Dogodek, ki je potekal v Slovenskem domu v Monoštru, je povezal slovenski kulturni prostor od njegovega vzhoda do zahoda oziroma od Porabja do Trsta. Čeprav prihajata oba ustvarjalca iz različnih družbenih in zgodovinskih okolij, imata veliko skupnega. Poleg ustvarjanja v maternem jeziku sta oba, sicer v različnih obdobjih, študirala v Ljubljani, po koncu študija pa sta se vrnila v rojstne kraje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Krepijo narodno identiteto
Tržačan Marij Čuk, ki je nedavno za italijanski prevod svojega zadnjega romana Črni obroč, v katerem piše o požigu Narodnega doma v Trstu, prejel prestižno književno nagrado Vladimirja Nabokova, se je s pisanjem začel ukvarjati že v petem razredu osnovne šole. Takrat je v beležko začel zapisovati svoja doživetja in razmišljanja, veliko je k temu pripomogla tudi njegova strast do branja pustolovskih del. »Nakar me je mama zalotila pri pisanju in me vprašala, zakaj pišem, saj so pisatelji nesrečni. Nekaj časa sem potem pisanje opustil, vendar mi kljubovalnost v meni ni dala miru. Rekel sem si, da bom napisal še marsikaj, in to delam še danes,« je povedal Čuk.
Porabski Slovenec Dušan Mukič, ki je med drugim prejel tudi priznanje Slavističnega društva Prekmurja, Prlekije in Porabja za ohranjanje porabske kulturne dediščine in porabskega narečja, se je pisanja lotil šele v srednji šoli. S prijateljem sta se dogovorila, da bosta eno leto vsak dan napisala krajše besedilo. »No, to je trajalo samo en mesec, prav tako sva se zadovoljila s tem, da napiševa samo tri vrstice. Tako se je začelo, najpomembnejši trenutek pa je bil, ko sem med študijem napisal svoj prvi sonet v porabščini, ki je govoril o slovesu od ljubljene,« je pojasnil Mukič.
Pomembni tudi prevodi
Oba v en glas zatrjujeta, da ima književnost za narod, ki živi v zamejstvu, pomembno vlogo, saj ohranja jezik in besede, najsi bodo te knjižne ali narečne. »Tudi prevodi so zato izjemnega pomena. Ne le za večinski narod, ampak tudi širše, saj s tem opozarjamo, da gre lahko glas nekega skupnega prostora v širino. Če se namreč manjšine nekega naroda v sosednjih državah začnejo krušiti in manjšati, se začne manjšati in krčiti tudi identitetni prostor celotnega naroda,« pravi Čuk.
Temu je pritrdil tudi Mukič in opisal svoje videnje porabske književnosti, ki jo lahko po njegovem mnenju razdelimo v dve različici. V prvi gre za književnost, v kateri se piše za pripadnike neke zamejske skupnosti, v drugi pa za književnost, ki piše o porabski zamejski skupnosti. »Zame osebno sicer obstaja še tretja različica, to je ko se zamejska književnost prevaja v madžarščino. Poglavitni pomen zamejske književnosti je sicer v tem, da ljudem ponuja 'štenje', čtivo, saj lahko zamejci le tako berejo v svojem jeziku in krepijo narodno identiteto,« je izpostavil porabski publicist.
Izdal bo knjižni prvenec
Zamejska ustvarjalca opažata, da se v zamejstvu bere v slovenskem jeziku. Berejo tudi mladi, ki jih književnost zanima, saj ne gre pri tem za strogo šolsko učenje. »Poudariti pa je treba, da težko najdemo v Porabju med mladimi takšne, ki tekoče govorijo porabsko narečje, saj so se šolali v slovenskem knjižnem jeziku. Ob tem se poraja vprašanje, v katerem jeziku sploh pisati porabskim Slovencem,« meni Mukič, ki precejšen del svojih člankov napiše v porabskem narečju, pred kratkim pa se je lotil tudi pisanja svojega knjižnega prvenca, ki bo izšel v knjižni zbirki Med Muro in Rabo.
»Po dolgem pregovarjanju sem se le odločil, da bom napisal knjigo oziroma zbirko refleksivnih črtic o tem, kako sem v Ljubljani preživel sedem let, ki so bila prelomna za moje pojmovanje identitete, porabskih Slovencev, Slovenije nasploh. Knjiga, ki bo izšla do letošnjega božiča, bo napisana v knjižni slovenščini, plaši pa me, kako bom to prevedel v porabščino. Porabci imamo le med 10 in 11 tisoč besed, zato si moramo pri prevajanju velikokrat sposoditi knjižne besede,« je še pojasnil Mukič na literarnem dogodku, ki je bil uvod v književni natečaj Porabske litere.
Čaka jih veliko dela
Zveza Slovencev na Madžarskem in Slavistično društvo Prekmurja, Prlekije in Porabja sta z namenom ohranjanja in promocije slovenščine ter iskanja skritih pisateljskih talentov razpisala književni natečaj Porabske litere. Idejni oče natečaja je slovenski pesnik in pisatelj Štefan Kardoš, ki je pojasnil, da je namen razpisa dobiti čez pet ali deset let toliko novih pisateljev v Porabju, da bi lahko imela zbirka Med Muro in Rabo vedno domače avtorje. »Čaka nas veliko dela, en tak razpis za uresničitev našega cilja zagotovo ne bo dovolj,« je napovedal Kardoš.
Razpis, ki je razdeljen v tri različne starostne kategorije, bo trajal do konca septembra, v tem času pa lahko zainteresirani pošiljajo prispevke različnih zvrsti v knjižni slovenščini ali v porabščini. Posebna komisija, ki bo formirana v okviru slavističnega društva, bo prispevke ocenila in jih ob koncu letošnjega leta tudi finančno nagradila, najboljša dela pa bodo objavljena v časopisu Porabje.