Leto 1919 je v zavesti Prekmurcev zapisano kot leto, ko smo se po stoletjih madžarske oblasti združili z matičnim narodom v tedanji Kraljevini SHS. Mnogokrat pa ostaja spregledano, da se je istega leta, na drugem bregu Mure, zgodil prav tako prelomen zgodovinski dogodek, ki pa za večino tamkajšnjih prebivalcev ni bil vesel, saj so jih od matičnega naroda ločili. Desetega septembra 1919 je bilo namreč s saintgermainsko pogodbo Kraljevini SHS dodeljeno tudi Apaško polje.
Že 13. februarja 1919 sta ljubljanska in graška deželna vlada v Mariboru sklenili pogodbo glede začasne ureditve meje med Kraljevino SHS in Avstrijo na Štajerskem. Za apaško območje je bila določena demarkacijska črta (začasna meja) kot nevtralni pas, ki bi ga smele čete Kraljevine SHS zasesti le, če bi proti njim izbruhnili kakšni nemiri. Določeno je bilo, da se orožniški postaji, ki jo je zopet postavila nemško-avstrijska vlada v Apačah, dodeli obmejno poveljstvo v Mariboru, enako število nemškega jezika zmožnih slovenskih orožnikov, ki so podrejeni poverjeništvu orožniške postaje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Začasna meja po t. i. mariborskem sporazumu je potekala ob južnem predelu Apaškega polja, po potoku Plitvica. Saintgermainska pogodba pa je dokončno dodelila celotno Apaško polje z vsemi pripadajočimi vasmi Kraljevini SHS. Kot je povedal zgodovinar Dušan Ščap, ki se posveča ravno raziskovanju zgodovine Apaškega polja, so bili interesi Kraljevine SHS za to območje poleg političnih in prometnih tudi gospodarske narave. »Apaška kotlina je izrazito kmetijsko območje, zato je bil tudi interes, da za novoustanovljeno kraljevino pridobijo kmetijska zemljišča za oskrbo s prehrano. Prav tako je bil interes, da se meja pomakne na reko Muro, saj bi se s tem zaradi naravne ovire npr. zmanjšalo tihotapstvo s pridelki in ljudmi.«
Temeljni slovenski argumenti v Saint-Germainu za pridobitev tega območja so bili Keiterjeva karta iz leta 1829, ki nakazuje pripadnost slovenskemu ozemlju, naravna meja – reka Mura, gospodarska gravitacija posestnikov na jug, transportne poti, ker je bilo lažje priti do Gornje Radgone kot do Halbenraina (Obrajne), ter stalen nasilen proces germanizacije tega območja skozi stoletja. Avstrijski argumenti pa so bili ravno nasprotni: vsi zemljevidi nakazujejo, da se je območje štelo za avstrijsko, gospodarska gravitacija naj bi bila veliko bolj usmerjena na sever (Gradec), glavni argument pa je bila sestava prebivalstva tega območja.
»Iz popisa prebivalstva (po pogovornem jeziku) izhaja, da je bilo večinsko prebivalstvo tega območja nemško govoreče. V zadnjem popisu prebivalstva pred prvo svetovno vojno (leta 1910) se je okrog 87,5 odstotka prebivalstva opredelilo za pogovorno nemško govoreče. Le vasi ob obrobju Slovenskih goric (Lešane, Plitvica, Nasova) so bile opredeljene z mešanim prebivalstvom (okrog 50 odstotkov na vsaki strani). Kot vedno pri določitvi meje so na koncu prevladale politične odločitve. Končno mejo je določalo pet velesil. Ne nazadnje je bila avstrijska stran poraženka v prvi svetovni vojni,« pojasnjuje Ščap.
Ostala le peščica
Do uveljavitve saintgermainske pogodbe, kar se je zgodilo 16. julija 1920, in vojaške zasedbe Apaškega polja dva dni pozneje se Apaškemu polju ni namenjalo pretirane pozornosti tudi med tam živečim prebivalstvom ne. Šele takrat se je tam živeče pretežno nemško govoreče prebivalstvo začelo zavedati resnosti zadeve, da bodo po novem spadali v drugo državo. »Šele po tem datumu se je na vseh ravneh (politično, družbeno …) začelo veliko lobiranje, agitiranje in demonstriranje za spremembo določene meje. Seveda je maloštevilno tukaj živeče slovensko prebivalstvo s pomočjo politikov argumentiralo, da je meja dokončno določena in slovenska stran ne bo privolila v nobeno spremembo,« pripoveduje Ščap.
Neposredno po uveljavitvi saintgermainske pogodbe je Apaško polje zasedla vojska Kraljevine SHS s približno 1000 vojaki in ti so v nekaterih primerih morali tudi nasilno posredovati. Nemško govoreče prebivalstvo je s pomočjo političnih sil in antantne komisije, ki je bila nastanjena v dvorcu Freudenau v Črncih, hotelo narediti vse, da bi se meja spremenila. Vendar je ostala nespremenjena. To je imelo tako vpliv na družbeno, politično, kulturno in vsesplošno življenje na tem območju.
Asimilacija teh ljudi je potekala večplastno. Uradni jezik je postal slovenski, nemška društva so bila razpuščena, v šolo so prišli slovensko govoreči učitelji, zmanjšalo se je uveljavljanje raznih pravic teh ljudi v vsakodnevnem življenju itd. Tisti, ki so ostali, so se morali prilagoditi na nove družbenopolitične razmere. Nekateri nemško govoreči prebivalci niso sprejeli novih razmer in so se začeli izseljevati (natančno število ni znano, je pa šlo za približno 500 prebivalcev do leta 1930), predvsem na avstrijsko Štajersko. Njihova posestva so prodajali ljudem iz Prekmurja, ki so v letu 1929 postali tako številni, da so ustanovili evangeličansko cerkveno skupnost v Apačah, ki obstaja še danes.
Število nemško govorečih prebivalcev se je po prvi svetovni vojni tako začelo precej zmanjševati. Leta 1921 se je za nemški materni jezik opredelilo še samo 74 % prebivalcev vasi, ki danes tvorijo Občino Apače. Ob koncu druge svetovne vojne, 13. januarja 1946, je prišlo do nasilnega izgona praktično celotnega še tam živečega nemškega prebivalstva. Okoli 2000 ljudi (tj. okrog 50 odstotkov takratnih prebivalcev Apaškega polja) je bilo nasilno izgnanih in na njihove prazne domove so prišli t. i. kolonisti. »Danes (uradnega podatka ni) je še zgolj peščica potomcev staronemškega prebivalstva (tisti, ki iz takšnih oz. drugačnih razlogov niso bili izgnani). Ocenjuje se, da približno 20 do 40 ljudi,« podčrta Ščap.
Ni ljudi, ki bi delali
Danes tako po Ščapovih besedah ni več mogoče govoriti o nemško govoreči skupnosti na Apaškem polju oz. je ta zanemarljivo majhna, saj so starejši ljudje že pomrli, mlajši pa so po večini že asimilirani. »Pri peščici ljudi se je kljub temu vse do danes ohranil staronemški jezik v njihovem pogovornem jeziku (vsaj v domačem okolju).« Kot še doda, se mu zdi pomembno, da opozarjamo na nekoč tukaj živeče nemško prebivalstvo, na njihovo tukajšnjo zgodovino in na tragedijo, ki se jim je pripetila z dodelitvijo Apaškega polja Kraljevini SHS in kasnejšim nasilnim izgonom.
Tukaj sicer deluje oziroma je delovalo Kulturno društvo (KD) Apaško polje, edino društvo za povezovanje nemško govorečih ljudi na tem območju, ki ima sedež v Matlovi hiši (ime je dobila po Josefu Matlu, slavistu iz Mahovec, ki je deloval na graški univerzi) v Apačah. Društvu predseduje David Urbanič, ki je to vlogo prevzel od dolgoletne predsednice Rozalije Verbošt. Po njeni smrti društvo nekaj let sploh ni delovalo, nato so ga, kot pravi, začeli iskati, saj je bil prej vpisan kot podpredsednik društva. »Društvo formalno obstaja, a trenutno ne deluje, ker ni ljudi, ki bi delali,« pove Urbanič.
Glede na članske vpisnice, ki jih je našel, naj bi bilo v društvo vpisanih okrog 100 članov. »Ko sem sklical zbor, sem vse povabil, pa nihče ni prišel, le kakšni trije, štirje smo bili, da smo vsaj lahko sprejeli sklep, da se društvo ohrani, in poravnali dolgove. Nekaj let sem tudi sam vzdrževal Matlovo hišo, da ni propadla, zdaj pa ima te prostore v najemu Občina Apače, ki je tudi financirala gradnjo zgornjega nadstropja.« Društva, kot pravi, ne želijo ukiniti, ker bi rad, da se stvari peljejo naprej. A dokler ne bo ljudi, ki bi delali, sam tega ne more zagnati, je jasen. »Sicer je podpora avstrijskega veleposlaništva kar velika, tudi finance za projekte bi bile.« Zadnji odmevnejši dogodek, ki so ga pripravili, je bil projekt Most prijateljstva, sicer pa je društvo v glavnem organiziralo tečaje nemščine in razne druge prireditve.
Prek 1500 članov
Kot smo preverili pri Občini Apače, je ta s Kulturnim društvom (KD) Apaško polje 12. oktobra lani sklenila pogodbo o najemu nepremičnine za obdobje 30 let. Občina je s tem pridobila funkcionalne prostore za izvajanje raznih dejavnosti društev z območja občine. Skladno z določili pogodbe je pravica do najema za celotno obdobje brezplačna, občina pa je s soglasjem lastnika izvedla vsa potrebna dogovorjena gradbena dela v višini 9921 evrov ter s tem uredila večnamenski objekt za kulturo in razvedrilo za potrebe društev, hkrati pa se prostori lahko uporabljajo kot medgeneracijski center Občine Apače.
»Žal mi je vsakega društva, ki usahne ali postane neaktivno, saj prav z društvi bogatimo našo lokalno identiteto. Če bo interes društva, da se aktivira, bo deležno podpore občine. Seveda če bo delovalo v interesu naših občank in občanov,« je situacijo s KD Apaško polje komentiral župan Andrej Steyer.Obletnice priključitve Apaškega polja v občini ne zaznamujejo vsako leto posebej. Dogodka se spominjajo ob občinskem prazniku, saj datumsko sovpadata. Ob 100. obletnici pa so postavili »mejni kamen« ob kolesarskem mostu v Črncih.
Pripadniki avtohtone nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji danes živijo predvsem na Štajerskem, na jugovzhodu države pa na Kočevskem v naseljih, ki spadajo v občine Kočevje, Dolenjske Toplice in Semič, in v Ljubljani. Njihove interese zastopa Zveza kulturnih društev nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji. Krovna organizacija, ki ji predseduje Christian Lautischer, vključuje sedem društev iz vseh delov države in s prek 1500 člani.