Skupna kmetijska politika: Bo Pomurje potegnilo krajši konec?

Delo na kmetijah se kljub toplemu vremenu počasi umirja. Z njiv in travnikov se počasi seli na politični parket. Izhodišča skupne kmetijske politike za naslednjo finančno perspektivo so že na mizi. Znotraj t. i. nevladne organizacije kmetov – Kmetijsko-gozdarske zbornice – se je razprava že odprla. Vprašanje pa je, kako široko bo zastavljena javna obravnava predloga o skupni kmetijski politiki (SKP) v naslednji finančni perspektivi. Če se bo vse skupaj odvijalo v zborničnih organih na lokalni in državni ravni, je to slabo znamenje za pomursko regijo.

Na račun koncentracije proizvodnih zmogljivosti (zemljišč) upada število zavezancev za plačilo članarine Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS). Članstvo pa ostaja temeljni kriterij za določanje velikosti lokalnih organov KGZS kot tudi števila predstavnikov v organih zbornice na državni ravni. S tem pomursko kmetijstvo izgublja vpliv pri odločanju o načinu izvajanja posameznih politik oziroma ukrepov SKP. To, da bo sredstev manj, je že jasno. Glede na delitev proračunske pogače je težko pričakovati, da bo kmetijski ministrici Aleksandri Pivec uspelo nadomestiti izgubljena evropska sredstva v državnem proračunu. Cilji SKP po letu 2020 so ustvariti podlago za pameten in odporen kmetijski sektor, okrepiti skrb za okolje in podnebne ukrepe ter prispevati k doseganju okoljskih in podnebnih ciljev EU ter krepiti družbeno-ekonomsko tkivo podeželskih območij. Slovenija je v tej zgodbi nekoliko specifična zaradi svoje geografske pestrosti in v zadnjem obdobju tudi zaradi negativnih posledic vremenskih sprememb. V kmetijstvu ne gre več samo za negativne posledice vremenskih sprememb v »čistih« kmetijskih panogah, kot so poljedelstvo, sadjarstvo in vinogradništvo (suša, zmrzal in poplave). Vse večja je škoda v gozdarstvu in v zadnjih nekaj letih krepko presega škodo v »čistem« kmetijstvu. Za zdaj se obravnava zgolj kot gmotna škoda, bistveno manj se o njej govori kot o ekološki škodi. Zato je pričakovati oster boj za izvajanje posameznih ukrepov kmetijske politike. Cilji izvajanja SKP na državni ravni so bili določeni na evropski ravni. Zdaj je napovedane več prožnosti pri razporejanju in uporabi denarja v posamezni državi. Kljub vsemu pa ne gre za popolni liberalizem, kot je to moč razbrati iz strateškega načrta SKP.

Velike zgodbe s pametnim kmetovanjem, roboti ipd. niso nič drugega kot zgodbe o tem, kako kapital, ustvarjen s pomočjo zemlje, prelivati z enega na drugi konec, samo v kmetijstvo ne. Tako kot bo preostanek Slovenije omejene dejavnike kmetovanja in ohranjanje biotske raznovrstnosti začel obračati sebi v prid, mora o tem začeti razmišljati pomurska kmetijska srenja. Je pa res, da je skrajni čas, da se na območju z omejenimi dejavniki in na zaščitenih območjih, kot je Goričko, končno začne delati in ohranjati krajina z lastnim delom, kot to delajo prebivalci v drugih predelih Slovenije, kjer so razmere za delo in preživetje bistveno težje od goričkih. Toliko pošteni in samokritični pa le moramo biti.

Prihodnost evropske skupne kmetijske politike

Evropsko računsko sodišče je izdalo poročilo o prihodnosti evropske skupne kmetijske politike. Pri oceni doseganja skladnosti med SKP in drugimi politikami EU ter med različnimi instrumenti SKP ugotavlja, da so nekateri ukrepi izničili druge ukrepe. Tako so proizvodno vezana plačila po oceni sodišča v veliki meri izničila učinek zelene komponente. Ne kaže spregledati 39. odstavka ocene prihodnje SKP. Evropsko računsko sodišče namreč v tem odstavku pravi, »da so okoljski in podnebni cilji vključeni v SKP z zeleno komponento in navzkrižno skladnostjo. Vendar so obveznosti glede zelene komponente na splošno nezahtevne in veljajo le za manjše število upravičencev. Medtem ko zahteve navzkrižne skladnosti veljajo za večino upravičencev do podpore v okviru SKP, upravičenost do podpore pa ni odvisna od tega, ali jih kmetje dosledno izvajajo ali ne«. Da je tako, sodišče dokazuje s sorazmerno nizkim odstotkom tistih, ki ukrep kršijo in so za njegovo neizvajanje sankcionirani. Pri tem se posredno zanemarja pozitiven vpliv na okolje, ki ga ima dosledno izvajanje tega ukrepa. Tu smo pri bistvu problema, saj sodišče priporoča, da je pogoj za dostop do vseh neposrednih plačil izpolnjevanje sklopa osnovnih okoljskih in podnebnih zahtev, ki zajemajo sedanja pravila glede navzkrižne skladnosti in zelene komponente.

Kaj to pomeni za Pomurje?

Za zdaj je težko napovedati, koliko bo omenjeni predlog sodišča upoštevan v sprejetem končnem dokumentu SKP za naslednjo finančno perspektivo. Če prenesemo priporočilo na lokalno pomursko raven, je to lahko izredno neugodno za ta prostor. V sedanji finančni perspektivi je prišlo do izravnave neposrednih plačil za njive in travnike. Izpad pri neposrednih plačilih so pomurske kmetije nadomestile z vstopom v okoljsko-podnebne ukrepe in tudi s proizvodno vezanimi plačili. V tej perspektivi smo se že srečali z eno od anomalij sistema, ki je bil izrazito finančno usmerjen. Šlo je za ukinitev plačil za beljakovinsko komponento zaradi presežene kvote zasejanih površin, ob tem pa je bil povsem zanemarjen okoljsko-podnebni dejavnik, zaradi katerega je bila ta uvedena in tudi plačana. Že na začetku razprave o SKP za naslednjo perspektivo sta območni odbor KGZS v Murski Soboti in direktor soboškega Kmetijsko-gozdarskega zavoda Franc Režonja poudarila, da morajo okoljsko-podnebni ukrepi kot samostojni in plačljivi ukrepi ostati sestavni del SKP. Problem je, da bo to v slovenskem kmetijskem prostoru težko ubraniti. Po »glasovalni moči« in zastopanosti v KGZS je Pomurje prešibko, da bi mu pridobljeno uspelo ohraniti na sedanji ravni. Velika nevarnost namreč je, da bo v zbornici prišlo do prerazporejanja sredstev znotraj posameznih regij. Pomurje kot regija z največ vključenimi kmeti v okoljsko-podnebne programe bi moralo že zdaj predstaviti konkretne pozitivne učinke, ki jih ti ukrepi prinašajo tako za okolje in podnebje kot tudi neposredno za kmetije oziroma kmetovanje. V razprave o SKP in subvencijski politiki se že vključujejo nekateri ekonomisti, ki svojo zgodbo gradijo na še vedno prenizki produktivnosti. Pri tem pa še vedno niso začeli upoštevati ključnega dejavnika za zagotavljanje visoke produktivnosti – obdelovalne zemlje. Velike zgodbe s pametnim kmetovanjem, roboti ipd. niso nič drugega kot zgodbe o tem, kako kapital, ustvarjen s pomočjo zemlje, prelivati z enega na drugi konec, samo v kmetijstvo ne. Tako kot bo preostanek Slovenije omejene dejavnike kmetovanja in ohranjanje biotske raznovrstnosti začel obračati sebi v prid, mora o tem začeti razmišljati pomurska kmetijska srenja. Je pa res, da je skrajni čas, da se na območju z omejenimi dejavniki in na zaščitenih območjih, kot je Goričko, končno začne delati in ohranjati krajina z lastnim delom, kot to delajo prebivalci v drugih predelih Slovenije, kjer so razmere za delo in preživetje bistveno težje od goričkih. Toliko pošteni in samokritični pa le moramo biti.