BKBF ali Bober Kunst Bildhauer Fabrik je skupina umetnikov, za katere bi lahko rekli, da jih je povezal podoben pogled na svet. »Zgodba BKBF se je začela leta 2017. Z Nedimom sva se takrat spoznala prek družbenih omrežij in povabil sem ga na našo kiparsko kolonijo RePannonia, da bi izdelal kip konja, ki danes stoji v krožišču v Križevcih. Dobro sva se ujela in po tem sva skupaj začela izdelovati še drugega konja, ki stoji v Banovcih, nakar se nama je pridružil še Izidor,« opiše začetke skupine kipar Robert Jurak, ki je znan po edinstvenih skulpturah iz železa. Ob njem sta v skupini še likovni pedagog Izidor Zadravec in kipar Nedim Hadži Ahmetović - Mafa. Ta deluje v številnih umetniških združenjih po Balkanu in širše, je dobitnik več priznanj ter predavatelj na simpozijih in likovnih kolonijah po svetu.
Ime skupine je nastalo na eni strani kot neke vrste posmeh nemščini in nemštvu ter hkrati kot posledica dejstva, da je v prleščini veliko nemških besed. Umetniki kot miselno usmeritev zagovarjajo boberizem. »Bober je skrben, skrbi za družino, je rojen inženir, priden in požrtvovalen. Za cilj ima nekaj, česar mu ni treba pokazati, objasniti. Ne hodi v supermarket, ne potrebuje nič posebnega, potrebuje samo – srečo. In če mu podrejo jez, naredi novega. Bober je pravi socialist in proletarec, ob tem pa še dobro živi,« na ilustrativen način opiše Ahmetović.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V PREMISLEK) Druga Švica
Vse prevečkrat smo namreč v upanju, da bomo zasvetili kot nova zvezda, med slabimi obrazi izbrali le manj slab obraz.
Kritika politične korektnosti in ravnodušnosti
Z umetniki smo se srečali v Jurakovem ateljeju v Logarovcih, kjer smo jih zmotili med ustvarjanjem novega projekta. »V skupini ne gre za individualni pristop do oblikovanja neke skulpture, ampak za preplet različnih pogledov na eno vsebino. Vsak da idejo, te predebatiramo in se šele nato lotimo izdelave,« pove Zadravec. Avtor večine idejnih zasnov je Ahmetović, ki ga ob kiparjenju zanimajo stripi, zgodovina in mitologija. »Vedno nekaj skicira in tako nastanejo zanimivi liki, ki so podlaga našim skulpturam,« pove Jurak.
Izpod njihovih rok je izšlo že kar nekaj zanimivih in tudi povednih skulptur, med drugim so ustvarili znamenje ob 20. obletnici sončevega mrka v Budincih ter rastočo knjigo v središču Šalovec, ki ponazarja bralca, ki ga knjiga po tem, ko jo je prebral, spremeni – iz nje izhaja drugačen, kot je šel vanjo. Med zadnjimi projekti je t. i. Pegasus Junkers. Gre za skulpturo, simbiozo konja in vojnega letala štuka. Lotili so se je leta 2019, takrat je bilo izdelano ogrodje konja, ki so ga razstavili na festivalu RePannonia, do končne podobe pa je potrebovala tri leta, ker je delo vmes prekinila epidemija. Junkers oz. štuka, ubijalski bojni stroj iz časa druge svetovne vojne, ki je vzbujal grozo predvsem s svojim zvokom, je zavarjen na torzo Pegaza z namenom, da skulpturi odvzamejo vsakršno bojno noto in s tem postane na neki način karikatura samega sebe. Skulptura danes stoji na strehi Kina Šiška.
Poleg ustvarjanja velja izpostaviti še prvi mednarodni simpozij monumentalne plastike, ki so ga v okviru RePannonie organizirali leta 2019. Nanj so povabili tudi štiri ustvarjalce iz Kitajske, Nove Zelandije, Španije in ZDA. Nastali so štirje monumentalni »komadi«, ki stojijo v Križevcih.
Trenutno je v nastajanju serija sedmih pištol. Delo v ozadju nosi protivojno sporočilo, okrog tega pa razvijajo precej močno filozofijo. »Celoten koncept bi za zdaj raje zadržali zase. Povedal bi le toliko, da je deskripcija zasnovana prvo kot kritika politične korektnosti, ker je to največja neumnost, za katero smo dovolili, da se nam zgodi v svobodni evropski družbi. Kot drugo pa gre za kritiko ravnodušnosti in opažanja, da se vse od prve svetovne vojne vojna pravzaprav ni nikoli nehala,« opiše Ahmetović. »Zgodba, o kateri govorimo, je morda videti kot nekaj, na kar smo se spomnili, ko je izbruhnila vojna v Ukrajini. Pomembno je zato poudariti, da smo ta projekt začeli snovati že dve leti pred vojno,« še doda.
Tudi pri tem projektu je bila osnovna ideja Ahmetovićeva. »V nadaljevanju smo zbrali ideje in jih pretvorili v skupni koncept. Kar je pomembno izpostaviti, je to, da ne iščemo denarja. V tem primeru bi se morali ukvarjati s politiko. Ampak se nočemo ukvarjati s politiko, hočemo se ukvarjati z umetnostjo, ker je ta v še večji krizi kot politika. Kultura v splošnem je v krizi. Nujna je revizija vseh kulturnih institucij,« je bil jasen.
»Živimo v družbi, ki je oksimoron«
Naš pogovor se je poleg njihovih projektov vrtel okoli najrazličnejših aktualnih tem v svetu. Trojica se strinja, da kar koli danes v družbi izjavimo, smo politično nekorektni, ob tem je čedalje več cenzure. »Kapitalizem nas je spravil tako daleč, da nam lahko pomaga samo naravna katastrofa. Ima toliko denarja, da lahko pokupi vse. Vsaka dobra ideja, vse, kar ima humanistični koncept, se kupi. Ali pa skrije v predal,« meni Ahmetović, ki dodaja, da nikoli v zgodovini nismo bili tako nesvobodni, kot smo danes. »Mislimo, kako nam dobro gre, a se pravzaprav utapljamo v lastnem 'zosu'. In večina se tega ne zaveda. Živimo v družbi, ki je oksimoron.«
Dejstvo je, da se tehnologija razvija s svetlobno hitrostjo in pri tem ne moremo nič, a smo zaradi tega čedalje bolj odtujeni od narave in sočloveka. »Zato je naša naloga, da nastavimo ogledalo družbi,« pravi Jurak. »Skozi likovni jezik, s provokacijo. Na način, da oblikuješ formo, ki je vsem poznana, kot je recimo pištola, nato pa iščeš 'moment', ko gledalec opazi nekaj na tej skulpturi. In to je to, to je naš namen. Grozljivo je namreč, kako se je fokus današnjega človeka zmanjšal in kako malo jih še zna opazovati,« doda Zadravec.
Načrtov za naprej jim ne zmanjka. »Naredili si bomo eno bober raketo in se izstrelili,« se nasmehne Robert Jurak. »Meni pa je lepo tukaj. Vidiš, to je ta naša diametralnost, ki nas komplementira. Vsak od nas ima svoj pogled. Če bi vsi tulili v isto smer, bi to povzročilo nasprotni učinek,« pa zaključi Izidor Zadravec.