Lovenjakov dvor – hiša turizma v Polani pri Murski Soboti je novembra leta 2015 odprl hišno destilarno St. Stefan. O tej je namreč Štefan Pavlinjek, tudi direktor skupine podjetij Roto in član SBC - Kluba slovenskih podjetnikov, sanjal vrsto let. Destilarna se je v nekaj letih razvila v uspešno zgodbo, ki dopolnjuje bogato turistično ponudbo Lovenjakovega dvora. »Z njo sem res zadovoljen. Ne gre samo za moj hobi, ampak za nenehno preizkušanje nečesa novega,« pove Štefan Pavlinjek. Butična destilarna tudi dopolnjuje bogato turistično ponudbo Pomurja, ki postaja vse bolj mikavno za ljudi iz drugih krajev, saj tu najdejo sprostitev in polno preživijo svoj prosti čas.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Tast in zet
Odločitev o žganjekuhi je padla v letu, ko je v kleti ostalo nekaj vina in so ga v manjšem kotlu skuhali v vinsko žganje.
»Ker sva oba z zetom Mitjem Slavincem ljubitelja konjaka, sva začela pražiti karamelo in nastal je prvi vinjak Štefanjak. Najprej smo ga imeli le za naše potrebe, toda želeli so si ga še drugi. Tako smo videli, da bi iz tega lahko nastalo kaj več,« pripoveduje sogovornik.
Po lastni tehnologiji ga pripravljajo še danes, posebno skrb pa namenjajo tudi izbiri visokokakovostnega vina, iz katerega pridobivajo vinsko žganje, in pravega lesa, ki pijači daje potreben tanin.
Štefanjak je samo ena od petnajstih vrst žganih pijač destilarne St. Stefan, ki jih ponujajo gostom v hotelu Štrk in v njihovi restavraciji, za obiskovalce destilarne pa pripravljajo tudi degustacije žganih pijač. »Z vsem tem odkrivamo neko novo zgodbo, ki je v tujini že zelo uveljavljena, pri nas pa je doslej nismo spodbujali. Mislim pa tudi, da smo prav mi veliko prispevali k temu, da se žgane pijače ponujajo kot dobrodošlica ali zaužijejo ob koncu obroka.« K pitju kakovostnih žganih pijač, ki vsebujejo od 13 do 40 odstotkov alkohola, še posebej sodi tudi visoka kultura pitja, katere bistvo je okušanje.
Vrhunec arom
Žgane pijače se ponujajo v posebnih majhnih kozarcih, ob postrežbi morajo biti ravno prav ogrete ali ohlajene, da se doseže pravi »bouquet«, torej vrhunec arom. Žgane pijače pa lahko dodajo še piko na i dobri hrani, povrh pa prispevajo k boljši presnovi.
»Konjak je tudi ena od najbolj zdravih pijač, če ga seveda pridobivamo iz vina in ne koruznega alkohola z uporabo kemije, kot ga je mogoče najti na trgovskih policah. Naš konjak je narejen iz vina, ki izvira iz naše okolice, torej Pomurja.«
Ob domačem konjaku so posebej ponosni še na prekmurski viski, narejen iz domačega jarega ječmena. »Gre za specifičen okus, v katerem zaznavaš ječmen, in se po tem, da ni oster, ampak zelo blag, prilega tej pokrajini,« ga opiše Štefan Pavlinjek.
V destilarni St. Stefan je mogoče dobiti različne vrste žganih pijač in marsikdo od starejših obiskovalcev se ob tem spomni tudi na okuse iz svojih mlajših let. Iz kutin, ki rastejo v domačem sadovnjaku, pripravljajo tudi kutinovo žganje, iz domačih zelišč pa travarico. V ponudbi imajo tudi grenčico, v kateri so ujete arome devetdesetih vrst rož in zelišč. Med bolj priljubljenimi pijačami, po kateri posegajo gostje Lovenjakovega dvora, pa je kavni liker. Njegova priprava je zahtevna. V konjaku namreč namakajo kuhano pravo kavo in kavo v zrnju, kar se luži dve leti, nato pa se pijača »došola« in shrani v steklenice. Dobrega okusa so, tako sobesednik, tudi njihovi džini.
Butično je in naj ostane
»V proizvodnjo pijač je vloženih veliko sredstev, saj je trošarino treba plačati, še preden pijačo prodaš, drage so tudi analize, a vendar se to izplača,« o gospodarnosti te dejavnosti še pravi Štefan Pavlinjek. A kljub temu obsega proizvodnje ne bodo povečevali, ampak se bodo trudili še naprej za ohranjanje kakovosti in raznovrstnosti ponudbe.
Prekmurje nima velikih vinskih kleti in ne industrijske proizvodnje alkoholnih pijač, ampak samo butično ponudbo pijač. »In tako naj tudi ostane. Kajti tisti, ki vstopi na velike trge, na njih ne doseže cene, kot bi si jo želel,« izpostavi tudi vinski vitez in konzul omizja Pomurja. »Najboljše je vino prodati doma, zraven pa prodati še kakšno šunko ali domači narezek. Dobremu vinu se prilega dobra hrana, na koncu pa pride na mizo še nekaj žganega,« še pove Pavlinjek in povabi vse, ki si zaželijo teh užitkov, da pridejo v goste. Okusi namreč niso prirojeni, ampak se nanje navajamo in o njih učimo pozneje.