V kakšnem filmu se že dober mesec zbujamo vsako jutro. Dan mnogih se potem loči na čas za pižamo in čas za trenirko, zasloni pa postajajo okno v svet, ki, kolikor to dopustimo, uokvirjajo naša razmišljanja in prepričanja. Smo v nekem filmu, v katerem se borimo proti nalezljivi in zahrbtni bolezni, hkrati pa se glavni protagonisti ukvarjajo z nakupovanjem zaščitnih mask iz papirnatih prtičkov in navadnih gumic, kjer v akcije vstopajo novi akterji ali stari znanci, ki poskrbijo za preobrate ali deja vuje, kjer nam dnevno postavljajo pravila in nove zapovedi, svobodo pa vračajo z rahljanjem omejitev. Hkrati pa uvajajo dodatne nadzore.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Epidemije še ni konec, jo pa, ocenjujejo strokovnjaki, dobro obvladamo, zato nam počasi dovoljujejo nekoliko več. Še vedno, razen izjem, ostajamo v mejah svoje občine. Dovoljeno je igranje tenisa in golfa, odpirajo se trgovine z gradbenim materialom, avtosaloni, vulkanizerji, kmalu se bodo tudi frizerski in kozmetični saloni. Kdaj se bodo odprle gostilne, je naslednje večje vprašanje, ki buri duhove. Koga pa zanima, kdaj bodo odprli knjižnice in kdaj bodo dostopne vse knjige in gradivo, ki jih potrebujejo študentje, šolarji in dijaki za svoje delo in izobraževanje? Vprašanje, ali je to zdaj prioriteta, in tudi knjige so lahko strašno nevarne.
Lahko nas je strah, kaj vse bo priplavalo na površje, ko bo enkrat karantene konec. Pri nas epidemija sicer ni zahtevala toliko smrtih žrtev, kot jih je v sosednji Italiji, nedvomno pa bo žrtev v drugačnem pomenu več, kot slutimo.
Žal se zbujamo v resničnosti, v družbi, ki povečuje razlike in poglablja neenakost med ljudmi, predvsem pa v teh negotovih časih povečuje strah. Strah pred izgubo službe, prihodka, življenja, vsaj veselja do življenja. Pokazalo pa se je tudi, kako se zlahka izključuje. Samo spomnimo, kako je bilo v zgodovini in kako so čez noč skupine ljudi prišle v nemilost. Nekoč Judje, nedavno begunci, istospolno usmerjeni, danes okuženi, starejši in bolni. Kdo bo naslednji?
Za kuliso velikih zgodb se v tej epidemiji skrivajo mnoge zgodbe ljudi, o katerih ta film ne pripoveduje. Kje so v tej zgodbi otroci, najmlajši? Šole in vrtci so zaprti, igrišča prav tako, otrok sploh ne srečujemo več na ulicah, po mestih in vaseh. Pouk na daljavo, ki po ocenah ministrstva in pristojnih dobro deluje, bo zelo povečal razlike v znanju otrok med šolami, pa tudi med njimi. Kakšne stiske doživljajo za zidovi svojih domov? Ne gre samo za to, da nimajo vsi svojega računalnika in svojih sob, vsi nimajo niti dovolj spodbud, in kar je najhuje, nimajo niti varnega zavetja, kamor bi se lahko umaknili. Stiske marsikaterega starša se zdaj še bolj kot sicer zrcalijo v njihovem vsakdanu.
Lahko nas je strah, kaj vse bo priplavalo na površje, ko bo enkrat karantene konec. Pri nas epidemija sicer ni zahtevala toliko smrtih žrtev, kot jih je v sosednji Italiji, nedvomno pa bo žrtev v drugačnem pomenu več, kot slutimo.