Na vprašanje, kdo je Ciril Klajnšček Cola (1953), odgovori, da je človek več dimenzij. Samoovedena človeška žival. To pomeni, da s svojimi mislimi, besedami in dejanji združuje in vsakodnevno uresničuje dvojino: nature in kulture, telesa in duha, posamičnosti in skupnosti, golega življenja in sobivanja, življenja in smrti, volje do moči in volje do sobivanja ter danega trenutka in večnosti. Kot vsak človek je svet v malem. Kot posamičnik (enkratno in neponovljivo bitje, ki je nasprotje neodgovornega množičnika) sočutno, solidarno in za skupni svet soodgovorno sobitje oziroma tkalec skupnosti. O tem govori osebno iskreno – na način pričevanja v istoimenski knjigi, ki je lani izšla pri Založbi Apokalipsa.
Ciril Klajnšček je v klasičnem pomenu družbeno neintegriran človek. Nikoli ni bil v »mainstreamu« in niti del civilizacije, ki gre v pogubo. Danes so ljudje čreda. Gredo s tokom in ne razmišljajo s svojo glavo. Tisti, ki premišljuje s svojo glavo, pač ne more iti s tokom. Ker nas množica informacij, ki jih danes sprejemamo, rine v čredo ovac, se on temu upira. »Ljudje danes niso več posamezniki oziroma 'posamičniki', marveč 'množičniki', torej ljudje množice. Tu ni nobene individualne odgovornosti. Zlijemo se s trendom, ne prevzemamo odgovornosti, kar je pravzaprav beg od svobode. Svoboden je samo tisti, ki gradi pot človečnosti. Biti v toku pa pomeni biti u-stroj-en.«
Zgolj še orodje tržne ekonomije
Ustrojevanje poteka prek množice informacij, s katerimi je posameznik danes bombardiran, a mu jih ne uspe procesirati. Obramba pred tem je, da je treba postati posamičnik, si ustvariti obrambni mehanizem, prek katerega nepomembnih stvari ne zaznavaš. Tudi reklam med filmi in športnimi prenosi ne. Ker je danes vse zreducirano na trženje in nategovanje ljudi. V knjigi izpostavlja idiotizem. To pomeni samozagrajevanje, v grščini izvorno pomeni privatizacija življenja. Po slovensko zaplankanost. Ko se zaplankaš, postaneš idiot, ki živi v svojem malem svetu, skrbiš za svojo rit in sanjaš svojo nedolžnost. Politiko kot urejanje skupnih zadev prepuščaš drugim. V njej sodeluješ le še kot del neodgovorne množice.
Politika je danes samo še orodje tržne ekonomije. Svet postaja vedno večja norišnica. Danes plačujemo davek za nedokončane ali nepredelane »stvari« 20. stoletja. To je samoprehitevanje na družbenem – lokalnem in globalnem nivoju. Kot da živimo v svetu brez zgodovinskega spomina. Norosti se ponavljajo. Nekdo bi rekel, da je to farsa. Ampak ponavlja se v dosti bolj grozljivi obliki. Če bi imeli malo zgodovinskega spomina in bi izhajali iz človečnosti, bi bilo to nepredstavljivo.
Knjiga Samoprehitevanje je v Sloveniji in tudi v svetu zelo drugačna. Ne gre za še en priročnik, kako stvari hitro rešiti, ampak za temeljni premislek. Lahko bi rekli, kako stopiti na zavoro.
Smisel življenja je …
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na razgovoru so jo spraševali o družini, zagovornik ugotovil diskriminacijo
Prepovedano je zahtevati podatke o družinskem oziroma zakonskem stanu, nosečnosti, načrtovanju družine.
»Samoprehitevanje nas samouničuje. Če bi bil svet normalen, bi človek živel in deloval znotraj svojih osebnih zmožnosti. Samoprehitevanje pomeni natanko to, da jaz in moje misli ne potekamo znotraj osebnih zmožnosti. Namreč normalno življenje bi bilo to, da ko jaz nekaj delam, moji možgani to ravno tako predelajo kot organizem hrano. Šele nato lahko grem naprej. Če pa delam tisoč stvari samo na pol ali četrtino in jih samo odkljukam in grem naprej, mi ostane ogromno notranje nepredelanih zadev, ki nezavedno opredeljujejo moje življenje. Več je tega, bolj smo samoprehitevajoči,« razlaga Ciril Klajnšček.
To je tisto, kar na osebni ravni vodi v izgorevanje. Samoprehitevanje pomeni tudi to, da se iz prejšnjega stoletja nismo naučili ničesar, živimo pa v iluziji, da vsak dan napredujemo. To, da napredujemo, je tehnični pogled. O samem bistvu (o človečnosti in skupnosti) pa se sploh ne pogovarjamo. Težava je tudi v tem, da so nas od majhnega vzgajali v stilu Kaj boš, ko boš velik in da je v življenju treba biti uspešen, kar v resnici pomeni biti egocentrični Jaz d. d. Sam teh standardov na srečo nikoli ni razumel in se z njimi sprijaznil. Tako je prišel do odkritja samoprehitevanja kot osnovne civilizacijske bolezni.
To je odkril na univerzi v Londonu leta 1996. Tam je imel polletno štipendijo Phare z namenom priprave doktorske teze, vsak dan pa se je s kolesom mimo Hyde parka vozil iz predmestja na univerzo. Tam se je ustavil in kot gibalni zasvojenec naredil nekaj krogov, nato pa šel na fakulteto. V govorniškem kotu je srečal lucidnega govorca, ki je vedno govoril Everything is about obsession*. Obsesija klinično pomeni natanko to, kar je sam poimenoval samoprehitevanje. Obsesivna nevroza. To mu je odprlo oči in prižgalo rdečo luč. Ko se je vrnil na ministrstvo za zdravje, je po dveh ali treh dneh ugotovil, da je vse, kar delamo v državni upravi, velik obsesivno nevrotični ritual. Vse se dela v ihti, površno, na pol in gre naprej. Poglejmo nazaj na 20. stoletje – iz morij in totalitarizmov se nismo naučili ničesar. Danes nas je to pripeljalo na rob neke apokaliptične situacije, ko nam grozi samouničenje.
V knjigi je izpostavljeno golo življenje. Živimo namreč v tehnični civilizaciji, kjer sobivanja – življenja, ki je zavestno naravnano na človečnost in skupnost, sploh ni več oziroma izginja. Tako namesto udejanjanja človečnosti in skupnosti raje igramo vloge, funkcije, ne da bi videli, kako se s tem iz osebe spreminjamo v le še element strukture – sistema. »Človek mora najprej sam biti oseba, posamičnik. Šele nato lahko vzgajaš svoje otroke v človeško osebo. To ni vodilo za uspeh v tem svetu, ampak jih preprosto učiš, kako biti človek. To sta dve različni zadevi. Človečnost je vse kaj drugega kot igranje vlog. Za človečnost, katere hrbtna stran je skupnost, v ustrojenem svetu znanosti in tehnike ni prostora,« pravi.
Golega življenja in bivanja ne smemo enačiti. Vzgajati otroke za golo življenje pomeni vzgajati jih za preživetje in uspešno igranje vlog/funkcij. Vzgajati potomce v to, kako biti človek, pa je nekaj drugega. Zanimivo je, da smrti nimamo več za naravni sestavni del življenja. Vzgajajo nas tako, kot da bomo večno živeli.
S karatejem v Iran
V učenje in treniranje karateja je vključil gestalt terapijo, ki nas uči, kako osebno živeti tukaj in sedaj brez sprenevedanja in samoprehitevanja. Tako kot karate ima tudi ta izvor v vzhodnjaških filozofijah – zen budizmu in taoizmu. Pet let po tem, ko je vse temeljne principe odnosov in komunikacije gestalta prenesel v karate, je Karate klub Ljubljana pripeljal v vrh slovenskega karateja in ob osamosvojitvi prevzel slovensko reprezentanco. V budizmu uporabljajo koncept nejaza. V gestalt coachingu, ki ga je razvil, pa je ego naš največji sovražnik.
Pri karateju Ciril Klajnšček ne uči le tehnik in kako biti čim boljši, ampak je predvsem vzgojitelj. Vsi njegovi tekmovalci so zrasli v izvrstne osebnosti. To je smisel, naučiti človeka biti človek.
Oče je bil znani igralec NK Mura in soustanovitelj Murine pionirske šole. Ekipa Mure je danes v nekem krču. Kako bi se s svojim znanjem lotil odpravljanja tega krča? Gestalt terapija in coaching, ki ga je razvil, postavlja trenerja pri skupinskih športih v vlogo ustvarjalca ekipe, tako da delujejo eden za vse, vsi za enega. »To se da doseči zelo hitro, potrebuješ samo pravega človeka. Pri Dončiću in Dallasu je vidno, da imajo dva izvrstna posameznika, ekipa pa ne deluje. Čudi me, da ne morejo najti nekoga, ki bi znal psihološko pomagati in narediti ekipo. Enkrat igrajo dobro, drugič spet popolnoma razpadejo, saj posamezniki izstopajo, drugi pa so nevidni.«
Takšna ekipa potrebuje teambuilding, je jasen Ciril Klajnšček. V športu je ta specifičen za vsako panogo posebej. Brez tega ne bodo uspeli. Pri karateju je ugotovil, da so bili nasprotniki često atletsko močnejši, njegovi tekmovalci pa so bili osebnostno bolj izdelani. Zaradi tega so njegovi zmagovali. V športu je psihologija še vedno neizkoriščena. Peter Prevc je začel po tem, ko je napovedal svojo upokojitev, skakati kot prerojen. Jasno, saj se je nehal obremenjevati z rezultati in začel nastopati sproščeno, brez pritiska »moram«.
Pri kolektivnih športih je glavno vprašanje, kako iz razbite bande narediti homogeno ekipo, specifike pa določajo pravila igre. V večini primerov trenerji, ki niso šli skozi temeljit psihološki trening, niso usposobljeni za takšno nalogo. Njegov dobri prijatelj Wayne Otto, eden najuspešnejših karateistov na svetu, pravi, da je 70 odstotkov njegovega uspeha v glavi.
Ciril Klajnšček hodi od leta 2012 v Iran, tam jih uči coachinga. Najprej v karateju, nato v pilatesu. Iran doživlja kot deželo najprijaznejših ljudi. Politično živijo pod šeriatskim režimom, v vsakodnevnem življenju pa je čutiti staroperzijsko zaratustrovsko kulturo/religijo, ki se simbolno izraža skozi dobre misli, dobre besede in dobra dejanja. To je bila zelo preprosta in vsem dostopna religija, ki je starejša od krščanstva. Ko se je prvič srečal z njo, je ugotovil izjemno podobnost s tem, kar sam počne v gestalt coachingu.
Tristotim ortodoksnim muslimanom je predaval to, kar v knjigi imenuje tržna religija. Ob poslušanju so najprej prebledeli. A ko jim je pojasnil, da je ravno njihov moto ključ do uspeha, so bili zadovoljni in hvaležni. Rekli so: »Pa ti si Perzijec!« Obiskal je nešteto družin, saj je zanje velika čast, če lahko tujca z Zahoda pripelješ v svoj dom kot gosta. Tam se počuti mnogo bolj domače kot pri marsikaterem svojem sorodniku. Tipičen zahodnjak bi jim prodajal bombončke in jim za to zaračunal. On to počne brezplačno, vendar v desetih letih tam ni zapravil niti 20 evrov.
Legendarni nastop na Pop festivalu 1972
Ciril Klajnšček je bil član skupine Communio incidens, ki je nastala naključno in nastopila na drugem Pop festivalu v Hali Tivoli. Izumitelj Pita Voroš mu je iz osciloskopa naredil sintesajzer, ki je imel dva gumba. Enega za jakost, drugega za frekvenco. V klasično glasbo so vnašali sintetizirajoče zvoke in bili na festivalu majhen hit, saj se je pisalo leto 1972. Žal so s to mašino na koncertu skurili ojačevalnik, ki jim ga je posodila ena od skupin. To je verjetno tudi eden od razlogov, da njihov nastop ni zabeležen, je pa ostal v legendah te soboške generacije.
Še ena od legend, ki povezujejo Cirila Klajnščka in njegovo generacijo z začetki rokenrola, je obisk koncerta zasedbe Brian Auger's Oblivion Express leta 1971, prav tako v Hali Tivoli. To je bil eden prvih koncertov tujih skupin, ki so se ga udeležili soboški mladinci. Na koncertu je uprizoril Woodstock. Ležeč v prvi vrsti v kopalkah je iz toka za violino, ki ga je nosil s seboj, prijateljem postregel s slanino, ocvirki in čebulo. Vse bi ostalo v krogu prisotnih, če na koncertu ne bi bilo fotoreporterjev. Fotografija je bila objavljena v revijah Antena in Tovariš. Njegovi domači so bili naročeni na revijo Tovariš. Tako je ob izidu revije neopravičeno izostal iz šole in šel domov skrit izvod časopisa, da ga oče ne bi videl. Bilo je prepozno, saj je tudi izvod Antene že zaokrožil po soboški gimnaziji.
V času gimnazije je nosil tako imenovano Jimi Hendrix frizuro in nekateri prijatelji Romi so ga pozdravljali kar z »Zdravo, Beatles«. V Soboti je v tistem času živel znan pretepač, strah in trepet mesta, Vlajev Pičo. Colo je vzel za svojega. Včasih ga je v mestu srečal, mu dal roko na rame in dejal: »Danes si moj gost.« Potem ga je peljal od gostilne do gostilne, kar je pomenilo, da je moral z njim popivati. Enkrat, ko sta v Centralu jedla piščance, je Pičo prišel na idejo, da oglodane kosti mečeta v mimoidoče. Skoraj je prišlo do pretepa, vendar Pičo na noben način ni dovolil, da sodeluje tudi Cola. To je odločno preprečil z besedami: »Košavi, če te ges samo idnouk vidin ali čüjen, ka si se ge biu, te vküp vdarin.«
Po tistem se je z njim veliko pogovarjal o njegovih pretepaških izkušnjah. Bilo mu je nenavadno, da ga nekdo, ki sam sebe ne obvladuje, vzgaja v nasprotno. Vprašal ga je, zakaj, in odvrnil je, da ko ti takšno obnašanje pride v kri, ne moreš nehati delati neumnosti. Ko je sem začel trenirati karate, se je velikokrat spomnil prav nanj, ki ga je učil samoobvladovanja.
Kot študent sociologije je bival v desetem nadstropju znamenitega študentskega doma FDV. V tej generaciji so bili tudi Vinko Vasle, Pavle Gantar, Slava Partljič, Drago Mislej - Mef, če omenimo nekaj znanih. Živeli so kot komuna. Enkrat mesečno so izdali časopis, ki ga je urejal Vasle. Imenoval se je Težka sapa, ker se je vsak mesec pokvarilo dvigalo in so morali iti peš do desetega nadstropja. Bili so dobri študenti in dobri žurerji. Prav zaradi divjih zabav jim je Stane Dolanc, ki je bival v hiši ob fakulteti, velikokrat poslal policijo.
In kdo je pravzaprav Cola
Mnogi Sobočani ga pomnijo po »odmevnih« dejanjih iz gimnazijskih časov, vendar gre danes za kompleksno, nenehno razvijajočo se osebo in osebnost. Ciril Klajnšček je še vedno neukalupljen, vendar izjemno sočuten in v vsakem trenutku pripravljen pomagati, predvsem pa človek, za katerega nobena naloga ni pretežka ali neuresničljiva.
Ko je gledal film Amarcord, je ugotovil, da je to v bistvu Sobota njegove mladosti. Tretjina zadev popolnoma smešnih, ene nore, druge nepojmljive. Imel je tudi idejo, da bi posnel film v stilu Amarcorda, vendar o Soboti. Fellini je bil priča vzponu fašizma, on pa socialističnega režima, ki se je uveljavljal po generalnem intelektu partije, ki so jo zastopali »ljudje posebnega kova«.
Spomini so skratka fellinijevski. S športom se je začel ukvarjati pri šestih letih v TVD Partizan. V osnovni šoli in gimnaziji je tekmoval v orodni telovadbi, s karatejem pa se je začel ukvarjati v času študija. Dokončal je tudi nižjo glasbeno šolo, kjer je igral violino, za katero pa, kot omeni, ni imel najboljšega ušesa. Vseeno je igral tudi v orkestru, kjer so morali nositi obleko in kravato, kar je doživljal kot nasilje, saj si je takrat že puščal dolge lase in raje nosil kavbojke. Kot pubertetnik se je temu upiral. Tako se je epizoda z violino tudi zaključila.
Kot še omeni, noče pet minut posedati z nekom, ki pravi, da ničesar ni možno spremeniti ali izboljšati. »Seveda pa je edino bitje, ki ga lahko spremenimo, vsak človek sam. S takšnimi ljudmi nimam nič skupnega. Isto je bilo pri karateju. Vsi so govorili, da se to ne da, da Slovenija nima kaj iskati na velikem tekmovanju. Potem so prišli rezultati in so rekli, da je to naključje. Za tem so prišli še boljši rezultati in naenkrat so vsi želeli biti zraven, mene pa so odstavili. Ko jim ni uspelo teh rezultatov ponoviti, je postalo jasno, da so rezultati prišli zgolj zaradi mojega drugačnega pristopa pri treningu. Drugo, česar ne morem razumeti, je dolgočasenje. Jaz sem vedno imel nešteto interesov. Že od malega so nas morale stvari zanimati, marsikaj smo si tudi morali sami narediti, premisliti in se potruditi, da smo dobili, saj v trgovinah ni bilo na voljo. Zato si upam trditi, da je bilo soboško okolje tistega časa za osebnostni razvoj mnogo bolj zdravo in stimulativno, kot je današnje.«
