Že rosno mlad je začel popravljati stare stroje, bodisi kmečke ali za obdelavo kovin ali žage, mikali pa so ga tudi pogonski motorji avtomobilov, mopedi in motorna kolesa. Vse to pa je bilo odvisno od tega, koliko je privarčeval denarja, da je lahko kupil nadomestne dele. V tistem obdobju je bil najboljši učitelj sam sebi tako, da se je učil na lastnih napakah, in teh je bilo kar nekaj. Navdušenje nad kovino in mehaniko je trajalo, dokler ni začutil privlačnosti lesa. Pred približno štirimi leti se je začel ukvarjati z restavriranjem starega pohištva in temu zdaj posveča največ časa.
Občutek za les
Delo z lesom se je začelo nekoliko drugače. Najprej je bilo treba predelati precej teorije, potem pa poiskati starejše mojstre in jih vprašati, kako je treba delati. »Tisti dobri nekaj skrivnosti vedno zadržijo zase, se pa najde tudi kakšen, ki z veseljem pokaže, kako je treba kaj narediti, da ne bo čez nekaj let vse razpadlo. Prav vsi, ki sem jih spraševal, pa so mi dejali, da je najpomembnejša praksa, da torej dobiš občutek za les, kako se ta obnaša in v kakšnem stanju je, ali je torej v njem črv ali plesen, in tudi, kako izdelati manjkajoči del, da bo videti kot original. Pri tem pa je treba pozabiti na električne stroje,« je povedal sogovornik.Zdaj že ima izostreno oko, da vidi, ali ima izdelek v lesu sled ročne žage ali zarezo od obliča in kako je bil narejen. Mizarski mojstri so nekoč za vidne dele uporabljali boljši les, oreh, mahagoni, hruško ali furnir bukve, ter za skrite dele pohištva slabši les. Rekli so mu slepec in zanj uporabljali smreko ali bor, na katerem se je lahko držalo še malo lubja. »Vrhunski izdelki pa so bili narejeni iz drevesnih korenin in zlepljeni iz majhnih koščkov. To je res nekaj posebnega.«
Vzame, kar mu je všeč
Sam staro pohištvo kupuje na bolšjih sejmih ali pobere, kar kdo zavrže. Najprej na eksponatu temeljito pregleda poškodbe, potem pa izvede postopek uničenja črvov, plesni in bakterij, ki so v lesu. Nato se začne popravilo.Ker so pohištvo nekoč samo spajali in lepili s klejem, največkrat zajčjim ali ribjim, se ga da preprosto razstaviti, in sicer tako, da se lepljeni deli polijejo z vročo vodo in potem gredo lepo narazen, če pa so uporabili zagozde, se te odstranijo. Potem, če je treba, izdela manjkajoče dele iz enake vrste starega lesa, izdelek pa znova sestavi tako, da ga zlepi s klejem. Tega danes pripravlja industrija in je v obliki perlic, stari klej pa je bil v obliki čokoladnih ploščic.
»Lakov ne uporabljam«
Za pohištvo je zelo pomembno, da je na suhem in ni izpostavljeno soncu. Les je naravni material in tudi osnova za obdelavo je bila voda, zato vlaga lahko naredi največ škode. »Lakov sploh ne uporabljam, ampak samo naravne materiale, čeprav je za to treba malo več truda. Šelak politura je krona površinske obdelave zdaj in je bila v preteklosti. Stare glazure so tako gladke, da se nanje še muha ne more sesti, in tega ni mogoče doseči z običajnimi laki, saj ti tudi nimajo dolge obstojnosti,« je pojasnil.Gregor ima delavnico v garaži, kjer je postavljena tudi dedkova mizarska delovna miza, narejena iz dragocenega češnjevega lesa. Nekoč niso imeli veliko orodja, imeli pa so veliko časa, pove, in ko je mojster rekel, da je izdelek končan, je bil končan.
