Verjetno ni prebivalca Murske Sobote, ki ne bi poznal Josipa Horvata, smetarja, ki svoje delo vestno opravlja že več kot štiri desetletja. Ko mesto še spi, Josip že pridno pobira smeti in tako skrbi, da so soboške ulice vedno čiste. Trenutno je sicer bolniško odsoten, vendar se bo, ko bo popolnoma okreval, vrnil na svoje delovno mesto, ki ga naravnost obožuje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Josip Horvat sicer šteje že krepko čez šest pomladi, rojen je namreč 7. julija 1951 v Slavoniji na Hrvaškem. Njegova že pokojna starša sta bila Slovenca, rojena v Kuštanovcih, vendar sta kot sezonska delavca odšla v tujino s trebuhom za kruhom. Tam sta, kot je povedal Josip, delala v tovarni sladkorja, opravljala pa sta tudi druga sezonska dela. »Ko sem bil star približno deset let, smo se vrnili v Slovenijo. Oče je namreč vedno govoril, da se bo vrnil v svoj rodni kraj, ko bo šel v pokoj,« je dodal Josip, ki ima sicer še brata Slavka in sestro Teruško, ki je poročena in živi na Reki. Družina se je tako preselila v Kuštanovce, na očetovo domačijo. Preživljali so se s sezonskim delom, kmetije doma sicer niso imeli, so pa imeli majhen vrt z vso sezonsko zelenjavo. »Sam sem hodil pomagat po okoliških kmetijah. V Dankovce smo hodili na neko kmetijo čistit piščance. Tam smo vedno dobili tudi malico, največkrat ocvirke s čebulo, tisto, kar je pač kmet imel. Ne moreš izbirati hrane pri hiši, kjer je ni,« je še povedal in dodal, da so občasno dobili tudi kakšen dinar.
Gorički Sandokan
Josip je tako že od majhnih nog rad delal. V šolo sicer ni hodil, predvsem zaradi bolezni, ki ga je pestila vse od otroštva. »Dali so me sicer v šolo, vendar so me zaradi bolezni izpisali. Spomnim se, da me je pokojni tata vozil po bolnišnicah. Enkrat sva se vozila ves dan in vso noč, pa potem še naprej z avtobusom, tako daleč je bila bolnišnica. Rekli so ji Nova Gradiška, bila pa je čisto v gozdu, poleg potoka, zraven pa ni bilo nobene hiše,« se spominja Josip. Že kot otrok se je namreč zdravil zaradi bolezni srca in ta ga spremlja še danes. Vendar mu bolezen ni preprečila, da bi delal. Kot sezonski delavec je delal v Avstriji pri zidarjih, pozneje pa še razna sezonska dela, nato se je vrnil v Slovenijo. »Klicali so me Sandokan, po igralcu, ker sem imel dolge črne lase. Velikokrat so mi rekli tudi cigan. To me ne moti. Sovražim pa, če mi rečejo Rom. Nisem Rom, imam obe roki, obe nogi, in kot me je mati rodila, bom tudi ostal,« je še dodal Josip.
O upokojitvi ne razmišlja
Josipu delo ni težko, kljub njegovim letom. »Pogoje za upokojitev imam vse, vendar bom še delal. To me veseli. Toliko let ni enostavno pozabiti oziroma končati,« je še pristavil. »Zadnjič, ko sem prišel na bencinsko črpalko, mi je prodajalka rekla, da mesto ni več isto, ker me ni,« je dodal. Josip namreč pozna vsak kotiček mesta in vse ulice, vedno znova pa najde lepo besedo tudi za vse mimoidoče. Kljub vsem težavam, ki mu jih je naložilo življenje, ostaja preprost in skromen, predvsem pa pozitiven in nasmejan smetar, ki je v mestu pustil ogromen pečat.Več o njegovi družini, pa tudi o tem, kako ga smrt dveh hčera ni potolkla in o njegovem mopedu, pa v tiskani izdaji Vestnika.
