Še ne tako davno bi dejala nič posebnega, a zdaj o tem govorim vzneseno. S spoštovanjem izkušnje, ki je privedla do spoznanja, da se iz vsake malenkosti lahko usuje dragocenost.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Ob odvrženih maskah nas je preplavila sproščenost, upam vsaj večino od nas, čeprav pomečkana še vedno tiči v žepu, in občutek olajšanja ob ponovnem zbliževanju je fantastičen. Spet lahko dihamo s polnimi pljuči, v vseh pomenih te besede.
Toda komaj smo odvrgli kirurške maske, smo zaradi razgaljenih obrazov že spet v situaciji (po)ustvarjanja obraznih mask. Preteklost se je vrnila v sedanjost, če povem v duhu oksimorona. Prvi so se v tej veščini morali vsem na očeh preizkusiti ljudje, ki so se nam ponudili v izvolitev. Nemo gledati s plakata in biti v tem prepričljiv, s sporočilom, da vidiš, slišiš in razumeš, je umetnost. Zmorejo jo le najboljši igralci, največji šarmerji, najbolj nabriti prevaranti, pa tudi najbolj iskreni ljudje in takšni s karizmo.
Skupaj s političnim teatrom, ki smo mu bili spet priča v vsej intenzivnosti pred volilno nedeljo, še posebej z besedo in sliko odkritih obrazov na soočenju političnih liderjev na osrednji televiziji, jasneje vidim to občečloveško maškarado. Torej ne samo zaradi volitev, ki jim vedno prej ali slej sledi poglavje razkrajanja in padanja predvolilnih mask, ampak zaradi nagnjenja biti všečen, prikriti resnico o sebi, biti nekaj, kar nisi. To hlepenje nima ne začetka ne konca. Presega čas od enih do drugih volitev, presega čas človekovega življenja in celo generacij.
S kirurškimi maskami, ki smo jih nosili za to, da obvarujemo sebe in druge pred boleznijo novodobnega virusa, smo torej do neke mere lahko prekrili odsev resničnega jaza na obrazu. Z maskami smo vsaj malo varovali sebe pred potrebo in željo po sprenevedanju pri obraznem komuniciranju z okolico. Skrili smo svojo togotnost, naveličanost, brezbrižnost. Tudi zato nas brez kirurških mask preveva vsaj kanček občutka, da smo goli in bolj ranljivi.
Sebe dajem zraven. Kot vsi igram svoje vloge, ne le z besedami, ampak tudi z obraznimi sporočili. Se nasmehnem po potrebi, naredim prijazen, otožen ali zvedav obraz in uporabim še veliko druge obrazne telovadbe, samo da naredim vtis.
Ni vse, kar je videti na mojem obrazu, zlagano, ker ne morem in ne znam popolnoma skriti globoke žalosti, razočaranja in potrtosti, pa tudi resničnega veselja ne. Toda precej tistega vmes je, priznam, prilagojeno nekemu odru.
Obrazno masko odvržem povsem le, ko sem sama s seboj. Včasih se pri tem postavim pred ogledalo, da se bolje vidim in da si lahko v faco povem, kar mi gre. Bolj uspešna kot sem bila pri igranju neke vloge v dani situaciji, bolj oster je bič za lasten hrbet. To ni stvar pokore za grehe, ampak vesti in sramu.
Ta občutja so se začela vsaj pri meni krepiti z leti, teh pa je bilo doslej več, kot jih še lahko pričakujem. Ogledalo, s katerim ne vidim le obraznih gub, ki jih ne more skriti niti najboljša krema za glajenje, ampak si pogledam v srce, je zame najučinkovitejše opozorilo, resnični memento mori. Takrat me je sram za marsikaj, zaradi sebe same in onih, ki so ob meni ali bodo nekoč sami tu, kjer sem zdaj jaz. Ti zadnji v svoji mladosti živijo po svojem scenariju, kjer sem sama bolj ali manj opažena figura, včasih igralec, drugič statist. Tako je in to me ne žalosti in ne skrbi. Tudi sama sem imela svoj čas v življenju, v katerem sem najprej videla sebe v glavni vlogi.
Tudi izbranci ljudstva so sebe postavljali v glavno vlogo, čemur glede na namen volitev ne kaže oporekati. Sprašujem pa se, ali imajo nekateri doma ogledalo, kjer bi se podobno, kot to počnem sama, pogledali v srce. In preverili, koliko je v tem, kar vidijo, resničnega in koliko ponarejenega. Vprašam se tudi, ali bodo lahko ti največji nastopači brez neke katarze, moralnega očiščenja sebi in nam pogledali v oči. Zaradi vsega, kar so nam priredili v predvolilni paradi in s čimer so nas imeli na sto in en način za norca, nam skoraj pljuvali v obraz, nas pahnili v vznemirjenje, razočaranje, jezo, prizadetost in žalost. Kot da bi svoj uspeh na volitvah gradili na igri lomljenja src in ne na argumentih, preudarnosti, modrosti, drznosti in viziji. Zato so tudi ob medsebojnem obračunavanju na medijskih prizoriščih videli le drug drugega, volivcev pač ne. Kot da so ti eni sami božji voleki.