Starši imajo odvetnika, otroci pa pravico do zagovornika

Pri zagovorništvu ne gre za nov institut, čeprav je slabo poznan tako med ljudmi kot tudi pri organih, ki se z otroki pri svojem delu najpogosteje srečujejo in skrbijo za njihovo največjo korist. V Sloveniji se zagovorništvo izvaja že dobro desetletje in z njim se uresničuje pravica otrok, zapisana v 12. členu Konvencije o otrokovih pravicah, da izrazijo svoje mnenje in so slišani. Poleg Zakona o varuhu človekovih pravic mu pravne podlage za izvajanje zagovorništva dodajata tudi Družinski zakonik in Zakon o nepravdnem postopku.

»V preteklosti smo bili nemalokrat priče situacijam, ko se je v številnih in pogosto tudi dolgotrajnih sodnih in upravnih postopkih in zadevah sprejemalo za otroka pomembne odločitve, ne da bi se ga vključilo. Otroka se ni slišalo, četudi je na različne načine opozarjal nase in poskušal izraziti svoje mnenje,« pravi vodja zagovorništva Tone Dolčič. To je bil eden glavnih razlogov, zakaj se je za zagovorništvo odločila tudi Domajnkova, ena izmed prvih zagovornic v Pomurju. »Ko so me povabili, da se jim pridružim, mi je to predstavljalo izziv. Na eni stran se mi je ponudila možnost, da začnem nekaj novega in ostanem na nek način povezana s stroko. Hkrati pa se mi je zdelo, da otroci to zares potrebujejo, saj jih v sistemu oziroma institucijah nihče ni upošteval. S pridobitvijo zagovornika pa dobijo potrebno oporo in pomoč.«

Delo zagovornika je prostovoljno in častno

Zakon določa stroge pogoje, ki jih morajo izpolnjevati posamezniki, ki želijo postati zagovorniki otrok. Od leta 2007 se je pri varuhu izobrazilo že več kot sto zagovornic in zagovornikov. Trenutno je na seznamu aktivnih zagovornikov triinšestdeset, prevladujejo sicer ženske, želijo pa si, da bi bilo več moških, saj je njihova vloga v odnosih prav tako nepogrešljiva. Njihovo delo vodijo in usmerjajo koordinatorji v sodelovanju z varuhom človekovih pravic. Območna koordinatorica zagovorništva za severovzhodno Slovenijo je Majda Struc, ki je mnenja, da je poznavanje instituta zagovorništva otrok izjemno pomembno, saj tako koordinatorjem kot zagovornikom omogoča, da brez odvečnih razlag hitro, kvalitetno in brez zavlačevanja opravijo svojo nalogo.

Zaenkrat je v severovzhodni regiji štirinajst zagovornikov, od tega v Pomurju šest. Po osnovni izobrazbi so zagovorniki najpogosteje socialni delavci, psihologi, pedagogi, socialni in specialni pedagogi, pravniki ali podobno. Za izpolnitev pogojev morajo opraviti enoletno izobraževanje v organizaciji varuha, redne supervizije, intervizije, mentorstvo in končni izpit. Morajo biti zaupanja vredne osebe, pripravljene na timsko sodelovanje in redno izpopolnjevanje ter usposabljanje. Delo zagovornika opravljajo poleg svojih služb, prostovoljno.
Objektivnost in nepristranskost sta ključni za postopek zagovorništva, v katerem bo slišano otrokovo mnenje. »Pomembno je, da nikoli ne vzameš primera, ki ga osebno poznaš,« pravi Domajnkova in doda, da te čisto vsak primer čustveno izžame, predvsem zaradi zapletenosti oziroma trpljenja otrok, po njenih izkušnjah največkrat v ločitvenih primerih, kjer je otrok med dvema ognjema.

Lani je bilo največ zagovornikov postavljenih na območju severovzhodnega dela Slovenije, in sicer 18 otrokom. V Pomurju je bila lani podana ena pobuda za postavitev zagovorništva, letos sta v obravnavi dve.

Pobudo za zagovornika lahko poda vsak, tudi otrok sam

Takšne oblike skrbi za otroke v drugih državah ne poznajo. »Od začetkov pa do danes so bili zagovorniki postavljeni že več kot 650 otrokom, kar kaže, da je bil tak institut nujen za slovenski prostor,« je na eni izmed predstavitev instituta zagovorništva otrok strokovnjakom in strokovnjakinjam, ki se te dni izvajajo po Sloveniji, povedal varuh Peter Svetina. Zagovornik ni otrokov zakoniti zastopnik, pooblaščenec, niti odvetnik. »V ničemer ne posega v pravice staršev, ampak otrokom omogoča, da se sliši njihov glas,« poudarja Svetina.
Otrok lahko zagovornika dobi na podlagi pisne pobude oziroma predloga. Varuhu lahko pobudo pošlje vsakdo, ki meni, da otrok ne more uresničiti pravice, da izrazi svoje mnenje v postopku ali zadevi, v kateri je udeležen. Največkrat so to starši ali zakoniti zastopniki, sledijo pa jim centri za socialno delo in sodišča. Pobudo za dodelitev zagovornika lahko poda tudi otrok sam.
Letno dobijo okoli sedemdeset pobud za postavitev zagovornikov, pri skoraj polovici podanih pa se izkaže, da so neutemeljeni. »Institut zagovorništva otrok sem spoznal takoj, ko so ga uvedli, in takoj smo ga tudi začeli koristiti,« pove Damir Kotnik, ki dela na Centru za socialno delo v Murski Soboti. »Zagovornikova naloga ni podajati mnenja, temveč pomagati otrokom, da so slišani, tako pri starših kot pri institucijah, ki otroke obravnavajo. Na ta način so zelo koristni tako za družino kot za nas,« meni in dodaja, da je v zadnjem obdobju vložil pobudo za določitev zagovornika za dve družini. »V vsakem takem primeru presojamo smiselnost postavitve zagovornika in ga tudi staršem predstavimo,« dodaja. Otrok namreč zagovornika najhitreje dobi, če se s tem strinjata oba starša. Varuh zagovornika otroka imenuje s seznama zagovornikov na podlagi soglasja otroka, starejšega od 15 let, soglasja obeh staršev ali zakonitih zastopnikov. Zagovornika lahko imenujeta tudi center za socialno delo z odločbo ali sodišče s sklepom.

Zagovorništvo ne pomeni dolgoročnega spremljanja otroka

Zagovornik ne rešuje konfliktov med odraslimi in lahko sodeluje le, če se otrok strinja. »Postopek zagovorništva praviloma traja dva do tri mesece, z otrokom pa naj bi se srečali enkrat tedensko, kar je včasih malo težje uskladiti, predvsem zaradi otrokovih obveznosti,« pravi Domajnkova, ki pravi, da je vzpostavitev zaupnega odnosa z otrokom velik izziv. Zagovornik in otrok se praviloma srečujeta v bližini kraja, kjer otrok prebiva. »Praviloma se srečamo osem do desetkrat, se je pa že pripetilo, da je bilo srečanj dvajset,« se spominja. Največkrat je zagovarjala otroke staršev v ločitvenem postopku, pa tudi otroke narkomanov ali otroke, ki so izgubili enega od staršev. »Jaz jim le prisluhnem, poslušam, kako se počutijo, kaj si želijo in kaj bi želeli sporočiti odraslim. Ne presojam pa, kaj je največja korist otroka.« V primeru, da je v družini več otrok, vsak dobi svojega zagovornika. Starši na srečanjih niso prisotni, sta pa oba starša ali skrbnika v enaki meri seznanjena z zaključnim poročilom zagovornika. Če otrok želi, lahko napiše tudi svoje mnenje v obliki izjave, zagovornik pa poskrbi, da se z njo seznanijo osebe, ki jih otrok določi. S tem se mu omogoči, da vsi v postopku spoznajo njegove misli, čustva, želje, poglede in doživljanja glede oseb in dogodkov, ki jih otrok zaznava kot pomembne v svojem življenju in vplivajo na njegovo počutje.