Neodvisno od letnega časa ali temperatur v naši okolici pogosto opažamo smrdljivke oziroma stenice, ki merijo od dobrih deset do slabih dvajset milimetrov. Tudi v letošnjem poletju jih je bilo zaznati veliko, sploh na rastlinah. Poznamo več vrst smrdljivk, najbolj poznani sta zelena in marmorirana. Obe sta polifagni vrsti, kar pomeni, da napadata številne rastline in se z njimi prehranjujeta. »Za svoj razvoj potrebujeta več kot enega gostitelja. Izjemne letalne sposobnosti jima omogočajo selitev in izbiro najbolj optimalnega gostitelja v rastni dobi,« pove Mojca Rot, svetovalka specialistka za varstvo rastlin v Kmetijsko-gozdarskem zavodu Nova Gorica. Bionomijo marmorirane smrdljivke je raziskovala v svoji doktorski disertaciji in pojasnila je, da z izrazom smrdljivke poimenujemo ščitaste stenice, ki izločajo obrambne izločke neprijetnega vonja, sestavljene iz mešanice hlapnih ogljikovodikov. Posamezne vrste ločimo po zunanjih morfoloških značilnostih.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
»Medtem ko je domorodna zelena smrdljivka prepoznavne zelene barve, je telo marmorirane smrdljivke rjave barve z rdečkastimi odtenki, pokrito z drobnimi črnimi pikami, ki dajejo videz marmoriranega vzorca. Zanesljiva razločevalna znaka, po katerih jo ločimo od domorodnih pisano obarvanih stenic, sta število in položaj svetlih prog na tipalnicah ter odsotnost trnastega izrastka na trebušni strani. Marmorirana smrdljivka ima dve svetli progi na tipalnicah. Sivi smrdljivec, ki ji je med vsemi domorodnimi vrstami najbolj podoben, pa ima tri svetle proge na tipalnicah. Poleg tega ima na trebušni strani izrastek v obliki trnčka, medtem ko ga marmorirana nima,« je navedla razlike.
Za marmorirano smrdljivko so po njenih besedah najpomembnejši gostitelji hruška, jablana, marelica, breskev in nektarina, prehranjuje pa se tudi na plodovih leske, aktinidije, oljke, na plodovkah, stročnicah in koruzi. Zeleno smrdljivko najpogosteje najdemo na fižolu, soji ter paradižniku.
Velika škoda v kmetijski pridelavi
V Sloveniji je po številu najbolj razširjena tujerodna marmorirana smrdljivka, sledijo ji domorodne vrste zelena smrdljivka, pisana stenica in kapusova stenica ter sivi smrdljivec. Zadnji se v naravi pojavlja v majhnih populacijah in ne povzroča pomembne škode v kmetijski pridelavi. Nasprotno velja za marmorirano smrdljivko, ki v zadnjih letih povzroča pomembno gospodarsko škodo v kmetijski pridelavi. »Največja škoda nastaja v pridelavi breskev, hrušk in jabolk. V letih z ugodnimi vremenskimi razmerami za razvoj stenic je lahko pri naštetih sadnih vrstah poškodovanega od 40 do 60 odstotkov pridelka. Z vbadanjem v plodove povzročajo površinsko razbarvanje kožice, pojav nekroz in udrtih plutastih peg v mesu ter deformacije plodov.Velika škoda nastaja tudi v pridelavi lešnikov in oljk. Posledice hranjenja stenic na lešnikih v času zorenja so grenka jedrca. Zaradi hranjenja ličink na mladih plodičih oljk prihaja do predčasnega odpadanja oljk,« je opisala Mojca Rot.
Posledice vbadanja stenic v plodove zaznamo tudi na domačih vrtovih. Kako se lahko pred napadom stenic zaščitimo in kaj je treba storiti pri pripravi na prihajajočo sezono v vrtovih in sadovnjakih? Sogovornica odgovarja, da v sklop priprav na novo vrtnarsko sezono sodi že jesensko odstranjevanje stenic. Sicer pa bo pritisk stenic na rastline v naslednjem letu, s tem pa tudi škoda, odvisen od števila odraslih stenic, ki bodo uspešno prezimile. »Med pripravo na novo sezono lahko razmišljamo tudi o nabavi mrež za zaščito pred insekti, izdelamo pasti za množični ulov, se poučimo o možnostih za uvedbo biotičnega varstva z vnosom parazitskih osic,« je naštela nekaj nasvetov. Pristavila pa, da je obvladovanje marmorirane smrdljivke in drugih stenic izjemno težavno. Tako zahteva celosten pristop s kombiniranjem različnih tehnoloških, biotičnih in kemičnih metod. »Zelo pomembno je, da rastline redno pregledujemo na morebitno prisotnost stenic. Le tako bomo lahko pravočasno ukrepali, preden nastane škoda na pridelku.«
Na fasadah in v domovanjih
V pridelavi sadja in zelenjave je uporaba protiinsektnih mrež že dokaj uveljavljena, Rotova navaja še, da lahko zmanjšanje populacije stenic dosežemo tudi z metodo množičnega ulova odraslih stenic s pomočjo feromonskih pasti. »Uporaba te metode je primerna zlasti spomladi, ko se odrasle stenice selijo iz zimskih zatočišč, in jeseni, ko se združujejo v večje skupine in pripravljajo na skupno prezimovanje. V pridelavi sadja in zelenjave je ob večjih prerazmnožitvah stenic upravičena tudi uporaba kemičnih sredstev, ki kratkoročno zmanjšajo populacijo odraslih stenic in ličink ter preprečijo nastanek večje gospodarske škode,« je dejala. Specialistka za varstvo rastlin še pravi, da je najbolj obetavna alternativa kemičnemu varstvu biotično varstvo. Učinkoviti naravni sovražniki stenic so parazitske osice iz reda kožekrilcev. »Smrt gostitelja povzročijo z odlaganjem lastnih jajčec v jajčeca gostitelja, lahko pa tudi s hranjenjem na jajčecih gostitelja. V Sloveniji se za namen biotičnega varstva marmorirane smrdljivke uporabljata parazitski osici Anastatus bifasciatus in Trissolcus basalis, ki zelo uspešno parazitirata tudi zeleno smrdljivko.«
Kljub spravilu jesenskih plodov se stenic ne bomo rešili, saj te, kot že omenjeno, prezimijo. Pogosto se skrijejo tudi v človeških domovanjih ali njihovi okolici. »Jeseni se stenice z izločanjem agregacijskih feromonov zbirajo v večje skupine in iščejo prostor za prezimovanje. Pogosto jih v velikem številu najdemo na fasadah stanovanjskih hiš in drugih zgradb. Skozi okna in druge odprtine vstopajo v naša domovanja, kar je lahko zelo moteče,« se zaveda Rotova. Uporaba kemičnih sredstev za zatiranje smrdljivk na stanovanjskih objektih ni priporočljiva, ampak specialistka kot bolj učinkovito omeni mehansko odstranjevanje s pomočjo sesalnih naprav. Da bi stenice v notranje prostore prišle skozi okna, pa lahko preprečimo s komarniki ali protiinsektnimi mrežami.
Na severovzhodu se pojavnost povečuje
Marmorirana smrdljivka je tujerodna invazivna vrsta, ki izvira iz Vzhodne Azije. Rotova je povedala, da je bila sredi 90. let vnesena v Združene države Amerike, leta 2004 pa v Evropo. V Slovenijo se je razširila iz Italije, iz sosednje Furlanije - Julijske krajine, kjer so jo prvič našli pred desetimi leti. Leta 2017 so jo prvič zasledili v Sloveniji, v Šempetru pri Gorici, od tam pa se je v dobrih dveh letih razširila na celotno območje Slovenije. »Zaradi ugodnejšega podnebja, ki vrsti omogoča razvoj dveh rodov v rastni dobi, so populacije marmorirane smrdljivke v zahodni Sloveniji bistveno večje kot v preostalih delih države. Vendar ugotavljamo, da se v zadnjih letih številnost vrste povečuje tudi na jugovzhodu in severovzhodu Slovenije, na območjih z intenzivno pridelavo sadja, zlasti pečkarjev,« še pravi.