Radio Agora je v prostorih Pavlove hiše v Potrni ob osmi obletnici začetka oddajanja iz Radgonskega kota pripravil strokovno diskusijo o položaju slovenščine na avstrijskem Štajerskem. Sogovorniki Jasmine Godec so bili Eva Esterhazy, udeleženka tečaja slovenščine v Pavlovi hiši, Tatjana Vučajnk, učiteljica slovenščine na srednji šoli St. Andrä v Gradcu, Susanne Weitlaner, predsednica društva Člen 7, Melani Erjavec, nekdanja dijakinja BORG iz avstrijske Radgone ter študentka prevajalstva in tolmačenja v Gradcu, Norma Bale, učiteljica slovenščine na BORG, Vera Granfol, poslanka in nekdanja učiteljica slovenščine na OŠ Gornja Radgona, Saša Jazbec in Brigita Kacjan, profesorici za didaktiko nemščine na Univerzi v Mariboru, Alenka Valh Lopert in Melita Jontas Zemljak, profesorici za slovenski jezik na omenjeni univerzi, ter Simon Ošlak Gerasimov, urednik in oblikovalec prispevkov v deželnem studiu ORF v Gradcu.
Sogovorniki so se pogovarjali o tem, kako lahko s sodelovanjem različnih institucij pripomorejo k promociji slovenskega jezika, k njegovemu ohranjanju, predvsem pa k boljšemu obvladovanju jezika.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S TRIBUNE) Kako močna je Mura?
Nogomet niso samo zmage. So tudi neuspehi, so tudi boleči padci.
Ne obvladamo več nemščine
Melani Erjavec je med drugim opisala izkušnjo svojega šolanja na gimnaziji v avstrijski Radgoni, na kateri že skoraj dve desetletji omogočajo pouk slovenskega jezika za slovenske dijake. »Že po prvem tednu sem ugotovila, da sta na šoli dve skupini, skupina Slovencev in Avstrijcev. Ti so bili zmeraj zelo prijazni do nas, predvsem pa so spoštovali to, da smo govorili njihov jezik. Nikoli pa nihče ni izrazil želje, da bi se naučil našega jezika, to mi je bilo čudno, ker vseeno živimo ob meji. Lepo bi bilo slišati od njih kakšno slovensko besedo.«
Če imajo Avstrijci še zmeraj občutek, da Slovenci vzdolž meje dobro govorimo nemško (in zato vsaj večina ne čuti potrebe, da bi se naučila slovenščine), je realnost drugačna, so poudarile nekatere sogovornice. »Morali bi se začeti bolj resno pogovarjati o tem, zakaj se vzdolž mejne reke na slovenski strani mladi vse redkeje odločajo za učenje nemščine kot prvega tujega jezika. Ob tem pa se vedno znova pojavljajo skupine ljudi, ki so zaposleni v Avstriji in imajo težave z jezikom komunikacije,« je dejala Norma Bale.
Omeniti velja še razmišljanje Susanne Weitlaner, da slovenščina v obmejnem prostoru na avstrijski strani ne bi smela biti prostovoljni predmet ali zgolj posebna ponudba za Slovence, temveč bi morala biti obvezni predmet in se poučevati vse od vrtca do konca osnovne šole. »Zdi se mi potrebno, da bi na obeh straneh meje obvladali oba jezika vsaj na nekem osnovnem nivoju. Ne pa da čedalje več ljudi v medsebojnem pogovoru preklaplja na angleščino,« ugotavlja Weitlanerjeva.
Tujci, tako tudi Avstrijci, kot najzahtevnejše pri učenju slovenščine mnogokrat navajajo dvojino. Tatjana Vučajnk v zvezi s tem pravi, da smo si v tem smislu enakovredni, saj imata tako nemščina kot slovenščina zahtevne izzive. »Ko učenci malo bolje pomislijo, ugotovijo, da so težavnejše od dvojine druge stvari, recimo količinski rodilnik, glagolski vid,« je naštevala.
Morajo se ukvarjati s slovenščino
Simon Ošlak Grasimov kot novinar opaža pozitiven razvoj, kar se tiče slovenščine in kulturnih prireditev na avstrijskem Štajerskem. Pred 20 leti je bila v Gradcu le ena ustanova, ki je organizirala kulturne dogodke, to je bil klub slovenskih študentov, medtem ko se danes neredko zgodi, da je v Gradcu v posameznem tednu prav toliko prireditev kot v Celovcu. »Tudi v Radgonskem kotu zaznavam pozitiven razvoj, vendar pripravljenost za učenje slovenščine v tem delu še ni tako prisotna.«
V sklepnih mislih je Ošlak Grasimov opozoril še, da slovenščina v Avstriji ni samo jezik soseda, ampak je tudi njihov jezik. »Če pomislimo, je bila prva stolica za slovenski jezik leta 1811 prav v Gradcu, pred Ljubljano in Mariborom, zato mislim, da je treba jasno komunicirati v avstrijskem prostoru, da je to jezik njihove države, predvsem pa deželni jezik Koroške in Štajerske. To je šlo malo v pozabo. Če želi Avstrijec, predvsem s Koroškega ali Štajerskega, res dosledno in do korenin razumeti svojo domovino, se mora vsaj malo ukvarjati s slovenščino,« je bil jasen.
Alenka Valh Lopert pa je izrazila prepričanje, da moramo v prvi vrsti poskrbeti za slovenščino v javni rabi v slovenskem prostoru. »Drugi problem pa je slovenščina v visokem šolstvu. Če mi ne bomo skrbeli, da bodo naši diplomanti, magistranti obvladali tako splošno kot strokovno slovenščino, nismo naredili nič. Samo z izoblikovanjem suverenih govorcev, piscev v slovenščini bomo lahko pomagali tudi čez mejo.«