Obiskovalce prireditve je nagovoril direktor Galerije-Muzeja Lendava Dubravko Baumgartner, avtorja razstavljenih slik pa je predstavil in odprl razstavo direktor Galerije Murska Sobota Robert Inhof. Dubravko Baumgartner je povedal, da je Franc Mesarič, ki je žal preminil pred dvema letoma, z Galerijo-Muzejem Lendava sodeloval že od leta 1973, ko se je udeležil prve likovne kolonije v Lendavi in zanjo zasnoval tudi prvi katalog: »Zato s toliko večjim spoštovanjem postavljamo na ogled njegova dela iz vseh obdobij njegovega likovnega ustvarjanja. Gre za dela na platnu in papirju, od poparta in hiperrealizma do abstrakcije med leti 1969 in 2012. Njegova soproga Terezija Mesarič je podarila dve njegovi sliki Galeriji-Muzej Lendava: Spomin na ravnico in eno iz cikla Kopalci.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Robert Inhof je povedal, da je Franc Mesarič v prekmurski, slovenski in nekdanji širši jugoslovanski likovni prostor vstopil na začetku sedemdesetih let, in sicer precej protislovno: »Kot ustanovni član skupine DHLM se je predstavil in uveljavil s popartističnim in hiperrealističnim oziroma fotorealističnim slogom in postal eden prvih hiperrealistov na območju nekdanje Jugoslavije. Na začetku sedemdesetih let je slikal izreze Murske Sobote, in sicer natanko tako, kot jih je videl med drugim skozi okno svojega ateljeja, stanovanja in s svojega delovnega mesta v Pomurski tiskarni, kjer je bil zaposlen kot oblikovalec.« Vendar pa slikar ni mehansko odslikaval stvarnosti takšne, kakšna je bila, temveč je ustvaril svojo interpretacijo in svoj razmislek o tej stvarnosti. Na slikah pušča človeške obraze prazne in s tem kaže na njihovo duševno izpraznjenost. Podobe ljudi so skoraj podobe prividov: »Proti koncu sedemdesetih let je svoj hiperrealistični cikel sklenil ravno takrat, ko je postal širše prepoznaven in cenjen. Vendar je sam čutil, da bi bilo nadaljevanje ponavljanje enega in istega vzorca, kar pa slikarja ne zanima. Slikanje je bilo zanj raziskovanje in čutil je, da mora nekako začeti znova. To je značilno za vse njegove cikle. Ko jih pripelje do njihove skrajnosti in se mu zdi, da v tem polju ne more več narediti ničesar izvirnega in navdihujočega, cikel konča.«
