»Z velikim občudovanjem gledam ljudi, ki imajo pravi občutek za človeka. Ne vem, zakaj, toda spominjajo me na velike umetnike, ki znajo iz brezoblične gmote ustvariti čudovite reči. Spretni prsti umetnikov maso, pa naj bo mehka kot plastelin ali kameno trda, upodobijo ter ji vdihnejo dušo. To je velik dar. Toda presegajo ga vsi, ki znajo s prijazno besedo in ljubeznijo iz otroka ustvariti človeka.«
Te vrstice je nekdo zapisal pred več kot četrt stoletja, ko je opazoval učiteljico Slavo Donko v razredu, ki je z mehkimi besedami ljubeče objemala svoje otroke na Dvojezični osnovni šoli II Lendava. Tu je poučevala vse do upokojitve leta 2011.
Ob 50-letnici šole, ki jo je ta praznovala leta 2021, je Slava nekdanjim sodelavcem in mlademu učiteljskemu zboru položila na srce: »En vaš nasmeh, ki ga poklonite osebi z motnjo v duševnem razvoju, pomeni več kot tisoč zlatih prstanov. S tem ko se razdajamo za druge, se polnimo s pozitivno energijo – in tega se ne da kupiti.« Temu načelu razdajanja za druge je sama vedno sledila in ga visoko postavlja tudi sedaj. In zaradi tega je zapuščina, ki jo je ustvarila s svojim delom med ljudmi, neizbrisna.
Mama je znala voditi
Slava Donko je odraščala s štirimi brati, tremi starejšimi od nje, v družini Žižek na Hotizi. Imeli so manjšo kmetijo, kjer se je delo našlo tudi za otroke. Slavica je morala pometati, kar je bilo nekoč pomembno opravilo, saj je kazalo na skrbnost ljudi pri hiši. Živeli so skromno, vendar jim ni ničesar manjkalo. Mama je znala poskrbeti za vse, stremela pa je tudi k temu, da otroci dosežejo izobrazbo, s katero si bodo lažje služili vsakdanji kruh. Ker se na kmetiji ni dalo zaslužiti za vse potrebe, je Slavin oče dokaj pozno, pri petdesetih letih, odšel na delo v Avstrijo, šolajoči se otroci pa so bili deležni tudi štipendij.
A teh v tistem času ni bilo za učence, ki so obiskovali gimnazijo, kamor se je vpisala mlada Slavica, bila pa je razpisana za poklic vzgojiteljice. Kako je njena mama kot kmečka ženska izvedela za ta razpis, Slava še danes ne ve. Mama je tudi dosegla, da se je po nekaj dneh obiskovanja murskosoboške gimnazije Slavica lahko prepisala v vzgojiteljsko šolo v Mariboru.
V učnem programu petletne srednje šole je bilo veliko praktičnega dela, pri katerem je Slava spoznavala, kako različni so otroci. Eno srečanje jo je še posebej zaznamovalo. »Še ponoči sem sanjala o lepem fantku z belimi lasmi, ki se je držal bolj zase in me je zelo pritegnil. Ob njem se je porodilo nešteto vprašanj,« se spominja še danes. Po končani vzgojiteljski šoli bi se morala zaradi štipendije zaposliti nekje v domačem okolju, a je mama spet izprosila, da se je lahko vpisala na študij. Izbrala je defektologijo v Ljubljani, čeprav sta jo privlačili tudi pedagogika in psihologija.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Začel se je adventni čas. Kakšen je vaš letošnji venček?
Leto je naokrog in s prvo adventno nedeljo se je v katoliški cerkvi začel čas priprav na božič. V času adventa cerkve in domove krasijo adventni venčki s štirimi svečami, danes prižigamo prvo.
Od otroka ne terjaj, česar ne zmore
Po končanem študiju se je leta 1976 zaposlila na takratni Posebni osnovni šoli Lendava. Postala je učiteljica prvega razreda, v katerem je bilo pet otrok. Mlada in polna idealov je sanjala o tem, kako bo poučevala in z rdečim svinčnikom otrokom pomagala do znanja, pa tudi, kako jih bo naučila igrice, s katero bi nastopali. A zelo kmalu je spoznala, kaj v resnici ti njeni otroci potrebujejo in kaj zmorejo.
Slava se spominja prve hospitacije ravnateljice v njenem razredu. Bilo je decembra, in čeprav se je močno trudila narediti dober vtis in pritegniti pozornost otrok, sta dvojčka, ki ju je imela v razredu, dala glavo na mizo in zaspala. Poskušala ju je zbuditi, a ji je ravnateljica Anica Kekec pomirjujoče dejala: »Slava, pusti ju, pusti.« To je bila zanjo nepozabna izkušnja in sporočilo, da od otroka ne terjaj, česar ne zmore in kar ni zanj.
»Šola je bila zame drugi dom. Zelo rada sem bila z otroki, čeprav so bili včasih tudi težki trenutki, ko nisem vedela, kako ravnati, ko sem z njimi jokala ali ob napadih nemira skupaj z njimi butala ob tla. Bilo pa je tudi veliko smeha in solz sreče,« se spominja Slava.
Pri družinah svojih otrok je videla tudi strašno revščino in uvidela, da nekateri starši ne zmorejo in ne znajo poiskati pomoči in ne načina, kako bi zaživeli bolje. Nekateri njeni otroci so ob gmotni prikrajšanosti trpeli tudi zaradi nasilja. Še danes se spomni fantka, ki je prihajal v šolo ves umazan, in ko je videla še modrice po hrbtu od udarcev, je fantka peljala k zdravniku. Povedal je, da ga je stric, pri katerem je bil v oskrbi, kaznoval tudi tako, da mu je držal roko nad plinskim gorilnikom. Zdravnik je potem verjetno obvestil policijo, skrbnik pa je zaradi obiska policije dolgo časa grozil tudi njej. Otroka so namreč poslali v neki zavod.
Sožitje ustvarja vezi
Že prvo leto službovanja je Slava postala članica stanovskega strokovnega združenja, vendar kmalu spoznala, da ji je veliko bližje poslanstvo takratnega društva za pomoč duševno prizadetim osebam. V njem je lahko udejanjila to, kar jim je eden od dobrih profesorjev v času študija položil na srce: Pojdite v svoja okolja in se trudite za te naše otroke.
Medobčinsko društvo Sožitje Lendava z nekaj premori vodi že štirideset let, si pa že nekaj časa srčno želi, da bi vodenje prepustila nekomu, ki bi delo opravljal zavzeto in s predanostjo. Društvo ima svoje prostore v Lendavi, kar Slavo izjemno veseli, saj skoraj ni dneva, da se v njih ne bi kaj dogajalo ali ne bi člani ob druženju s prijatelji preživljali prostega časa.
Društvo je v teh letih marsikomu pomagalo tudi materialno, z organizacijo srečanj in taborov za družine, ki jih je podpirala Zveza sožitje, krovna organizacija društev za pomoč osebam z motnjo v duševnem razvoju, pa prineslo tudi veliko veselja otrokom in njihovim staršem. Ustvarile in ohranile so se dragocene vezi povezanosti in sožitja, kar je Slavi, ki je bila dejavna tudi v Zvezi sožitje, v prav posebno zadovoljstvo.
Hvaležna hčerkam in možu
Larisa, Tanja in Jasna so Slavine zdaj že odrasle hčerke, ki so bile zaradi mamine skrbi za šolske otroke marsikdaj v otroštvu prikrajšane za pozornost. A potem bile kot srednješolke tudi same večkrat njene pomočnice pri izvedbi taborov ali srečanj. Za vso pomoč jim je neizmerno hvaležna, verjame pa tudi, da so bile te izkušnje dobra popotnica za življenje in sprejemanje različnosti. Prav tako je hvaležna možu Slavku, ki jo je razumel ter pri njenem delu in gorečnosti ves čas podpiral.
Od takrat, ko je začela poučevati, do danes se je marsikaj spremenilo na bolje v dobro njej ljubih otrok, ki so skupaj z njo nabrali tudi leta življenja. Ko tako spremlja njihova pota življenja in vidi, da jih zaradi smrti zapuščajo starši, začuti neštetokrat izrečeno bolečino mater: kaj bo z mojim otrokom, ko me več ne bo. Slava vedno znova, ko ima za to priložnost, javno opozarja na prikrajšanost oseb z blažjo motnjo v duševnem razvoju. Od njih se namreč pričakuje, da so uspešni na trgu dela, vendar se v realnih razmerah zelo težko zaposlijo. Sami ne zmorejo poskrbeti za socialno varnost, a te jim ne zagotavlja niti družba in zato se pogosto znajdejo na robu preživetja.
Črnemu križu sledilo še šestnajst iger
Slava se je primožila na Gornjo Bistrico leta 1977. V vasi takrat ni bilo živahnega društvenega življenja, kjer bi lahko udejanjala svoj ustvarjalni nemir. Zato je ljudi, ki jih je zelo kmalu spoznala, začela vabiti, da se ji pridružijo. Po tridesetih letih premora so člani dramske sekcije pri Kulturnem društvu Ferdo Godina znova postavili na oder gledališko igro.
Dan in noč so se v svoji zavzetosti pripravljali na premierni nastop in izdelovali kulise, a še prej je morala Slava, ki je bila tudi igralka in režiserka, priskrbeti še oder. V dvorani vaškega doma ga takrat namreč ni bilo. Prva igra, s katero so navdušili občinstvo, je bila Črni križ, pozneje jih je bilo še šestnajst. Počitnice so bile tisti čas, ko je Slava prebrala štiri ali pet zgodb in izbrala eno, ki so jo postavili na oder ter z njo navduševali občinstvo do naslednje zime. Takrat so se spet predstavili z novo igro, najprej v domačem kraju, nato na številnih odrih v gosteh.
Mlinarski dnevi in Godina
Nekega poletja, ko se je Slava z mostu ozrla na skrivnostno reko Muro, ki je bila v preteklosti Bistričanom še posebej blizu takrat, ko so vozili zrnje v njene mline, se ji je utrnila misel, da bi lahko priredili mlinarsko noč. »To je bilo nekaj krasnega in – kot sem si zamislila – tudi sporočilnega.« Zgodbo mlinarstva, ki je iz noči prerasla v tradicionalne mlinarske dneve, je s Slavo soustvarjal bistriški mlinar Anton Kolenko, pri organizaciji dogodkov, ki so bili namenjeni ohranjanju spomina na nekdanje mlinarje, prikazu starih obrti in ljudskega izročila ter druženju, pa so sodelovali tudi številni člani kulturnega in brodarskega društva ter drugi.
Slava je bila tudi pobudnica ureditve spominske sobe pisatelja Ferda Godine. Ta je svoj čas rad obiskoval njenega tasta in večkrat načel pogovor tudi z njo. Enkrat mu je celo omenila, ali bi za njihovo dramsko sekcijo napisal kakšno igro, a ji je odvrnil, da bo drugič s tem namenom pripeljal s seboj Branka Šömna, ki bo znal prisluhniti njeni želji. Do tega žal ni prišlo, saj je Godina odšel v bolnišnico in se ni več vrnil.
Ker je imela priložnost, da ga je sama spoznala, in zaradi njegovih knjižnih del ter ustvarjanja je, enako kot marsikje drugje negujejo spomin na svoje pomembne ljudi, dala pobudo za postavitev spominske sobe. Zamisel je povezala veliko ljudi, ki so zbrali knjige, pohištvo in druge eksponate, ki so jih razstavili v sobi v Osnovni šoli Prežihovega Voranca Bistrica. Na Godinovi domačiji za to namreč ni bilo možnosti, so pa na pročelju hiše pozneje postavili spominsko ploščo.
Lepo prekrilo slabo
Slava je živela polno življenje in ga z marsičim osmišlja še danes. Ob doživetem, ki je zajeto v tem zapisu, se je dogajalo še marsikaj, kjer je pustila svojo sled in kar bi bilo vredno ohraniti v spominu. Zaradi ljudi, ki so skupaj z njo hodili po istih poteh, in zaradi spoštovanja ter zavedanja korenin neke skupnosti. Morda bo Slava Donko enkrat našla nekoga, sorodno dušo, s katero bo lahko ob neštetih fotografijah, dokumentih in zapisih, ki jih je skrbno zbirala več kot pol stoletja, obujala spomine.
»Morda gre tudi za majhno zapuščino. Za moje vnuke in vnukinje, da bodo vedeli, kakšna je bila njihova babica. Nič mi ni žal poti, ki sem jo prehodila, čeprav je bilo včasih tudi kaj bridkega. A lepega veliko več, da je prekrilo slabo,« svoje misli strne naša sobesednica.