Prostovoljke, ki delujejo v sklopu programa pomoči Starejši za starejše pri Zvezi društev upokojencev Slovenije (ZDUS), njihovo željo o zaupnosti spoštujejo, se pa ob tem pogosto tudi same znajdejo v stiski, kako naj ob razkritem nasilju ravnajo. Ko starejši sami povedo, da nasilja več ne morejo prenašati, ali prostovoljke ugotovijo, da so razmere takšne, da je v vsakem primeru treba poiskati pomoč, se o tem lahko posvetujejo s pokrajinsko koordinatorico programa. Skupaj potem sprejmejo odločitev in prepoznano nasilje prijavijo pristojnim službam, predvsem centru za socialno delo. Kajti nasilje je problem, ki ga prostovoljke niso vešče in ne zmožne reševati.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurec, ki ga najbolj poznamo po Modrem dirkaču, izdal zbirko pesmi
Govorijo o naravi, življenju, ljubezni, fantaziji in še o čem.
»Nasilni so lahko zakonec, otroci ali vnuki, nasilje nad starejšimi pa se pojavlja v vseh oblikah, lahko je fizično, psihično ali finančno. Ogroženo je lahko tudi življenje,« pove Vijola Bertalanič, pokrajinska koordinatorica in predsednica programskega sveta programa Starejši za starejše pri ZDUS. Čeprav je bilo v zadnjem času odkritih več primerov nasilja nad starejšimi, ki bivajo v ustanovah, je veliko nasilja nad njimi prav v družinskem krogu, nasilni pa so lahko tudi sosedje ali ljudje, ki svoje ravnanje skrijejo pod krinko ponujene pomoči. Najprej so pripravljeni pomagati, zatem pa za pomoč zahtevajo vedno višje plačilo. Prav zato je pomembno znati nasilje prepoznati. Zato so problemu nasilja nad starejšimi letos dali poudarek tudi pri izobraževanju prostovoljk, ki ga izvajajo v vseh pokrajinah po Sloveniji. Eno takih usposabljanj so nedavno izvedli v Murski Soboti. Udeležilo se ga je 45 prostovoljk in približno toliko še v Gornji Radgoni.
Skupaj je v program vključenih na območju Pomurja približno 200 prostovoljk, od tega jih je tri četrtine aktivnih.
Prostovoljstvo je lepo, ko so prostovoljci v družini, kamor prihajajo, zaželeni in ko resnično lahko pomagajo tako starejšim, ki jih obiskujejo, kot svojcem, težko pa je tam, kjer ti obiskov ne dovolijo. Pogosto je že po tem mogoče slutiti, da je v medsebojnih odnosih v družini nekaj narobe. »Ob zdajšnjem tempu življenja večkrat pozabimo, da imamo nekoga doma, ki si želi, da ga nekdo obišče, ki potrebuje pogovor in toplo besedo ali da mu morda kdo prinese kakšno malenkost. Ljudje to potrebujejo, tisti, ki nimajo svojcev ali pa jih imajo, vendar si niso blizu. V družinah, kjer te bližine ni bilo že prej, je potem težko to nadomestiti v starosti,« pove Bertalaničeva. Prostovoljke, vključene v programu, želijo, da se sliši sporočilo, da so tudi starejši pomembni, in to do konca njihovega življenja.