Za enakopraven odnos dveh
Goran Larnsak pravi, da ga je priznanje presenetilo, saj je imel velikokrat slabo vest, da ima še premalo časa za delo z mladimi specializanti. »Odnosa med mentorjem in specializantom ne razumem kot odnosa med učiteljem in učencem, ampak kot enakopraven odnos dveh, starejšega in mlajšega kolega, ki si izmenjujeta mnenja, ideje, znanje, izkušnje in občutke. Z mladimi delam z zavestjo, da pridejo z znanjem, mi pa jim moramo omogočiti, da si pri delu pridobijo več izkušenj in postanejo čim prej samostojni.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
K njim pridejo z veliko znanja, se pa zgodi, da je včasih njihova želja, da bi se dokazali, prevelika, zato jim je treba pokazati tudi, da je meja med strokovnostjo in individualnimi ambicijami zelo tanka in da je zdravniki ne smejo prestopiti. Skrita vloga mentorja je, da jih pripravi za različne možne zaplete, ki so del zdravniškega vsakdana. »Rad jim pravim, imejte scenarij, kako boste reševali, če do česa pride. To pa se pridobi tudi z izkušnjami in nasveti starejših kolegov,« pove Larnsak.
Tudi sam je nekoč z mentorji imel srečo. »Mene so med opravljanjem specializacije na Madžarskem obravnavali kot enakopravnega člana kolektiva, ki je lahko imel svoje mnenje, četudi kdaj ni bilo skladno s smernicami zdravljenja. Niso me grajali, ampak utemeljili, kako naj bi zdravljenje potekalo. Kot specializant sem imel priložnost delovati v sproščenem, hkrati pa strokovno in moralno močnem vzdušju,« pove mentor z najvišjo oceno. Doda, da je to njegov ideal pri delu z mladimi – omogočiti jim tako vzdušje, da bodo lahko izrazili svoj entuziazem in nadobudnost.
»Zdravniki in mentorji, četudi je včasih težko, moramo najti trenutke in mladim kolegom stati ob strani pri delu, saj bodo oni nekoč zdravili nas, naše bližnje, naše otroke, in vsi bi si želeli, da imajo zdravniki do bolnikov najbolj strokoven in najboljši odnos.«
Priznanja Zdravniške zbornice
V Pomurju so podelili sedem priznanj mentorjem zdravnikom in zdravstvenim ustanovam, ki so jih mladi zdravniki ocenili kot odlične. Murskosoboška bolnišnica je prejela šest priznanj – eno oddelek za perioperativno medicino in dve zdravnika z oddelka Goran Larnsak in Martina Omar. Priznanje so dobili še otroški oddelek, travmatološki odsek kirurškega oddelka in Slavko Kramberger z oddelka ortopedske kirurgije. Eno priznanje pa je šlo v roke mentorici mladih in družinski zdravnici Juliji Hebar Kepe iz Zdravstvenega doma Lendava.
Če se dobro počutijo, se vračajo
»Ponosni smo na priznanje in veseli,« pove tudi Zdravko Roškar, vodja otroškega oddelka SB Murska Sobota, ki je bil v prejšnjih letih dve leti zapovrstjo med najboljšimi mentorji specializantov. »Pomembno je dobro delo z mladimi kolegi, da jih po svojih najboljših močeh vpeljemo v delo, jim damo, kar lahko in kar morajo vedeti, in jim tudi pokažemo, da jim zaupamo in jih spoštujemo.« Posebnost soboške bolnišnice je, da imajo mladi možnost spoznavati raznovrstno delo, poleg dela na otroškem oddelku še v porodnišnici, različnih ambulantah, prisotni so pri obravnavi nujnih primerov v urgentni ambulanti in dežurajo. »Mladim specializantom pri nas, kar je izjemnega pomena, hitro omogočimo samostojno delo in jih vključimo v delo, prav tako v dežurstvo, da vidijo čim več različnih, tudi kritičnih situacij. Pustimo jim, da delajo, vendar jih z enim očesom nadziramo in jim stojimo ob strani. Samo z delom in prakso si pridobijo izkušnje in samozavest,« pravi Roškar.
Želijo, da pri njih poleg stroke, tako vodja otroškega oddelka, spoznajo tudi to, kako pomemben je odnos do dela, do sodelavcev na oddelku, in kako pomemben je empatičen odnos do staršev in otrok. »Pri nas se učijo dela v težkih situacijah. Srečujemo se z različno bolnimi otroki in vseh otrok tudi ne moremo pozdraviti. Pride kakšna mamica, ki zaradi bolnega otroka ni spala, je utrujena, prestrašena, razdražena ... Vedno moramo zato pokazati razumevanje.« Skrbijo še za to, da mladi dobijo občutek, da lahko sami pripomorejo k delu in se dobro počutijo pri delu.
Če se dobro počutijo v delovnem okolju, se vračajo in mladi domači specialisti se v murskosoboško bolnišnico vračajo. Roškar se spomni, da ko je pred devetimi leti prišel v soboško bolnišnico, so bili le trije pediatri in so se borili za obstanek oddelka. »Zdaj dihamo čisto drugače. Danes je osem pediatrov, za dežurstva ne potrebujemo več pomoči pediatrov iz drugih bolnišnic. Odpiramo celo nove ambulante za otroke, kardiološko, nevrološko in za debelost. Okrepili smo abdominalno ambulanto in ambulanto za alergije in skrajšali tudi čakalne dobe.«
Med tistimi, ki so se vrnili, je Samantha Malok, specialistka pediatrinja. Tako se spominja časa, ko je prišla na otroški oddelek: »Ko začneš delati, šele vidiš, da si znova na nekem začetku. Prideš s teoretičnimi znanji, ampak v praksi ni vedno tako, kot piše v knjigah. Sploh pa v medicini ni nikoli črno ali belo. Zato je pomembno, da imaš ob sebi dobre mentorje in da se lahko vedno, ko si v dilemi, s kom posvetuješ. V tej bolnišnici so bili mentorji na otroškem oddelku vedno pripravljeni deliti izkušnje in znanje z nami mladimi in nam pomagati, da s prakso nadgradimo teorijo ter čim prej zaplavamo.« Tudi ko so bili med specializacijo na kroženju po drugih ustanovah, so se lahko obrnili nanje. »Iskreno povedano, največ sem se naučila ravno na tem oddelku. Razen kakšne posebne patologije, ki je tu ne srečujemo tako pogosto. Na podlagi tega, kako se tu dela, sem se odločila, da se vrnem v domačo bolnišnico,« je povedala Malokova.
