Štefka Štrakl je profesorica matematike na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer in vodnica dalmatinca, ki sliši na ime Sky. Skupaj tvorita terapevtski par in sodelujeta v mreži Šolski pes, v katero so povezane vzgojno-izobraževalne ustanove, ki v svoje delo vključujejo delovanje psa. Skupaj obiskujeta različne zavode, od vzgojno-izobraževalnih, zdravstvenih in socialnih. Bližina štirinožnega prijatelja ima na ljudi številne pozitivne vplive, ki pridejo do izraza tudi pri učenju in pomnjenju. S profesorico, ki živi v Občini Sveti Jurij ob Ščavnici, smo se pogovarjali o pouku s prisotnostjo psa, pozitivnih odzivih in učinkih dela.
Kako ste se vključili v mrežo Šolski pes?
»Pri Slovenskem društvu za terapijo s pomočjo živali – Ambasadorji nasmeha sva se začela s Skyjem izobraževati za terapevtski par. Jaz sem si v tej smeri želela delati od nekdaj, ker so bile živali vedno prisotne v mojem življenju in sem na lastnih izkušnjah videla, kako lahko domače živali pozitivno vplivajo na ljudi. Brat ima cerebralno paralizo in so mu pomagale. Željo sem torej imela, nato je prišla še priložnost. Prejšnja psička nas je zaradi starosti zapustila, nato smo bili nekaj časa brez psa, ko je prišel Sky, pa sem se začela posvečati svoji ideji. Tudi otroci so že najstniki in me ne potrebujejo več toliko kot prej. Prek društva sem izvedela za mrežo Šolski pes, saj so nam predstavljali terapijo z živalmi in druge aktivnosti, ti pa se lahko odločiš, v kateri smeri se želiš izobraževati.«
So bili tudi prejšnji štirinožni prijatelji dalmatinci?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Trčili tovorno in osebno vozilo, cesta Ljutomer-Ormož je zaprta
Cesta Ljutomer-Ormož je zaprta.
»Ne, Sky je prvi dalmatinec in nas je marsikaj naučil. Prejšnja psička je bila tibetanska terierka, pred njo smo imeli mešance. Moram priznati, da je Sky pravi pes zame, ker sva oba bolj energična. Vmes sem sicer zaradi tega že malo opustila idejo o terapevtskem paru, ker je bil v najstniškem obdobju zelo živahen, ampak se je umiril, dozorel, in ves vložen trud ter šolanje sta pokazala, da sva na pravi poti.«
Kdaj se lahko psi vključijo v izobraževanje in kako to poteka?
»Midva sva najprej začela v Športnem kinološkem društvu Ljutomer - Križevci in tam zgradila temelje. Na splošno se priporoča, da gredo psi čim prej v male šole. V tečaj za terapevtski par pa naj bi se pes vključil, ko dozori. Sky je bil ob vključitvi star malo manj kot tri leta in ocenjujem, da je to bil zanj pravi čas. Pomembno je, da je pes poslušen, da ti sledi in da skupaj zgradita odnos. V Ljubljani je izobraževanje potekalo kakšno leto in v več sklopih. Prvi je bil teoretični in praktični ter v njem ni bilo uporabnikov. Bilo nas je pet parov in sedem inštruktorjev in smo res lahko individualno delali. Prvi sklop se je končal s pisnim izpitom za vodnika in praktičnim za psa, kjer se je preizkusil v različnih situacijah. Na primer, kako reagira, če pade bergla, kako pri invalidskem vozičku ... V nadaljevanju sem jaz hospitirala pri delovnih parih, zatem pa sva pod nadzorom hodila po obiskih in spremljali so naju inštruktorji. Vsako društvo, ki ponuja tovrstna izobraževanja, stvari zapelje po svoje, vsem pa je skupen poudarek tako na praksi kot teoriji ter spremljanju pri delu.«
Ljutomerska gimnazija se je mreži Šolski pes pridružila s septembrom. Ali sta s Skyjem že prej hodila po drugih zavodih?
»Ja, v obdobju 'pripravništva' sva obiskovala OŠ Preserje in nekaj ljubljanskih šol. Spoznavala sva različne programe, med drugim Beremo z nasmehom, kjer pes pomaga otrokom, ki imajo težave pri branju. Mudila sva se še v domovih za starejše, v ustanovah za otroke s posebnimi potrebami, vrtcih. Prav to, da sva imela možnost spoznati različne ustanove, je zelo dobrodošlo, saj kot vodnik vidiš, kje se pes najbolje počuti. In imam to srečo, da se Sky dobro obnese pri vseh skupinah ljudi. Morda celo nekoliko bolje funkcionira pri osebah s posebnimi potrebami in starejših. Pri otrocih pa je seveda najprej veselje, a vsakič sledi delo.«
Kakšne izzive si zastavite pri delu s psom?
»Šolski pes je bil najprej projekt prek ministrstva za šolstvo, nato pa je ostalo kot združenje. Najprej se pridobijo vsa soglasja in protokoli, da gre pes lahko v šolo. V učni proces ga je treba vključiti smiselno, tako da podpira pouk. Na primer, namesto da delovne liste prinese profesorica in jih razdeli, jih Sky prinese v nahrbtniku. Otroci jih izžrebajo, ob tem pa ga lahko pobožajo. Ko rešujejo naloge, ima lahko Sky skrite namige. Pri tem delu gre lahko za zelo usmerjene stvari, z zastavljenimi učnimi cilji, pri vsem skupaj pa se razvija še socialni vidik. Prisotnost psa deluje pomirjujoče in pojavi se vsesplošno veselje, pa tudi na zapomnitev učne snovi pozitivno vpliva. Presenetilo me je tudi, da si nekateri le želijo njegove prisotnosti v razredu.«
Spremljate, kako se cilji izpolnjujejo?
»Smiselno je, da se na koncu naredi evalvacija, da vidiš, kakšen je doprinos. Ta je hitreje viden pri osebah s posebnimi potrebami. Midva s Skyjem hodiva tudi na Osnovno šolo Cvetka Golarja Ljutomer. Deklica, ki ne govori veliko, je v času najinega obiska povedala toliko besed, da sta bili učiteljica in svetovalna delavka zelo presenečeni in pohvalili očiten napredek. Na omenjeno osnovno šolo hodiva vsakih 14 dni.«
Vsaka dva tedna pa ste tudi na vaši šoli. Kakšen je delovnik Skyja?
»Skyjev delovni dan je sreda. V večini primerov je pri mojih urah, v nekaterih primerih pri kolegicah. Če greva k drugi uri, sem jaz v vlogi vodnika, spremljam psa in njegovo interakcijo z učenci, drugi učitelj pa vodi učni proces. Za zdaj sva več pri vzgojiteljskem programu, v drugem polletju pa bomo uvedli tudi kinološke urice, da se bodo še bolj lahko vključili dijaki, ki jih sama ne učim. Lahko bomo šli na sprehod s psom, se pogovarjali, saj je včasih veliko vredno, da nekoga poslušamo in mu ponudimo varno okolje.
Moram povedati, da posebno pozornost posvečamo tudi tistim, ki se psov bojijo. Opozarjamo jih, kdaj bo prišel Sky, in se pogovorimo z njimi, ali želijo biti prisotni pri pouku. Imajo možnost, da niso v razredu, ko je tam pes, in se zanje pripravi nadomestna aktivnost. Do zdaj tega še ni bilo treba. Ena dijakinja je sicer imela prej s psi slabe izkušnje, a je dejala, da bo poskusila biti v razredu. Po koncu je priznala, da je bilo stresno, ker je ves čas spremljala, kje je pes, ampak je bila vseeno ponosna, da je strah nekoliko premagala. To so taki drobni premiki.«
Vi kot vodnica pa ste ponosni, ko Sky pokaže svojo pravo plat.
»Seveda. Naj omenim prijetno anekdoto, ko sem skoraj že mislila, da imam drugega psa (smeh). Ko sva bila v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik je bil bolj umirjen, čuteč. Tam je bil hudo gibalno oviran deček na invalidskem vozičku in ni mogel iztegniti roke, da bi Skyja pobožal. Sky se je takrat povzpel na stol, na katerem je sicer sedela spremljevalka, ki se je umaknila, se približal dečku, da ga je ta lahko pobožal. Deček je bil zelo vesel.
Tudi ko delam analizo, podoživim veliko izkušenj. Naj omenim, da sva začela sodelovati tudi z Zdravstvenim domom Gornja Radgona, kjer pri sistematskih pregledih pomagava pri premagovanju strahu pred cepljenjem, odvzemom krvi. Tistih otrok ne poznam tako dobro kot svoje dijake in se niti takoj ne zavedam, kako premikava stvari. Zapišejo pa to tisti, ki situacijo spremljajo. V spominu mi je ostal še pogovor s sodelavko, ko mi je vsa žalostna razlagala, da njihovega kužka ni več. Obe sva bili žalostni, Sky pa je prišel in položil svojo glavo na njene noge in jo še tako lepo pogledal. V takih primerih se zaveš, da živali res čutijo.«
Nameravate v prihodnje obiskovati še kakšen drug zavod ali je za psa preveč naporno, če ima veliko tovrstnih nalog?
»Mislim, da sva zdaj na zgornji meji. Redno sva na obeh omenjenih ljutomerskih šolah in ti obiski bodo ostali. Razvija se sodelovanje s Splošno knjižnico Ljutomer, kjer se izvaja projekt Beremo z nasmehom, obiskujeva pa tudi radgonski zdravstveni dom. Vabijo naju z različnih strani, dogodkov pa se udeležujeva toliko, kolikor zmoreva. Pes naj ne bi delal več kot dvakrat na teden po eno šolsko uro ali dve. Sky bo star štiri leta in ima zdaj še dosti energije, tako da lepo sledi.«
Kako pa je z nagrajevanjem psa s priboljški? Se pri tem delu to priporoča?
»Delo temelji na pozitivnem odnosu in motivaciji. Glede priboljškov je odvisno od psa. Moj Sky je zelo ješč in si misli, ti mi samo daj priboljšek, jaz bom naredil vse, kar rečeš (smeh). Če lahko dajo psu priboljšek, pa je posebno doživetje tudi za otroke.«
Kako pogosto obnavljate pridobljene certifikate?
»Vsako leto je redno letno preverjanje kakovosti dela para. Najino delo spremlja komisija inštruktorjev, ki pridejo na šolo, ali greva midva kam. Gre za praktični preizkus, obenem pa imamo prek društva redna izobraževanja. Takrat pari drug drugemu predstavimo primere dobre prakse, predavajo nam strokovnjaki. Teoretični del na drugi strani pa se obnavlja vsaki dve leti.«
Ste z zgledom že koga navdušili za podobno delo?
»Vesela sem, da so se začele zadeve tudi v naši regiji premikati. Na DOŠ Prosenjakovci, ki je prav tako v mreži Šolski pes, je kolegica iz društva Metka Žalik, ki na tem področju dela že dolgo. Letos se izobražuje Nelica Petek z OŠ Cvetka Golarja Ljutomer, Patricija Pohorec s svojim psom pa je iz okolice Šentilja.
Pojavljajo se tudi druga društva, ki ponujajo tovrstna izobraževanja, tako se to področje krepi. Slovenija se prebuja v tej smeri in prepoznava pozitiven vpliv živali na ljudi. Ljudje v pomurskem bazenu smo bili vedno v stiku z naravo in malokdo nima doma mačke ali psa, tako da se morda niti ne zavedamo, koliko bližina živali pomeni tistim, ki jih doma nimajo.«
