Starši: "Tu ga imate, jaz mu ne morem nič"

V majhni hiši med bloki Lendavske ulice v Murski Soboti vsak dan gori lučka, vsak dan se kaj dobrega skuha in okrog mize je vsak dan veliko otrok. Čeprav tu ne živi prava družina, si vsi prizadevajo, da bi bilo vzdušje karseda družinsko. Pred petnajstimi leti je Center za socialno delo v tej hiški odprl Krizni center za mlade (KCM) Murska Sobota, da bi sprejeli tiste otroke in mladostnike, ki se znajdejo v stiskah ter nerešljivih situacijah.

Ena fantovska, dekliška in interventna soba

Do danes je tu varen in topel dom našlo 462 mladih, poleg tega pa dnevno vsaj za uro ali dve k njim prihaja še okoli deset otrok, ki bi bili drugače prepuščeni sami sebi.

»Preden smo v Murski Soboti novembra 2003 dobili krizni center, smo ugotavljali, da tudi v Pomurju potrebujemo prostor, kjer bi lahko nastanili otroke v kriznih ali izrednih situacijah,« pripoveduje Simona Neuvirt Bokan, vodja KCM Murska Sobota. Pokazala se je potreba, saj ni bilo nobenega mladinskega doma, v katerem bi lahko začasno nastanili osnovnošolce, dijake ali študente. V tej hiši lahko sprejmejo šest otrok, imajo eno fantovsko in eno dekliško sobo ter sobo za interventne primere, ko otroka na primer sredi noči vzamejo in odpeljejo. »Takih primerov je na srečo malo, kar pomeni, da uspemo prej reševati situacije,« pove. K njim največkrat pridejo otroci zaradi različnih zlorab, fizičnega nasilja, ki ga vedno spremlja še psihično nasilje, če pa gre za spolne zlorabe, so ti otroci tudi žrtve psihičnega in fizičnega nasilja. »Pogosto za vsem tem stojijo velike travme in otrokom je treba pomagati.«

Zaradi naraščajočih potreb so s pomočjo Društva beli obroč uredili in opremili varno sobo, ki se uporablja tudi za razgovore in zaslišanje otrok in mladostnikov, ki so bili žrtve zlorab. Uporabljajo jo policisti, kriminalisti in sodišča. Tehnična oprema omogoča, da se pogovori opravijo v tej na videz običajni sobi, lahko pa z drugim prostorom ali celo s sodiščem vzpostavijo videokonferenco. Tako otrokom ni treba iti pričat na sodišče, kar je zelo razbremenjujoče za otroka.

Ko so doma nevzdržne razmere

Otroci pridejo zaradi nevzdržnih razmer doma, zanemarjenja, nasilja ali družinskih nesoglasij. Pri mlajših otrocih je to povezano s potrebo po varnosti, pripadnosti in ljubezni. Če starši pijejo ali imajo težave z odvisnostjo, otroci ne vedo, kaj bo, ko pridejo domov, mučita jih negotovost in strah. Mladostniki pa običajno pridejo navzkriž s starši glede svojih pravic in dolžnosti, zato gre pri njih bolj za vprašanje potrebe po svobodi. V teh letih so sprejeli 462 otrok, ki so tu ostali od enega dne, kakšen pa tudi čez sto dni. Najmlajši je bil star šest let. Opažajo, da se je v zadnjih petih letih povprečna starost otroka povišala za dve leti, če je bila še leta 2013 okoli 12 let, je danes 14 let.

"Tu ga imate, jaz mu ne morem nič"

»To kaže, da se v zadnjih letih vse bolj kažejo posledice permisivne vzgoje. Majhni otroci so staršem središče sveta in jim je dovoljeno vse. Ko je otrok majhen, še gre, po 13. letu ali že prej, pa jim niso več kos. Starši marsikdaj ne priznajo, da je vedenje njihovih otrok nespodobno, in če jih pokličejo v šolo, namesto da bi prisluhnili učitelju in ukrepali, raje zaščitijo otroka in grozijo z odvetnikom. Pri 15 letih pa se vse to obrne.«

Takrat je že vse zamujeno, če otroku mej niso postavili prej. Nasilja in neprimernega vedenja doma ne obvladajo več, zato morajo poiskati pomoč. Po navadi z besedami: »Tu ga imate, jaz mu ne morem nič.« »Ampak nobena ustanova nima čudežne palice, da bi take situacije zlahka rešila,« doda Neuvirt Bokanova.

Otroci ne vedo, kako se spoprijeti s težavami

Zaradi permisivne vzgoje, razloži, otroci na poti osamosvajanja velikokrat ne vedo, kako se spoprijeti s težavami, porazom, odgovornostjo, ne znajdejo se v odnosih, in takrat izbruhnejo nasilje, psihični stres, avtoagresivno vedenje, tudi nemoč in vse jim postane brez zveze. Mladostniki lahko postanejo nasilni celo do svojih staršev, najprej besedno in nato še fizično. Gre lahko tako daleč, da morajo zaradi nasilja otrokom izreči prepoved približevanja staršem. Tudi take mladostnike, ki znajo biti nasilni ali koga ogrožajo, nastanijo v kriznih centrih.

V skrbi za otroke že od začetka upoštevajo Konvencijo o otrokovih pravicah, kjer je zapisano, da je treba poskrbeti za otroke do konca šolanja. »Čeprav je bil sprva krizni center mišljen za otroke, da se jih umakne iz ogrožajočega okolja, da si starši poiščejo pomoč in uredijo razmere, otroci pa ponovno pridobijo občutek varnosti, se vse pogosteje dogaja, da sprejemamo tudi otroke z vidnejšimi težavami.« Dejstvo je, da je po slovenski zakonodaji treba poskrbeti za vse otroke. Vmes so sprejemali tudi begunce, kar se ni najbolje obneslo, saj zaposleni v kriznih centrih niso, kot pravijo, dovolj usposobljeni in ne zmorejo zagotavljati pomoči, kakršno bi potrebovali ti otroci, ki so prav tako v stiskah.

Kako potrkajo na njihova vrata

Okoli 80 odstotkov otrok je napotenih prek Centra z socialno delo, kdaj pridejo tudi sami ali jim pri tem pomaga kakšen prijatelj. Pridejo in pravijo, da doma ne zdržijo več. Potem ko otroka, ki pride sam, sprejmejo, obvestijo starše, ker izhajajo iz tega, da so starši v skrbeh in jih morajo seznaniti in povabiti k sodelovanju. »Včasih otroci ali mladostniki ne želijo videti staršev, ne želijo domov, ker so med njimi hude zamere, a potem si prizadevamo, da se odnosi zbližajo. Pri nas se otroci in mladostniki skupaj s strokovnimi delavci CSD in starši ozavestijo, da lahko vsak nekaj prispeva k rešitvi, potem pa se začnejo stvari spreminjati na bolje.« Namen kriznega centra ni, da otroka odvzamejo družini, še pove, ampak da se stvari uredijo in se otroci vrnejo v matično okolje. »Mama je vendar mama, svojega otroka ima rada in tudi otrok jo potrebuje.« Večina otrok se sčasoma vrne domov, za približno tretjino otrok pa morajo poskrbeti kako drugače.

Na vprašanje, ali je potrebe več kot pred leti, odgovori: »Mislim, da bi danes več otrok, kot jih zaznavamo v številkah, glede na klimo v družbi in razmere potrebovalo pomoč in varno okolje. Upam, da se motim. V kriznem centru lahko sprejmemo otroke v soglasju s starši, tudi tako, da se kateri od staršev ne strinja, pa mladostnik jasno pove, da ne gre domov. Tretja možnost pa je, da CSD izda odločbo o začasnem odvzemu, ampak teh je zelo malo. Pa ne zato, ker socialne službe ali strokovni delavci ne bi dobro delali, ampak ker je taka klima v državi, družbi, in ker je prevelik pritisk javnosti. Vsi hitro obsojamo, nihče pa se ne poglobi, kaj je v nekem trenutku zares v korist otroka. Zato odrasli velikokrat raje pogledamo stran, kot da bi ob nasilju ukrepali.«

Dnevni center Kekec

Že kmalu po odprtju KCM so zaznali, da otroci, ki živijo doma, večkrat potrebujejo varstvo, kjer lahko preživijo kakšno uro ali več. Pa naj bo zato, ker so starši v službah, preobremenjeni ali zaradi kakšne druge situacije ne morejo poskrbeti za otroke. Tako so v letu 2004 začeli izvajati program Preživljajmo skupaj in dvakrat tedensko pripravili ustvarjalne delavnice, na katerih so ponudili tudi učno pomoč. Program se je razvijal in tako je nastal Dnevni center Kekec, kjer z otroki delajo strokovni delavci.

V brezplačni program vključenih od 40 do 45 otrok

Lani so na razpisu pristojnega ministrstva dobili dodatna sredstva za zaposlitev strokovnega delavca. Otroci lahko pri njih delajo naloge, se učijo, sodelujejo v delavnicah, vsak dan pa jim s pomočjo donatorjev ponudijo toplo kosilo in malico. Neuvirt Bokanova pripoveduje, da otroci pridejo iz šole zelo lačni, zato jih počakajo s kosilom.

»Skupaj sedemo za mizo, se učimo, kako se je treba vesti, se pogovarjamo, kako je bilo v šoli in čez dan,« pravi Neuvirt Bokanova.

Tedensko se v ta brezplačni program vključi od 40 do 45 otrok, najpogosteje učenci prve in druge triade, ki potrebujejo učno pomoč. Pridejo okoli 13.30 in ostanejo do 17. ure. »Preden odidejo domov, jim ponudimo še malico, ker se zavedamo, da je mnogim to edini obrok, ki ga bodo še dobili,« pove Neuvirt Bokanova. Tu niso samo otroci iz socialno ogroženih družin, ampak vsi, ki potrebujejo pomoč in varstvo. »Otroci prihajajo, ker pri nas niso prepuščeni sami sebi in ker jim je pomembno druženje, poleg tega, da se pripravljajo za šolo, tudi skupaj raziskujemo, ustvarjamo, hodimo v kino, na bovling in izlete. Navdušeni so in uživajo. Da pa je v naši družbi toliko predsodkov, mi je zelo žal,« sklene Neuvirt Bokanova.

Simona Neuvirt Bokan: »Žal je iti v krizni center v Pomurju sramota, tabu, s katerim se mi, ki z otroki delamo, spopadamo že petnajst let. V naši družbi je sramota prositi za pomoč, da kdo ne vidi ali izve, da so njegovi otroci tu. Pa ne bi smelo biti sramota, če kdo poišče pomoč in začne s tem reševati težave.«