraj svojega zavarovanega okolja razvija prepoznavne blagovne znamke z lokalnim pridihom. Kolektivna blagovna znamka Krajinski park Goričko je imaginarna in neprepoznavna zadeva, ki zadovoljuje zgolj parkovno uradništvo. Kozjansko jabolko pa je konkreten in značilen pridelek kozjanskega okolja, ki je vse bolj cenjen med potrošniki z malo globljimi žepi. Krajinski park Goričko tovrstne priložnosti zamuja, kar nekako pove samo ime osrednjega dogodka drugo soboto v oktobru – bazar. Pa ni potrebno veliko, če bi se nekdo pozabaval npr. z zgodovino hodoške čarde. Zdaj že pokojni direktor Zvezde Karel Černjavič je zaznal, tako kot veliko tujih strokovnjakov s tega področja, klimatske in pedološke posebnosti Goričkega. Jasno mu je bilo, da sliva, pridelana na Goričkem, po kakovosti presega slive v bosanski Posavini, kjer so bili največji pridelovalci sliv. Zato je v čardi postavil žganjekuho in razvil prepoznavno slivovko Zvezda. Znano je, da se je z goričkimi jabolki včasih zalagal celo Pariz, kar je spet zgodba, ki bi jo bilo treba oživiti in z njo ob že prepoznavni kakovosti goričkega jabolka dodatno promovirati in spodbujati pridelavo jabolk na Goričkem. Zgolj sajenje visokodebelnih sadovnjakov je spet zavožena zgodba ali pa tudi ne. Morda pa bo v naslednji perspektivi spet dovolj denarja za imaginarne projekte, na račun katerih dobro živijo predvsem »upravljavci projektov«. Resda v Ratkovcih stoji sirarna, ki se ji je uspelo ohraniti na površju. Ob tem se zastavlja vprašanje, koliko senenega mleka se namolze na Goričkem. Zdaj ko se končuje »revitalizacija travnikov« in se bodo iskali kmetje, ki jih bodo obdelovali naprej, bi bilo dobro, da kmet dobi tudi nekaj krav. Proizvodnja senenega mleka je naravnost idealna za zaščitena območja. Seneno mleko in izdelki iz tega mleka imajo – take so izkušnje v sosednjih državah – visoko dodano vrednost, ki bi lahko bila stimulativna tudi za goričkega kmeta.
