Ministrstvi za kulturo ter izobraževanje, znanost in šport, Zavod za šolstvo, Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez, Javna agencija za knjigo, Združenje splošnih knjižnic in Mariborska knjižnica so pred leti zasnovali program Športajmo in berimo. Z njim povezujejo mlade in vrhunske športnike ob pogovoru o branju in knjigi ter jim kažejo, kako lahko s pomočjo znanja, knjig in branja kot tehniko treniranja možganov napredujejo kot športniki. Koordinatorica programa je letos Goriška knjižnica Franceta Bevka, en dogodek je bil tudi v Murski Soboti. V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota so gostili odbojkarja Uroša Pavlovića in plavalko Katjo Fain.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Promet preko nekdanjega mejnega prehoda v Čepincih bo spet stekel
Sanacijska dela je izvedel Pomgrad.
Desetkrat na teden
Gosta, s katerima se je pogovarjal Mario Čep, sta spregovorila o začetkih v športu, o poteku kariere ter o branju. 22-letna Fainova iz Maribora je mladim slušateljem razkrila, da njen prvi šport ni bil plavanje. Njena starša sta bila plavalca (mama je Metka Sparavec, ki je med drugim leta 1996 nastopila na olimpijskih igrah v Atlanti) in nista želela, da bi s sestro bili v enakem športu. »Vpisala sta naju k atletiki, tenisu, h karateju, potem pa še v plavalno šolo, da bi se naučili plavati. Ljubezen do plavanja je nato prevladala in obe s sestro sva ostali v tem športu.« Kot je opisovala, se pri plavanju postopno stopnjuje plavalna šola v plavalne treninge. Ti se v tednu večkrat ponovijo, število se povečuje. Sedaj trenira desetkrat na teden, ob tem obiskuje še fitnes. »Všeč mi je, da gre vse skupaj postopoma, da se ne forsira prehitro, ampak se razvijamo v plavalce celostno in se potem specializiramo,« je dejala.
Tekmuje v različnih disciplinah. Opisala se je kot vsestranska plavalka, preizkuša se v 200 in 400 metrskih preizkušnjah prosto, mešano in delfin, pa tudi v daljinskem plavanju. Plavalci tekmujejo tako v 25- kot v 50-metrskih bazenih. »50-metrski bazen je veliko pomembnejši, kljub temu da po celem svetu plavajo tako v malem kot v velikem bazenu. V velikem se tekmuje na olimpijskih igrah, ki so najpomembnejše, na evropskih in svetovnih prvenstvih pa na obeh. V poletni sezoni plavamo v 50-, v zimski sezoni pa v 25-metrskih bazenih.«
Katja Fain je leta 2021 v Kazanu na evropskem prvenstvu osvojila bron na 200 metrov prosto. Na ta uspeh je najbolj ponosna in dejala je, da je bila to 101. medalja za Slovenijo na velikih tekmovanjih, obenem pa prva, ki so jo dosegli plavalci, rojeni leta 2000 ali pozneje. Pred tem je tudi v mladinski kategoriji dosegala lepe uvrstitve na velikih tekmovanjih. V članski reprezentanci se je na evropskem prvenstvu prvič predstavila leta 2017. Občasno je v stikih tudi z nekdanjo uspešno plavalko Saro Isaković, ki se je spomnimo po srebrni medalji na 200 metrov prosto na olimpijskih igrah v Pekingu. Isakovićeva je po karieri napisala knjigo Between two lanes, v kateri piše o psihološki pripravi plavalcev. Fainova o tem pravi, da gre psihološka priprava z roko v roki s športom, saj je pomembno na tekmah in treningih zdržati pritisk. Skupaj sta tudi sestavili pripravo, ki ji ustreza.
Še kakšno serijo
Mlada plavalka se bo poleti predstavila na olimpijskih igrah v Parizu. Zaenkrat samo s štafeto, prihodnji mesec pa se bo na evropskem prvenstvu borila še za normo za posamična tekmovanja. Njena prva olimpijada je bila v Tokiu še v času, ko je bila srednješolka. »Olimpijske igre so poseben dogodek in želja vsakega športnika. Težko je opisati občutke, kako je biti v olimpijski vasi in na tekmovanju.« Želi si tudi posamičnih nastopov na letošnjih igrah in pravi, da ima za to dobre možnosti, saj so njeni osebni rekordi blizu normam.
Kako pa je s knjigami in branjem? Spominja se, da je brala seveda že v šoli, sploh tisto »zahtevano« čtivo, sicer pa danes knjige pogosto prime v roke, najraje kriminalne zgodbe, saj jo branje sprošča. Ob branju v prostem času, ki ga nima veliko, saj so plavalci brez treningov le kakšna dva tedna v avgustu, pogleda še kakšno serijo, se druži s prijatelji in družino, saj ji vse to napolni baterije.
Visi doma z dresom
Drugega gosta so zbrani v knjižnici bolje poznali. Uroš Pavlović je domačin, sicer pa aktualni član odbojkarskega kluba Calcit Volley iz Kamnika. S to športno panogo pa je začel razmeroma pozno. Kot je dejal, se je najprej preizkusil v orodni gimnastiki, potem v namiznem tenisu in košarki. V tem ekipnem športu je bil tudi reprezentant v mlajših selekcijah, potem pa presedlal na odbojko. Še sam ne ve, zakaj. Njegov prvi klub je bil soboška Panvita Pomgrad, potencial pa so hitro prepoznali tudi v reprezentanci. »Drugo ali tretje leto za tem, ko sem začel igrati v Murski Soboti, me je takratni reprezentančni trener Luka Slabe poklical in mi dal priložnost. To je bilo zame veliko presenečenje, ker sem z odbojko začel pri 18, 19 letih in nisem pričakoval tako hitrega vpoklica. Sem pa bil počaščen in vesel začetka reprezentančne poti,« je opisal. Zanj je bilo v reprezentanci najpomembnejše leto 2015, ko je ekipa na evropskem prvenstvu v Bolgariji in Italiji osvojila srebrno medaljo. Trener je bil Andrea Giani. »Bil je prvi tuji strokovnjak in res je spremenil reprezentanco. Naredil je zametke sedanje ekipe, jaz pa sem na to medaljo zelo ponosen, še zdaj visi doma z dresom vred.«
Nastopil je tudi na svetovnem prvenstvu leta 2018 v Italiji, kjer reprezentanca ni dosegla vidnejšega uspeha, pa v evropski ligi, manjka mu nastop na olimpijadi. Ta se mu bo verjetno izmuznil, saj je dejal, da je pred kratkim sklenil reprezentančno pot. Njegova nekdanja ekipa pa se bo junija borila za nastop na olimpijskih igrah v Parizu, na turnirju v Ljubljani. »Konec lanske sezone sem dobil vpoklic v reprezentanco, vendar sem ga moral zaradi poškodbe palca in težav s koleni odpovedati. Letos vpoklica ni bilo,« je povedal in dodal, da je konkurenca zaostrena in da na veliko tekmovanje potuje ekipa 12 vrhunskih igralcev. Verjame pa, da se bo ekipa uvrstila v Pariz.
Sploh na morju
Pavlović je letos sicer postal kapetan Calcita, s katerim ima veljavno pogodbo še za prihodnjo sezono. »Nisem še rekel zadnje besede. Teče enajsto leto mojega igranja odbojke, telo me še drži, počutim se dobro in igral bom še kakšnih pet let, če mi bo zdravje to dopuščalo,« tako športnik, ki želi tudi po karieri ostati v športu.
Med pogovorom je tudi sam spregovoril o branju. Pojasnil je, da mu je bilo v mlajših letih mučno predvsem domače branje, je pa pozneje sam začel brati. »Doma imam mamo in sestro, ki sta ogromno prebrali. Ko sem moral nujno brati, mi ni bilo lepo, sedaj, ko me nihče ne sili, pa ogromno berem. Še posebej poleti, ko se lahko sprostim,« pravi in doda, da lahko reče, da je postal pravi bralec, ki posega po različnih zvrsteh.
