Prekmurje ali Pomurje ima vse, kar je povezano s konopljo. Poudariti moramo, da se je promocija konoplje začela v časih, ko v okoliških državah še sanjali niso o možnosti ponovne pridelave industrijske konoplje. Ta je imela v nekdanjih republikah skupne države – zlasti v Srbiji in na Hrvaškem – tradicijo. Ne samo gojenje, ampak tudi pridelava stebelne vlaknine, seme pa se je uporabljalo kot dodatek h krmi. Nekdanja Jugoslavija je bila vodilna evropska sila v pridelavi konoplje. V srbskem kraju Odžaci je bila borza konopljinega stebla, ki je narekovala evropske cene konoplje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Avstrijski velikan hotelskih storitev ob Blaguškem jezeru odpira svoj prvi objekt v Sloveniji
Avstrijski ponudnih hotelskih storitev Falkensteiner, ki je med vodilnimi v turistični industriji regije, je pripravljen na prvi korak v Sloveniji.
Pridelava konoplje danes
Po uradnih podatkih imamo z industrijsko konopljo zasejanih od 500 do 600 hektarjev polj. Testni poljedelci so hitro ugotovili, da gre za koristno poljščino v kolobarju. Zasejali so jo zaradi velikih obljub o odkupu in predelavi, na koncu pa so potegnili kratko. Tržno je postalo zanimivo predvsem seme, po katerem je dovolj povpraševanja. Nekateri pridelovalci so na srečo naredili korak naprej in začeli lastno predelavo semena, začeli pa so tudi razvijati nove izdelke, kot je konopljin čaj. Problem pa je z vlaknino, ki kljub velikim obljubam še vedno nima zagotovljenega odkupa in predelave. Ob vsakoletnih velikih simpozijih o pomenu konoplje v Prekmurju in stalnem govoričenju o možnostih izrabe ali uporabe konoplje se ne zgodi nič. V času evforije zaradi konoplje je bila ustanovljena zadruga, ki naj bi »unovčila vlaknino« za proizvodnjo nogavic.
Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu je končal triletni projekt Pridelava industrijske konoplje. Sklepno poročilo naj bi bilo na voljo v teh dneh. Imamo tudi združenje pridelovalcev pri Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije. Ob vsem tem pa je zgodba s konopljo še vedno v mrtvem teku.
Po nam dostopnih informacijah si glavni ideolog pridelave konoplje Dejan Rengeo prizadeva najti nekoga, ki bi mu odprl vrata na ministrstvu. Iskanje stikov z vladnimi strukturami je aktualno, saj so pred vrati odločitve o pridelavi konoplje za zdravstvene namene. Žal se v tem primeru v ozadju spet skriva ozek individualni interes in ne iskanje podpore vsem pridelovalcem. Zdaj je čas, da se iz industrijske konoplje naredi zgodba o uspehu. V začetku prejšnjega stoletja in do začetka sedemdesetih let je bila konoplja pomembna zaradi vsestranske uporabnosti stebla, in sicer za embalažo za trgovine na drobno. Ni šlo samo za transportne vreče, ampak so bile iz konoplje tudi vrečke. V tistem času je bila namreč konoplja ena od pomembnih surovin za proizvodnjo papirja. Danes se še vedno proizvaja pet odstotkov papirja iz konoplje, gre pa za papir najvišje kakovosti.
Svinjska mast in konoplja
Konoplja je sredi prejšnjega stoletja doživela podobno usodo kot svinjska mast. Ta se je znašla v nemilosti že med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Takrat so ameriški pridelovalci oljnih rastlin – predvsem oljne ogrščice – z velikimi kapitalskimi vložki in reklamnimi kampanjami »dokazali škodljivost« uživanja svinjske masti. Pred tremi leti so neodvisni ameriški raziskovalci »popravili napako«. Z resnimi raziskavami so potrdili, da se je svinjski masti zgodila krivica in da je mast ob zmerni uporabi bolj zdrava od industrijskih »belih olj«. Pri konoplji se je zgodilo nekaj podobnega.
S pojavom plastike je naftno-kemični lobi ugotovil, da ima resnega konkurenta, konopljo. Iz te rastline se je praktično proizvajalo vse, kar se zdaj proizvaja iz plastične mase, od najbolj preprostih vrvi do trgovinske vrečke. Takrat se je začelo organizirano uničevanje pridelave konoplje, s katero se ni dalo ustvariti dovolj denarja, da bi se lahko temu uprli. Dodatno so nanjo pritisnili z zlorabo enačenja industrijske in indijske konoplje in s tem posredno zaradi proizvodnje marihuane prikazali industrijsko konopljo kot zlo.
A tudi zgodba z indijsko konopljo se je v tem času močno spremenila. Srbska strokovnjakinja za konopljo Maja Timotijević poudarja, da je konoplja rastlina, ki potrebuje malo, veliko pa daje. Iz konoplje se po njenih podatkih proizvaja okrog 25 tisoč proizvodov. Praktično je ni industrijske panoge, kjer je ne bi bilo možno uporabiti – industrija papirja, tekstila, farmacevtska industrija, živilska industrija ter kozmetika. Timotijevićeva je na svojih začetkih ukvarjanja s pridelavo konoplje sodelovala z našim Rengeom. In kaj je dosegla v zadnjih petih letih? Najprej je v Vojvodini ustanovila združenje Konoplja. Takoj zatem so ustanovili zadrugo, ki je začela organizirano pridelavo konoplje na 60 hektarjih, danes pa jo že imajo zasejano na več kot 600 hektarjih. Vzporedno je vzpostavila strokovno podporo za »neoporečno pridelavo«. Na novosadskem inštitutu je banka semen konoplje, ta pa je že tudi velik izvoznik semena v evropske države in ZDA. Zadruga je začela predelovati semena za prehranske in kozmetične potrebe. Iz pogače, ki je ostala od stiskanja olja, so začeli proizvajati naravne proteine, namenjene športnikom. Zdaj so v fazi oživljanja predelave stebla, ki je dohodkovno za sedem- do osemkrat donosnejše kot seme.
Podobna zgodba je na Hrvaškem, kjer je predelava še vedno usmerjena na semena. Hrvaški pridelovalci so pričakovali oživitev nekdanje vrvarne v Đakovu, za nakup katere je bil zainteresiran danski podjetnik sumljivega slovesa Jan Lund Larsen, ki se med drugim ukvarja z rejo živali za potrebe snemanja televizijskih oglasov in je bil že obtožen zaradi zanemarjanja živali. Ne glede na to pridelava na Hrvaškem ni zastala in se razvija naprej. Hrvati obžalujejo edino to, da so leta 1990 zaprli nekaj še delujočih vrvarn, med drugimi tudi največjo v Črnovcih v Slavoniji.
Prednost izhlapela
Kot vidimo, je prednost, ki jo je imela Slovenija oziroma Prekmurje pri oživitvi in resni pridelavi konoplje, »izhlapela«. Srbi in Hrvati nas prehitevajo po levi in desni. V tem času so bili uspešni na področju zagotavljanja kakovostnega semena različnih sort. Hrvatom uspeva oživljanje njihove sorte konoplje flajšman. Oboji razvijajo tudi predelavo, s tem da so pri tem Srbi bistveno močnejši. Vse to jim je uspelo z zadružno organiziranostjo, ki ob organizaciji pridelave razvija in proizvaja produkte iz konoplje in ima pod nadzorom tako rekoč celotno pridelavo in predelavo. Ključnega pomena za uspeh in zagotavljanje neoporečnih proizvodov pa je sodelovanje z znanstvenimi institucijami in raziskovalnimi laboratoriji.