»Ta teden so se v Sloveniji zgodili trije samomori mladoletnikov in ta teden smo dva strokovna delavca izključili iz šolskega prostora zaradi spolnega nasilja nad otroki,« je pred enim tednom na strokovnem posvetu o nasilju v družini v organizaciji Centra za socialno delo Pomurje in Policijske uprave Murska Sobota navedel dva pretresljiva podatka Simon Slokan, glavni inšpektor na Inšpektoratu RS za šolstvo in šport, ki je predaval o nasilju v šolskem prostoru. Gre za zelo perečo problematiko, ki terja tudi primeren odziv šol. V predavanju je predstavil izkušnje inšpektorata in vlogo šole pri obravnavi nasilja.
Ena od ključnih nalog šol in vrtcev je, da ves čas delujejo vzgojno. Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja, eden od temeljnih zakonov v šolstvu, določa vse aktivnosti in cilje, ki jih morajo izvajati oziroma dosegati vrtci, osnovne, srednje in višje šole, temeljni nalogi pa sta zagotavljanje varnosti in preprečevanje vseh oblik diskriminacije, neenakosti in nasilja. Inšpektorat vstopa v proces obravnave prijavljenih primerov nasilja šele v sklepni fazi. »Ko začnemo svoje aktivnosti, imam vedno eno dilemo – da smo prepozni. Ker to pomeni, da je žrtev že nekaj časa žrtev,« je del odgovornosti prevzel Slokan. Kot je razkril, so v letu 2020 na inšpektoratu obravnavali 34 primerov nasilja v šoli, v letu 2021 33 primerov, s tem da so bile šole takrat pol leta zaprte, letos pa so številke zastrašujoče. Do priprave podatkov so imeli na inšpektoratu 65 obravnav nasilja, s tem da se je do predavanja to število povzpelo že na 70.
Znotraj šol se dogajajo vse oblike nasilja, od spolnega nasilja strokovnih delavcev do hudih oblik nasilja med vrstniki. Ravno dan pred predavanjem, je bil spet konkreten Slokan, so obravnavali primer, ko so trije učenci sedmošolcu z olfa nožem porezali ušesa in roke. »Pred približno štirimi meseci pa smo s policijo obravnavali strokovnega delavca, ki je bil osumljen spolnega nasilja znotraj šolskega prostora. Policija ga je uspešno kazensko ovadila, mi smo ga vrgli iz šolskega sistema, vsaj tako smo mislili do prejšnjega tedna, ko smo imeli predavanje za ravnatelje, kjer smo jim predstavili, na kakšen način delujejo potencialni spolni nasilneži. Nakar me po predavanju kliče ravnateljica neke šole in pravi, da imajo v kolektivu osebo z natančno takimi oblikami delovanja, in vpraša, kaj naj naredijo. Ko smo začeli osebo preverjati, smo ugotovili, da gre za prav tistega človeka, ki smo ga štiri mesece prej vrgli iz sistema. Bil je samo 50 kilometrov stran na drugi šoli, ampak z istimi nameni.«
V zvezi z zaposlovanjem strokovnih delavcev v šolstvu so se na inšpektoratu že pogovarjali o sistemskih spremembah. Kot pravi Slokan, se zaveda, da trenutno v Sloveniji primanjkuje primernega kadra, a vseeno od ravnateljev pričakuje, da pred zaposlitvijo preverijo, ali je oseba v kazenskem postopku. »Druga skrb vzbujajoča stvar pa je, da v družbi večkrat vemo, kaj se nekje dogaja, a se brez težav obrnemo stran in se delamo, da to ni naša stvar. Pred dvema mesecema smo zaradi nasilja iz šolskega sistema odstranili strokovnega delavca, pri čemer je policija preverjala žrtve za zadnjih 30 let, tako dolgo je namreč ta oseba že zaposlena v šolstvu, in mama zdajšnje žrtve nam je povedala, da se je to dogajalo že pred 30 leti.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Največja investicija na Muri z grenkim priokusom, kako pa kaže sebeborskemu zadrževalniku?
Minister Jože Novak na terenskem obisku v Pomurju zagotovil, da bodo do konca leta izbrali izvajalce del za prve odseke in začeli dela.
Letno 150 otrok ne obiskuje pouka
Druge oblike nasilja nad otroki, ki se v šolskem prostoru kažejo kot nezainteresiranost, težave z učenjem ipd., velikokrat izhajajo iz družinskega okolja. Inšpektorat na leto obravnava približno 150 otrok zaradi neobiskovanja pouka, od tega gre vsaj v stotih primerih za zanemarjanje otroka. »Velikokrat v postopku ugotavljamo, da starši zaradi nekih svojih prepričanj otrokom onemogočajo vstop v šolo, to pa je kratenje njihove temeljne pravice do izobraževanja. Poznamo pa tudi druge situacije, ko imajo otroci po 500 opravičenih ur, kar sicer po zakonu pomeni, da niso v prekršku, ampak gre vseeno za zlorabo. V teh primerih opozarjamo šole, naj ne bodo tehnokrati v smislu, saj je opravičeno, za nas je zadeva zaključena. Na zgodbe je treba gledati vsebinsko. Prav tak primer obravnavamo v Pomurju, otrok bi moral hoditi v 7. razred, pa v tem šolskem letu do danes še ni prestopil šolskega praga.«
Slokan je omenil še primere preveč zaščitniških staršev, ki jim morajo otroci v vsakem trenutku poročati, kdaj so stopili v avtobus ali izstopili, snemati morajo pouk, da starši vedo, kaj se tam dogaja, ipd. »To je nasilje,« je jasen Slokan, ki dodaja, da se morajo pri obravnavi takih primerov, ko je treba težave reševati znotraj družine, vključiti vse pristojne institucije, saj je primarna naloga šole še zmeraj ukvarjanje s procesom vzgoje in izobraževanja, ne pa to, kaj se dogaja doma za štirimi stenami. »Pri tem imajo šole še zmeraj velikokrat težavo poklicati na pomoč policijo ali center za socialno delo, ker mislijo, da s tem pokažejo, da sami ne znajo rešiti zadeve. Ob vsaki zaznavi suma nasilja je nujno obvestiti pristojne institucije, ne da se čaka tudi po več let, in na koncu ugotovimo, da smo vsi vedeli za problem, pa smo drug drugega čakali.«
V zvezi s tem je zato poudaril nujnost sodelovanja vseh institucij, ki se ukvarjajo s to problematiko – šole, policije, zdravstva, centrov za socialno delo itd. »Sicer pa se moramo zavzemati za ničelno toleranco do vseh oblik nasilja, tudi do najmanjših neprimernih ravnanj, na sistemski ravni pa si moramo prizadevati, da bomo v šole sprejemali le najboljši strokovni kader.«
Primerne priče, če so primerno izprašani
Povzemamo še predavanje Nine Mezinec, kriminalistične inšpektorice, specialistke oddelka za mladoletniško kriminaliteto Uprave kriminalistične policije na Generalni policijski upravi, ki je predstavila forenzični intervju. Po osnovni izobrazbi je profesorica socialne pedagogike in je bila najprej zaposlena v šoli, sedaj pa je že četrto leto v vrstah policije. Je ena od devetih kriminalistov, ki so bili v zadnjih dveh letih certificirani za opravljanje forenzičnega intervjuja z otroki, ki so bili žrtve spolnih zlorab ali hudih oblik zanemarjanja, v hiši za otroke v Ljubljani.
Spolna zloraba je ena najhujših izkušenj, ki jih lahko doživi otrok na poti odraščanja. Kot žrtev kaznivega dejanja spolne zlorabe otrok pogosto z zaslišanjem na sodišču zavzame eno ključnih vlog, predvsem zato, ker o njej po navadi spregovori z nekim časovnim zamikom, obenem pa za tovrstne zlorabe obstaja zelo malo materialnih dokazov. »Za spolno zlorabo po navadi ni prič in je otrokova zgodba osnovni dokaz. Otroke je pri izpovedovanju strah, osamljeni so, izgubljeni, mogoče se počutijo krive. Majhni otroci včasih niti ne vedo, da je to, kar se jim dogaja, zloraba, saj jih lahko storilci prepričajo, da je to nekaj povsem običajnega. V teh razgovorih je zato nujno, da otrok dobi sporočilo, da je odgovornost za to dejanje izključno na strani storilca in da to, kar se jim je zgodilo, ni prav,« poudari Mezinčeva.
Forenzični intervju je metoda zbiranja informacij od otroka, ki je priča ali žrtev kaznivega dejanja spolne zlorabe. To je zelo zahtevna naloga tako za otroka kot za tistega, ki ga sprašuje. Je razvojno občutljiva metoda, kar pomeni, da je način spraševanja prilagojen otrokovi starosti, razvojni stopnji in tudi jeziku. V primerjavi z običajnimi razgovori lahko forenzični intervju opravlja zgolj certificirana oseba, vodilno vlogo pri razgovoru pa ima otrok. Spraševalec otroku postavlja primerna vprašanja in ga ves čas spodbuja k prostemu govorjenju oziroma ga skuša z vprašanji usmeriti k temu, da bi o nekem dejanju dal čim več podrobnosti, ki bi jih bilo mogoče uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku.
Razgovor poteka po posebnem protokolu, ki je prilagojen slovenskemu prostoru in jeziku. Gre za to, da skuša strokovnjak v razgovoru pridobiti otrokovo zaupanje in mu dati občutek, da ga razume in mu verjame. »Še do nedavnega je veljalo prepričanje, da so otroci, mlajši od desetih let, neprimerni za pričanje. Nato se je ta praksa spremenila in so ugotovili, da so otroci zelo primerne priče, ampak le če so o tem primerno izprašani. Se pravi močnejši vpliv na to, kaj nam bo otrok povedal, ima način spraševanja, ne pa same značilnosti otroka,« je pojasnila Mezinčeva.
Izpraševalec potrebuje veliko znanja
Praksa forenzičnega intervjuja se je v tujini že zelo dobro prijela, počasi se tudi v Sloveniji, predvsem je zelo dobra z vidika čim manj stresnega in stigmatizirajočega razgovora z otrokom o spolni zlorabi. Kakovost in količina pridobljenih informacij sta odvisni od lastnosti spraševalca. Za forenzični intervju tako v prvi vrsti potrebujemo strokovnjaka z osnovnim znanjem z več področij. Prvo področje je razvojna psihologija, tj. zakaj otroci na različnih razvojnih stopnjah različno funkcionirajo. Potem je nujno znanje s področja nasilja in spolnih zlorab, da znamo pri otroku prepoznavati posledice spolne zlorabe. Oseba, ki opravlja forenzični intervju, mora biti ob tem sposobna prilagojenega komuniciranja z otroki, z njimi mora znati vzpostaviti zaupen odnos in jih ustrezno motivirati, da bodo dali primerne informacije. Na vsak intervju se je treba temeljito pripraviti, kar pomeni, da se je treba pozanimati, na kakšen način otrok funkcionira, kakšno je njegovo besedišče, iz kakšne družine izhaja. Še posebej je to pomembno, ko imamo otroke s posebnimi potrebami. Kot je poudarila Mezinčeva, je pomembno tudi, da je strokovnjak v razgovoru sposoben kontrolirati čustva, ki jih doživlja.
Tudi prostor mora biti prilagojen, pomembno je, da se otrok počuti sproščeno. Stoli morajo biti manjši, prostor mora biti v toplih barvah z minimalnimi motečimi dejavniki. Opremljen je z avdio- in videoopremo (na to moramo otroka v razgovoru opozoriti), poleg je še prostor za spremljanje pogovora. »Pomembno je predvsem to, da se v forenzičnem intervjuju žrtev in storilec ne srečata, ne prej ne potem,« je poudarila Nina Mezinec.
Forenzični intervju je razdeljen na dve fazi, na predvsebinsko in vsebinsko, in naj ne bi trajal več kot 45 minut. Pomembno je, da v prvi fazi spraševalec z otrokom vzpostavi stik in da se ta počuti varno in sproščeno. »Otroku nikoli ne povemo, da smo policisti, ne nosimo uniform in nikoli nismo v kričečih barvah. Damo mu tudi nekaj navodil: naj govori po resnici, naj pove, če ne pozna odgovora, in naj nas popravi, če se zmotimo pri obnavljanju njegove zgodbe.« Najpomembnejši del te faze je vaja pripovedovanja. Namenjena je temu, da spraševalec dobi občutek, kakšno je besedišče oz. jezikovne sposobnosti otroka, ali je sposoben prostega govorjenja, ali zna govoriti cele stavke. To preverijo tako, da ga vprašajo o nevtralni temi, npr. da opiše, kako so potekale njegove počitnice.
Ko dosežejo neko stopnjo zaupanja, preidejo na vsebinsko fazo, v kateri skozi otrokovo izpoved zbirajo dokaze o kaznivem dejanju. Otroku pustijo, da najprej prosto govori o dogodku, šele nato, če je treba razjasniti ključne informacije, mu postavljajo usmerjena vprašanja. Pomembno je, da pri tem uporabljajo otrokove besedne zveze, ne hitijo, ga ne prekinjajo, pustijo tudi glasno tišino. Otrok si mora najprej v spomin priklicati dogodek, zbrati misli in šele nato formirati stavek v glavi, kako bo to povedal. Ko izvejo dovolj informacij, se otroku zahvalijo za sodelovanje in trud. »Otroku nikoli ničesar ne obljubljamo, sploh ne stvari, ki jih ne moremo uresničiti, kot npr. to, da se mu take stvari ne bodo več zgodile. Na koncu razgovor vedno zaključimo z nevtralno temo, saj moramo otroka pomiriti, preden gre od nas,« pove Mezinčeva. Ob tem je opozorila, da se forenzični intervju načeloma izvaja enkrat in ga ne ponavljajo.
Če jim otrok ničesar ne pove, je boljše intervju prekiniti, ker sicer lahko pripelje do lažnih obtožb. Zgodi se, da otroci nočejo govoriti o zlorabi. »Razlogov je več: lahko je zato, ker se o tem pač ne govori, včasih si dejanj ne znajo interpretirati, krivdo za dejanje prenesejo nase, bojijo se storilca ali posledic. Včasih so nepripravljeni govoriti o tem, ker želijo zaščititi svoje starše (če so ti storilci kaznivega dejanja). Družina je za otroka osnovna celica in tudi slaba mama je še vedno mama. Otroci zato včasih ne želijo kaznovanja storilca, ampak samo, da se neha zloraba.«