Mlada režiserja Tin Grabnar in Hana Vodeb sta starost ter staranje postavila v središče svojega gledališkega premisleka in ustvarila predstavo, ki nosi močno sporočilnost, še posebej če jo gledamo s srcem. V njej nastopa sedem upokojencev, ki po večini niso imeli odrskih izkušenj, a so se iz zanimanja odzvali povabilu mladih ustvarjalcev in skozi proces priprave avtorskih besedil v predstavi razkrili svoje intimne poglede na staranje.
Kako sta se gledališki režiser in sociologinja znašla skupaj v umetniškem projektu s starostniki?
Hana: V gledališču so me povezali s Tinom, ker sem se kot sociologinja in raziskovalka že veliko ukvarjala z domovi upokojencev. Starostnikom sem brala zgodbe, opravljala standardizirane raziskave in snemala umetniške video posnetke. Tin se je želel ukvarjati s starostniki in starostjo ter v domovih za starejše organizirati umetniško-terapevtske delavnice. V procesu priprave na projekt je obiskoval devet domov po Sloveniji in v tem času sva se veliko pogovarjala ter na ta načina odkrila, da naju druži enak pogled na ustvarjanje predstave.
Tin: Vsak od naju je k temi pristopil s svojim pogledom in vizijo, ki so se lepo združili. Najino sodelovanje se je izkazalo za zelo konstruktvno in veliko sva se naučila drug od drugega. Staranje se nam je zdela relevantna tema za gledališko obravnavo, ker oder vidimo kot prostor, kjer se lahko odpirajo neke pereče in relevantne družbene teme. S to predstavo smo želeli pogledali na starost z družbenega vidika in hkrati prikazati intimno doživljanje tretjega življenjskega obdobja skozi lastne izkušnje nastopajočih. Naša družba veliko pozornosti namenja položaju mladih in polaga prihodnost pretežno na njihova pleča, kar je sicer krasno. Vendar po drugi strani pozabljamo na vse številčnejšo generacijo starostnikov, ki so zaznamovani s tem, da so potisnjeni ob rob.
Oba sta še mlada. Kako to, da vaju je sploh pritegnilo k sodelovanju s starostniki in raziskovanju staranja?
Tin: V mislih sem imel gledališki dogodek, ker me fascinira avtentičnost ljudi brez gledališke izobrazbe, hkrati pa me vznemirja, kako voditi skozi gledališki proces tako skupino, ki ni vešča odrskega nastopanja in igralskih tehnik. To je bil osnovni vzgib. Staranje pa je v prvi vrsti proces, v katerem se nahajamo vsi in nihče se mu ne more izogniti.
Hana: Starost je fenomen, ki nam je vsem skupen, ne glede na socialne in kulturne razlike. Vsak od nas se v neki točki kdaj uzre v starega človeka in vpraša, kako bo videti njegova starost. Mene so od nekdaj zanimali takšni obči fenomeni, do katerih lahko pristopim s svojimi umetniškimi orodji. Vsak od nas se verjetno v nekem trenutku zazre v starega človeka in uzre stisko ali veselje, in se vpraša, kakšen bo sam, ko bo star.
Tin: Hkrati se mi zdi, da pojem staranja odpira široko tematsko polje, ki je v naši družbi zelo relevantno. To se je pokazalo že po neverjetnem odzivu prijav na naš projekt, saj smo v v roku prvih treh ur prejeli kar deset prijav, ter po vseh pozitivnih odzivih javnosti in medijev na predstavo.
Do kakšnih spoznanj sta prišla v procesu raziskovanja starosti in prek dela s starostniki?
Hana: Najbolj ključna ugotovitev po obisku vseh domov je ta, da imajo starejši občutek, da jih nihče ne želi poslušati. Torej, da njihove zgodbe niso pomembne, zato zanje ljudje nimajo časa. Kar je razumljivo, saj če vsak ozre okoli sebe, lahko opazi, da v splošnem ljudje veliko delamo in se prek dela dokazujemo. Zdi se, da je najbolj vreden človek ta, ki pravi, da ves čas dela. Odnos do starosti se odraža pri vseh generacijah in če je naš odnos odklonilen, se bo enak pogled na starost razširil med mlajše generacije. Večino starostnikov v domu je do solz ganilo spoznanje, da smo prišli k njim z namenom, da poslušamo njihove zgodbe.
Tin: Druga pomembna ugotovitev je bila tudi potreba nastopajočih po tem, da delijo svoje stiske. S predstavo so na odru dobili možnost, da izrazijo svoje največje strahove, kot so strah pred nepokretnostjo, hiranjem, izgubo spomina, minljivostjo in soočenjem s smrtjo. Ti strahovi pa niso samo njihovi, temveč so obče relevantni.
Hana: Ob tem sva predvsem lahko ugotovila, da si starostniki želijo sporočati svoje življenjske izkušnje in lekcije. Kot pravi naša igralska zasedba, »vse ladje so že potopljene«. Pomirjeni so s seboj in imajo sporočilo za mlajše generacije, kar je v naši družbi spregledano. Na Japonskem ni tako, ker v starostnikih vidijo modrost, pri nas pa je ta vrednosta potisnjena na rob družbe. Japonci upokojencem celo plačujejo, da še po upokojitvi lahko predajajo znanja v svoji obrti.
Kako je bilo šest mesecev ustvarjati predstavo s "Starci"?
Tin: V gledališkem smislu je bilo fascinantno delati z njimi, predvsem zaradi zmožnosti popolne prisotnosti v trenutku in avtentičnosti, ki smo jo negovali znotraj skupine in jo prenesli na oder. Dobil sem občutek, da se v tem življenjskem obdobju človek ne potrebuje več dokazovati drugim ter zato lahko k takemu projektu pristopi sproščeno, odprto in brezkompromisno.
Hana: Prvotno idejo, da bi v predstavo vključila večje število nastopajočih sva zamenjala z odločitvijo, da na odru ostane ekipa sedmih ljudi, ki so v pol leta ustvarili zaupno in varno skupnost. Med njimi so vzniknile zelo lepe vrednote, ki jih med mladimi ne srečujemo več tako pogosto. Kot ljudje se znajo med seboj spoštovati, si namenjati lepe in spodbudne besede. Niso več usmerjeni samo v skupen cilj, temveč je bistvenejšega pomena zanje druženje v danem trenutku. Naša skupna odločitev je bila, da pripravimo predstavo, ki se bo dotaknila ljudi in jo bodo lahko gledali s srcem.
Tin, vi kot pomembno informacijo izpostavljate to, da sta se s Hano projekta lotila na enak način, kot bi se ga s profesionalnimi igralci.
Tin: Gledališki postopki in razmišljanje niso bili nič drugačni, kot če bi delali s profesionalnimi igralci. Vendar pa se nismo ukvarjali z nekimi igralskimi tehnikami in poskušali nastopajoče potisniti v polje, kjer se ne bi počutili prijetno. S Hano sva želela na odru ustvariti astmosfero, ki podpira nastopajoče pri njihovi ranljivosti in avtentičnosti.
Hana: Namerno sva jih poskušala obvarovati preda zunanjim pogledom, da se ne bi ukvarjali s tem, kako bodo videti na odru, ker to ni pomembno. Poudarek je bil na iskrenem opravljanju svoje naloge na odru in tako so tudi postavljeni prizori.
Tin: Kar pomeni, da na odru nastopajo v neki igralski vlogi ali predstavljajo nek lik, temveč ima vsak v predstavi določeno nalogo, ki jo izvaja na odru.
Hana: Med pripravami na predstavo se je pokazalo, kako veliko povezovalno moč ima umetniško ustvarjanje. V besedila, ki so improvizirana na odru, so prenesli svoj notranji monolog in ti razkrivajo določene strahove, ki so se pokazali skozi proces priprave. Lahko so jih delili s skupino, v kateri se počutijo varne in sprejete, zato večkrat pravijo, da je bil celoten proces kot psihoterapija.
Kako se je vama s to predstavo spremenil osebni pogled na staranje in starostnike?
Tin: Vse te teme, ki so v njih živo prisotne, so se tudi mene dotaknile na enak način. Ena od nastopajočih na odru razpira občutek, da se ne čuti v koraku z napredkom razvoja tehnologije. Tudi sam pri svojih 26 letih še vedno doživljam enak občutek, ko opazujem mlajše generacije, ki so popolnoma računalniško pismeni. Zanimivo je, kako se nekatere teme, s katerimi se ukvarjajo starostniki, tičejo nas vseh.
Hana: Eden od naših Starcev je izrekel zanimivo misel o naju s Tinom: »Onadva sta morala biti zelo potrpežljiva, ker smo mi že stari, onadva pa še ne vesta, kako je biti star«. Vendar se meni ni zdelo, da bi bila kaj bolj potrpežljiva z njimi, ker sem sprejela zavestno odločitev o sodelovanju v projektu. Vendar če sem čisto iskrena in konkretna, se je nekaj res spremenilo, in sicer na začetku, ko ljudi sprejmemo pod okrilje nekega procesa, imamo pogosto občutek, da jih moramo pokroviteljsko zavarovati in smo z njimi bolj previdni. V tem procesu se je izkazalo, da ni potrebe po tem, ker so ti ljudje prestali že vse v življenju in ga razumejo veliko bolje od mlajših ljudi.
Kako sta se gledališki režiser in sociologinja znašla skupaj v umetniškem projektu s starostniki?
Hana: V gledališču so me povezali s Tinom, ker sem se kot sociologinja in raziskovalka že veliko ukvarjala z domovi upokojencev. Starostnikom sem brala zgodbe, opravljala standardizirane raziskave in snemala umetniške video posnetke. Tin se je želel ukvarjati s starostniki in starostjo ter v domovih za starejše organizirati umetniško-terapevtske delavnice. V procesu priprave na projekt je obiskoval devet domov po Sloveniji in v tem času sva se veliko pogovarjala ter na ta načina odkrila, da naju druži enak pogled na ustvarjanje predstave.
Tin: Vsak od naju je k temi pristopil s svojim pogledom in vizijo, ki so se lepo združili. Najino sodelovanje se je izkazalo za zelo konstruktvno in veliko sva se naučila drug od drugega. Staranje se nam je zdela relevantna tema za gledališko obravnavo, ker oder vidimo kot prostor, kjer se lahko odpirajo neke pereče in relevantne družbene teme. S to predstavo smo želeli pogledali na starost z družbenega vidika in hkrati prikazati intimno doživljanje tretjega življenjskega obdobja skozi lastne izkušnje nastopajočih. Naša družba veliko pozornosti namenja položaju mladih in polaga prihodnost pretežno na njihova pleča, kar je sicer krasno. Vendar po drugi strani pozabljamo na vse številčnejšo generacijo starostnikov, ki so zaznamovani s tem, da so potisnjeni ob rob.
Oba sta še mlada. Kako to, da vaju je sploh pritegnilo k sodelovanju s starostniki in raziskovanju staranja?
Tin: V mislih sem imel gledališki dogodek, ker me fascinira avtentičnost ljudi brez gledališke izobrazbe, hkrati pa me vznemirja, kako voditi skozi gledališki proces tako skupino, ki ni vešča odrskega nastopanja in igralskih tehnik. To je bil osnovni vzgib. Staranje pa je v prvi vrsti proces, v katerem se nahajamo vsi in nihče se mu ne more izogniti.
Hana: Starost je fenomen, ki nam je vsem skupen, ne glede na socialne in kulturne razlike. Vsak od nas se v neki točki kdaj uzre v starega človeka in vpraša, kako bo videti njegova starost. Mene so od nekdaj zanimali takšni obči fenomeni, do katerih lahko pristopim s svojimi umetniškimi orodji. Vsak od nas se verjetno v nekem trenutku zazre v starega človeka in uzre stisko ali veselje, in se vpraša, kakšen bo sam, ko bo star.
Tin: Hkrati se mi zdi, da pojem staranja odpira široko tematsko polje, ki je v naši družbi zelo relevantno. To se je pokazalo že po neverjetnem odzivu prijav na naš projekt, saj smo v v roku prvih treh ur prejeli kar deset prijav, ter po vseh pozitivnih odzivih javnosti in medijev na predstavo.
Do kakšnih spoznanj sta prišla v procesu raziskovanja starosti in prek dela s starostniki?
Hana: Najbolj ključna ugotovitev po obisku vseh domov je ta, da imajo starejši občutek, da jih nihče ne želi poslušati. Torej, da njihove zgodbe niso pomembne, zato zanje ljudje nimajo časa. Kar je razumljivo, saj če vsak ozre okoli sebe, lahko opazi, da v splošnem ljudje veliko delamo in se prek dela dokazujemo. Zdi se, da je najbolj vreden človek ta, ki pravi, da ves čas dela. Odnos do starosti se odraža pri vseh generacijah in če je naš odnos odklonilen, se bo enak pogled na starost razširil med mlajše generacije. Večino starostnikov v domu je do solz ganilo spoznanje, da smo prišli k njim z namenom, da poslušamo njihove zgodbe.
Tin: Druga pomembna ugotovitev je bila tudi potreba nastopajočih po tem, da delijo svoje stiske. S predstavo so na odru dobili možnost, da izrazijo svoje največje strahove, kot so strah pred nepokretnostjo, hiranjem, izgubo spomina, minljivostjo in soočenjem s smrtjo. Ti strahovi pa niso samo njihovi, temveč so obče relevantni.
Hana: Ob tem sva predvsem lahko ugotovila, da si starostniki želijo sporočati svoje življenjske izkušnje in lekcije. Kot pravi naša igralska zasedba, »vse ladje so že potopljene«. Pomirjeni so s seboj in imajo sporočilo za mlajše generacije, kar je v naši družbi spregledano. Na Japonskem ni tako, ker v starostnikih vidijo modrost, pri nas pa je ta vrednosta potisnjena na rob družbe. Japonci upokojencem celo plačujejo, da še po upokojitvi lahko predajajo znanja v svoji obrti.
Kako je bilo šest mesecev ustvarjati predstavo s "Starci"?
Tin: V gledališkem smislu je bilo fascinantno delati z njimi, predvsem zaradi zmožnosti popolne prisotnosti v trenutku in avtentičnosti, ki smo jo negovali znotraj skupine in jo prenesli na oder. Dobil sem občutek, da se v tem življenjskem obdobju človek ne potrebuje več dokazovati drugim ter zato lahko k takemu projektu pristopi sproščeno, odprto in brezkompromisno.
Hana: Prvotno idejo, da bi v predstavo vključila večje število nastopajočih sva zamenjala z odločitvijo, da na odru ostane ekipa sedmih ljudi, ki so v pol leta ustvarili zaupno in varno skupnost. Med njimi so vzniknile zelo lepe vrednote, ki jih med mladimi ne srečujemo več tako pogosto. Kot ljudje se znajo med seboj spoštovati, si namenjati lepe in spodbudne besede. Niso več usmerjeni samo v skupen cilj, temveč je bistvenejšega pomena zanje druženje v danem trenutku. Naša skupna odločitev je bila, da pripravimo predstavo, ki se bo dotaknila ljudi in jo bodo lahko gledali s srcem.
Tin, vi kot pomembno informacijo izpostavljate to, da sta se s Hano projekta lotila na enak način, kot bi se ga s profesionalnimi igralci.
Tin: Gledališki postopki in razmišljanje niso bili nič drugačni, kot če bi delali s profesionalnimi igralci. Vendar pa se nismo ukvarjali z nekimi igralskimi tehnikami in poskušali nastopajoče potisniti v polje, kjer se ne bi počutili prijetno. S Hano sva želela na odru ustvariti astmosfero, ki podpira nastopajoče pri njihovi ranljivosti in avtentičnosti.
Hana: Namerno sva jih poskušala obvarovati preda zunanjim pogledom, da se ne bi ukvarjali s tem, kako bodo videti na odru, ker to ni pomembno. Poudarek je bil na iskrenem opravljanju svoje naloge na odru in tako so tudi postavljeni prizori.
Tin: Kar pomeni, da na odru nastopajo v neki igralski vlogi ali predstavljajo nek lik, temveč ima vsak v predstavi določeno nalogo, ki jo izvaja na odru.
Hana: Med pripravami na predstavo se je pokazalo, kako veliko povezovalno moč ima umetniško ustvarjanje. V besedila, ki so improvizirana na odru, so prenesli svoj notranji monolog in ti razkrivajo določene strahove, ki so se pokazali skozi proces priprave. Lahko so jih delili s skupino, v kateri se počutijo varne in sprejete, zato večkrat pravijo, da je bil celoten proces kot psihoterapija.
Kako se je vama s to predstavo spremenil osebni pogled na staranje in starostnike?
Tin: Vse te teme, ki so v njih živo prisotne, so se tudi mene dotaknile na enak način. Ena od nastopajočih na odru razpira občutek, da se ne čuti v koraku z napredkom razvoja tehnologije. Tudi sam pri svojih 26 letih še vedno doživljam enak občutek, ko opazujem mlajše generacije, ki so popolnoma računalniško pismeni. Zanimivo je, kako se nekatere teme, s katerimi se ukvarjajo starostniki, tičejo nas vseh.
Hana: Eden od naših Starcev je izrekel zanimivo misel o naju s Tinom: »Onadva sta morala biti zelo potrpežljiva, ker smo mi že stari, onadva pa še ne vesta, kako je biti star«. Vendar se meni ni zdelo, da bi bila kaj bolj potrpežljiva z njimi, ker sem sprejela zavestno odločitev o sodelovanju v projektu. Vendar če sem čisto iskrena in konkretna, se je nekaj res spremenilo, in sicer na začetku, ko ljudi sprejmemo pod okrilje nekega procesa, imamo pogosto občutek, da jih moramo pokroviteljsko zavarovati in smo z njimi bolj previdni. V tem procesu se je izkazalo, da ni potrebe po tem, ker so ti ljudje prestali že vse v življenju in ga razumejo veliko bolje od mlajših ljudi.
