V PiŠK je na ogled razstava o Martonu Faragu, prvem učenem slikarju iz Dolnje Lendave, katere avtor je Albert Halasz, postavili pa so jo v okviru evropskih dnevov judovske kulture 2024.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Po soboških ulicah se vozi avtomobil, odet v praznične lučke. Ste ga opazili?
Lastnik avtomobila pravi, da želi z lučkami slediti novodobnim trendom.
Marton Farago je bil rojen leta 1880 v Dolnji Lendavi (danes Lendava) kot Mor Freyer. Bil je najmlajši od osmih otrok v družini judovskega trgovca Fülöpa Freyerja. Že v mladih letih je pokazal nadarjenost za slikanje, tako da se je po šolanju v domačem kraju leta 1895 vpisal v Državno kraljevo šolo za uporabno umetnost v Budimpešti in leta 1900 z odliko končal študij na oddelku za dekorativno slikarstvo. V letih 1906 in 1907 je po naročilu obrtnega bralnega društva iz Dolnje Lendave naslikal več portretov članov društva in umetniško oblikoval častno diplomo društva. V letih 1909 in 1910 je bil zaposlen kot železničar v Szobu na Madžarskem. Leta 1913 se je v Veliki Kaniži poročil z Ido Kaczenbach, ki je bila rimskokatoliške vere. Konec tega leta je svoj priimek tudi uradno spremenil v Farago, ki ga je že prej uporabljal tudi v različici Farago - Freyer. Sprva sta zakonca Farago živela v Budimpešti, nato pa se do leta 1929 ustalila v kraju Letenye. Rodili so se jima trije otroci: Jozsef, Marton in Margit. Leta 1919 je Marton Farago iz judovske vere prestopil v evangeličansko, kar je najbrž bil razlog, da je preživel holokavst v drugi svetovni vojni. Med prvo svetovno vojno je služil kot vojak v Bosni in Črni gori. Svoj slikarski talent in znanje je ohranjal z risbami na vojaških dopisnicah. V njegovi zapuščini je ohranjenih 40 takih dopisnic, ki jih je pošiljal sorodnikom v Letenye. Risbe ne prikazujejo vojnih dogodkov, temveč mesta, pejsaže, tihožitja in portrete. Leta 1929 se je iz Letenya z družino preselil v Veliko Kanižo, kjer je nadaljeval umetniško ustvarjanje in poučevanje, ob tem je tudi veliko razstavljal. Na slikah je upodabljal skromno podeželsko življenje, pri čemer je ohranjal barvitost in motive narave. Zaradi zadnjega so ga številni sodobniki gledali postrani, češ da idilični motivi in žive barve ne izražajo duha časa. Njegovi zadnji znani deli sta nastali leta 1942, to sta slika Ecce homo in slika, ki je nastala v kraju Sand – naslikal je oltarno sliko Jezusova molitev v vrtu Getsemani.
V času študija se je Farago izpopolnjeval pri enem takrat najvidnejših slikarskih mojstrov Simonu Hollosyju, ki je ustanovil več slikarskih šol. Na Hollosyjevem slikarskem taboru naj bi Farago spoznal znamenitega slikarja Ferenca Sassa Brunnerja, s katerim sta leta 1908 ustanovila svojo prvo slikarsko šolo v Sombotelu. Kot pričajo viri, sta slikarske šole do leta 1913 ustanovila še v Veliki Kaniži, Pecsu, Kaposvaru in Zalaegerszegu. Namenjene so bile ne le učenju slikarskih veščin, ampak tudi promociji likovnega ustvarjanja in umetnosti na splošno. Da je bil po poklicu in duhu slikar, je razvidno iz mnogih časopisnih člankov, tudi iz oznanil ob njegovi smrti leta 1947. Pokopan je na pokopališču v Veliki Kaniži. Na razstavi v PiŠK, ki bo na ogled do konca oktobra, so na ogled tudi njegove originalne slike.