Janez Škraban je prvi mož znanega soboškega podjetja, ki se ukvarja s soboslikarstvom in fasaderstvom že skoraj štiri desetletja. Gre za družinsko tradicijo, saj je bil njegov oče eden izmed pionirjev tovrstne obrtniške dejavnosti v Prekmurju, sam pa je vajeti prevzel pred osemnajstimi leti. Poleg osnovnih dejavnosti so v podjetju dejavni tudi na področju inženiringa, pri čemer izvajajo predvsem zaključna dela v gradbeništvu z drugimi kooperanti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Izbrali smo regijskega dobrotnika leta. Srce ga vleče k dobrim dejanjem
Prizadetim v lanski ujmi ni samo popravljal streh, ampak pomagal celiti rane
Poleg domačega tržišča so prisotni v tujini, v Avstriji, Nemčiji, Švici in celo Luksemburgu. V tujini deluje tudi njihova podružnica. Kot pravi Škraban, imajo lastna dvigala, fasadne odre in vse potrebno orodje, kar je velika prednost, saj tako niso odvisni od najema tovrstne opreme od drugih. Kot poudari Škraban, sodelujejo pri trenutno največjem gradbenem projektu v Sloveniji, Pod Pekrsko gorco v Mariboru, kjer nastaja 400 najemniških stanovanj republiškega stanovanjskega sklada. Pri gradnji stanovanjske soseske v Mariboru sodeluje več podjetij, kot vodilni partner tudi soboški Pomgrad.
Podjetje Škraban trenutno izvaja dela tudi na verskem objektu na Dunaju. V tej luči se lahko pohvalijo z licenco za opravljanje del na objektih, ki so pod spomeniškim varstvom, in jim tako tudi dela za Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije ne zmanjka. »V hiši imamo licenciranega restavratorja, ki nam pomaga pri teh zadevah.«
Pomanjkanje domačih delavcev
Kljub visoki konjunkturi pa tako kot drugod v gradbeništvu stanje na trgu ni povsem rožnato. Ob konstantni konkurenci se namreč pojavlja že znano pravilo: kdor je cenejši, tisti dela. »Zaradi tega prihaja k nam tuja delovna sila, ki je nesorazmerna. Torej izredno poceni, kakovost dela pa je vprašljiva,« poudari Škraban in navede, da so po zapolnitvi vrzeli z delavci, ki so ostali brez zaposlitve po propadu velikih gradbenih firm, kot sta SCT in Vegrad, razni inženiringi začeli uvažati in izkoriščati poceni delovno silo. Ti poceni delavci ne dobijo niti pol od že tako mizernega plačila, delajo pa po ves dan tudi ob koncih tedna in dela prostih dneh. »Gre za delavce, ki ne prihajajo več samo iz držav na območju nekdanje Jugoslavije, ampak tudi iz Pakistana, Malezije in Indije. Delo sicer opravijo, ampak njihov izdelek ni na pričakovanem nivoju, toda vsi na eno oko zamižijo, saj mora biti objekt dokončan. Na koncu morajo končnega uporabnika prepričevati, da je bilo res vse narejeno tako, kot bi moralo biti.«
Zaradi teh dejavnikov težko konkurirajo s svojimi ljudmi, stalno zaposlujejo namreč 25 oseb, ki imajo tukaj družine in živijo običajna življenja. Naročniki, ki uporabljajo pretežno tujo in poceni delovno silo, se tako na podjetja, kot je Škrabanovo, obrnejo šele, ko se zaradi neznanja zatakne pri izvedbi. »Sicer pa imamo zvezane roke. Mi namreč ne moremo plačati človeka, da dela 14 ur na dan in 365 dni na leto,« poudari.
Kot priznava, je problem v pomanjkanju domače delovne sile. Na srednji gradbeni šoli v Mariboru namreč že tri leta ni bilo nobenega vpisa v program slikopleskarja, fasaderja ali črkoslikarja. »Zdaj so komaj združili ekipo nekaj učencev, v kateri je po en keramičar, podopolagalec, suhomontažer in slikopleskar.« Včasih se je bilo mogoče teh poklicev priučiti prek ljudskih univerz, a tudi tega je danes zelo malo. »Zanimanja ni in jasno je, zakaj ga ni – ker namesto da bi delali za 1000 evrov plače, številni raje sedijo doma in koristijo socialne transferje. Če v bližnji prihodnosti ne bomo razmišljali o spodbudah ali olajšavah, bodo v branži nastale velike težave,« opozarja in dodaja, da bi država morala zmanjšati davčno obremenitev plač, tako da bi delavec dobil višje neto izplačilo plače.
Cene materialov tudi za 400 odstotkov višje
Poleg težav na področju trga dela se v dejavnosti srečujejo s še eno že dalj časa aktualno problematiko – podražitvami materialov. »V zadnjem obdobju so se materiali, ki jih mi uporabljamo pri svojem delu – polistireni, ki so vezani na nafto –, podražili že sedmič. Tu so še razni vezni materiali, ki jih je nemogoče dobiti, in epoksi materiali, katerih cena se je dvignila za 300 pa tudi za 400 odstotkov,« pravi direktor. Zaradi tega so številne izvajalske pogodbe, ki so bile sklenjene pred tovrstnimi ekstremnimi podražitvami, morali izvesti in »požreti« podražitve. Denimo pri projektu Pekrske gorce so pogodbo podpisali pred dvema letoma, zdaj pa jo izvajajo za isto ceno, čeprav se je material vmes podražil za 100 odstotkov in več.
»Temu bi se lahko izognili le, če bi že takrat nabavili potreben material. Morali bi si torej narediti takšne zaloge materiala, kot jih imajo veleprodajalci,« razloži. Neke zaloge so si sicer morali zagotoviti, predvsem zaradi strahu, da materiala več ne bi dobili ali vsaj ne po vzdržni ceni. »Sredstva, ki bi jih sicer vložili v razvoj podjetja, smo namenili za zaloge materiala, da danes lahko nemoteno izvajamo dogovorjena dela,« dodajo v družbi, ki jo vodi Škraban.
V poslu se tako kljub večjemu povpraševanju in številnejšim naročilom pojavljajo tri ključne težave: dobavljivost repromateriala, dva- do trikrat višja cena tega in pomanjkanje delovne sile. »Našega izdelka, ki je plod ročnega dela, ni povsem enostavno prodati na trgu. Ob tem pa naše storitve prodajamo še zmeraj po isti ceni, kot smo jih pred več kot desetletjem, a morali bi jih po 100-odstotno višji ceni, če bi želeli zagotoviti razvoj dejavnosti v prihodnje,« še opozori Škraban.
Zaupajo jim že več kot 30 let
V podjetju so zmeraj delali dolgoročne načrte, tako glede števila projektov, povečanja kadra in pričakovanih finančnih rezultatov, a so vse od covida in trenutnih nestabilnih razmer na trgu takšno načrtovanje opustili. »Ubrali smo strategijo, da bomo delali in se borili na trgu iz meseca v mesec. Tako bomo na krajša obdobja nabavljali material in podpisovali pogodbe oziroma se zavezovali, da nekaj po dogovorjeni ceni tudi naredimo. Naš načrt je torej, da delamo točno to, kar zmoremo, lahko izvedemo in za kar vemo, da bomo tudi dobili plačilo,« pojasni šef soboške družbe.
Posel sicer dobijo tako prek javnih naročil kakor tudi neposredno pri podjetjih in fizičnih osebah. »Še vedno nam je prioriteta fizična oseba, in to ne zgolj iz finančnih razlogov. Naša filozofija je, da se vračamo k eni in isti stranki večkrat. Imamo stranke, ki nam zaupajo že 30 let in več, in če nas takšna stranka pokliče, se k njej prioritetno vrnemo,« še podčrta Janez Škraban.
Gostinstvo in tenis
Zelo pomembno poglavje pri Škrabanovih je tudi vinogradništvo – gre za družinski hobi, ki ga pridno nadaljuje že tretja generacija. Hobi je pred leti prerasel v posel. V soboški enoti družbe BTC, ki je tudi njihov pomembni poslovni partner, že od leta 2017 v njihovem upravljanju deluje vinoteka Osteria. »Tam prodajamo svoje vino in vino naših prijateljev. V ponudbi imamo prek 200 etiket različnih vin,« pravi Škraban.
Pred kratkim so začeli pisati še novo zgodbo v soboškem teniškem centru, saj so v upravljanje prevzeli tamkajšnji gostinski objekt, teniška igrišča in dvorano. »Predsednik teniškega kluba je moj brat, jaz sem pa član, odkar pomnim zase. Klub pa težko sam preživi ob vseh investicijah, ki so se jih lotili v zadnjem obdobju, med drugim v teniško dvorano, kjer je sicer res veliko pomagala tudi soboška občina. Tako so nujno potrebovali dodatno pomoč in pri tem ne gre zgolj za prevzem restavracije,« poudari.
Kot pravi Škraban, so združili moči s teniško akademijo ITP, ki jo vodi Žiga Starčič, v načrtih pa je tudi ureditev teniške dvorane, saj je nujna obnova teniških igrišč. »Igrišča bodo imela umetno, trdo podlago - hard court. Zaradi tega, ker se tudi turnirji večinoma igrajo na takšni podlagi, drug razlog pa je, da se s tem rešimo vlage in imamo urejeno hidroizolacijo. Sredstva za sofinanciranje investicije skušamo pridobiti tudi prek fundacije za šport,« pove Škraban in napoveduje tudi posodobitev obstoječega grelnega telesa v dvorani. Trenutno se namreč dvorana ogreva na plin, kar je stroškovno neučinkovito. »Ko bomo menjali podlago, bo to bistveno lažje. Naredili bomo tudi notranji toplotni ovoj, ki bo še dodatno zadrževal vlago. Tako se bomo dokončno rešili zelo moteče vode v tej dvorani.«
