Ali je v vojni v Ukrajini prišlo do preobrata?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Takšnega preobrata, ki bi približal konec vojne, ali vsaj spravil vojskujoči strani za pogajalsko mizo, kot kaže še ne. Obe strani si namreč prizadevata, da ohranita vlogo in držo - uspešnega napadalca na agresorski strani in vzdržljivega branilca na strani napadene države. To pomeni težnjo po zmagi vsak na svoji strani in za vsako ceno. Pri takšni drži pa je prostora za kompromise bolj malo in okoliščine očitno še niso takšne, da bi se trajnejša prekinitev spopadov lahko zgodila in bi se začela pogajanja, ki bi vodila k vzpostavitvi miru.
Ruska stran
Večina strokovne javnosti stran, ki izvaja invazijo na Ukrajino imenuje agresorska. To sestavljajo vojaške formacije oboroženih sil Ruske federacije (kopenska vojska, letalstvo, črnomorska flota, zračnodesantne in specialne enote) in vojaške formacije samooklicanih republik Lugansk in Donetsk. Donbaške proruske vojaške formacije so do sedaj bile usmerjene predvsem v zavzemanje preostanka obeh donbaških regij, ki po skupni površini presegata dve in pol Slovenije.
Značilnosti te strani po mesecu dni vojne bi lahko označili skozi to, da jim kljub začetnemu presenečenju ni uspelo razbiti ali povzročiti razpada na ukrajinski strani, kar bi bila osnova za t. i. demilitarizacijo Ukrajine in razorožitev njenih vojaških struktur. Tudi zajetje ukrajinskega vodstva v Kijevu in ustvarjanje pogojev za postavitev marionetne oblasti, ki bi sprejela ultimativni mir, se ni izšlo po začetnih načrtih. Tako t. i. denacifikacija verjetno čaka drugačne priložnosti, saj so za te naloge pripravljeni padalci in specialci še vedno na letališču Hostomel blizu Kijeva.
Vzpostavitev kopenskega zaledja Krima in zavzetje priobalnega pasu ob Azovskem morju v Ukrajini ter zavzetje celotnega ozemlja donbaških pokrajin še ni zaključena. Azovska obala je v glavnem v ruskih rokah, razen v pristaniškem Mariupoliju, ki se po vzoru Stalingrada spreminja v mesto ruševin in mrtvih vojakov ter civilistov. Luganska pokrajina je sicer skoraj v celoti pod kontrolo sil samooklicane republike. Situacija je drugačna v Donetskem območju, kjer so spopadi izjemno intenzivni. Tudi zato ker je tam nahajal pomemben del vzhodnih ukrajinskih operativnih sil za blokiranje samooklicanih avtonomij ali ofenzivno delovanje po njih. Obsežne vojaške aktivnosti potekajo tudi v kersonski in zaporoški pokrajini, kar bi lahko kazalo tudi na to, da se agresor ne bo sprijaznil samo s priznanjem aneksije Krima in po referendumu o odcepitvi še t.i. Ljudske republike Lugansk in Donetsk.
Ukrajinska stran
Za ukrajinsko stran v spopadu, bi lahko dejali, da so obstali in vzdržali najhujše začetne pritiske in vojaške udare. Motivacije jim res ne manjka, pa tudi mehanizmi oblasti, ki zagotavljajo množično participacijo predvsem moške populacije v oboroženih formacijah, uspešno delujejo. Kot kaže, tudi ostali oblastni organi vključno z občinskimi še delujejo na področjih, ki jih ni v celoti zasedel agresor. Izpostaviti je treba tudi ukrajinske medije, ki so do sedaj uspešno opravili svoj del poslanstva, tudi tistega, ki se nanaša na informacijsko in psihološko delovanje proti nasprotniku. Dodajam še, da evropska in svetovna vojaška pomoč očitno deluje učinkovito in močno jezi agresorja.
Vloga Evropske unije
Menim, da je po začetnem šoku v Evropski uniji sledila pogojno imenovana streznitev ali zresnitev. Gotovo tudi zaradi spoznanja, da je vojna pred vrati EU. EU se ni razdelila glede odziva na agresijo, niso je paralizirali milijoni ukrajinskih beguncev, kot so na strani načrtovalcev agresije verjetno pričakovali na podlagi izkušenj z begunci na belorusko-poljski meji lansko jesen. EU tudi vprašanje oskrbe z energenti in rast cene plina in nafte ni vrgla s tečajev. Smelo bi lahko trdili, da je ekonomski vidik vojne vključno z gospodarskimi in drugimi sankcijami EU v tem času dobro prestala, čeprav bodo (pravi) računi še prihajali. V primerjavi med Ukrajino in EU, bi upal trditi da, če je v Ukrajini presenečenje enotnost večine prebivalstva za obrambo države, potem je v EU to enotnost nastopov proti agresiji. Omenjena evropska streznitev pa ima še en vidik, ki je povezan s tem, da bo EU glede na spremenjene okoliščine morala premisliti o sprejetem pokoronskem programu okrevanja, energetske preobrazbe in digitalizacije ter odpornosti. Pri slednji bo pomembno vprašanje tudi obrambne preobrazbe in vzdržljivosti. Skrajnosti v eno ali drugo stran sprememb bodo lahko le v škodo uravnoteženja moči EU in njene pozicije v Evropi in svetu.
Napovedana preobrazba specialne vojaške operacije na strani Ruske federacije
Najprej bi želel izpostaviti spremembo na ruski strani, ko so na začetku agresije z nacističnimi oznakami označevali le aktualne oblasti v Kijevu, so sedaj te oznake dobili tudi evropski in drugi ukrajinski zavezniki in podporniki. Ruska delitev takšnih oznak je vprašljiva vsaj v tem pogledu, da so oni (beri sovjeti) nacizem dokončno že premagali pred 77 leti in to v osrčju Berlina. Res pa je tudi, da je agresorska stran in politika izza tega, prejela številne oznake, kako njihov poseg na ozemlje mednarodno priznane države spominja na nacifašistične ozemeljske pohode in etničnega čiščenja ozemelj pred in v času druge svetovne vojne. Poleg tega so na ruski strani ekonomske sankcije označili za totalno hibridno vojno, čeprav Ruska federacija vojne v Ukrajini sploh ne priznava in jo označujejo le kot specialno vojaško operacijo. Ali poenostavljeno, agresor na Ukrajino ni v vojni, je pa v totalni hibridni vojni z EU in drugimi. Vse to kaže na to, da se je zamisel po lahkem in hitrem vojaškem posegu v Ukrajini spremenila do te mere, da je treba prilagajati tako politične agende in vojaške cilje in delovanje.
Preusmeritev vojaških aktivnosti v Donbas
Napoved preusmeritve ruskih vojaških aktivnosti je možno razumeti kot priznanje, da jim prvotne zamisli ni uspelo v celoti uresničiti. Vendar je treba biti previden, ker so podoben vzorec zavajanja enkrat že uporabili, ko so zatrjevali, da agresije ne nameravajo izvesti. Vojaško gledano pa je preusmeritev na Donbas možno razlagati s tem, da vendarle še vedno nameravajo premagati najpomembnejši operativni del ukrajinske vojske, ki je vezan na vzhod Ukrajine in na Donbas. S tem, ko bi jih porazili in razorožili bi bila na nek način ogrožena celotna vzhodna Ukrajina. Spremljali pa bi lahko tudi sramotilne sprevode zajetega ukrajinskega vojaštva po porušenih mestih in hitra sodišča za vojne zločine na ukrajinski strani, tudi zato, da se nevtralizirajo ali v ozadje potisnejo tisti na agresorski strani. Jug Ukrajine je tako samo na videz manjši vojaški zalogaj agresije, saj poleg t. i. Luganske in Donetske ljudske republike vključuje še dela ali večino Kersonske in Zaporoške oblasti. Tudi če bi na navedeni osnovi prišlo do premirja in bi ukrajinska stran pristala na manjšo (že z ruske strani zahtevano) ali večjo (z agresijo doseženo) amputacijo ozemelj, bomo priča še večjemu razseljevanju oseb in etničnemu čiščenju ozemelj in mest.
Zato je k temu, čeprav je iluzija, treba dodati še, da te vojne ne bi smel dobiti nihče. Predvsem zato, ker so se do sedaj zmagovalci v vojnah na teh območjih pijani od zmag, vedno kruto maščevali poražencem. Obenem so tisti, ki so izgubil dobili oznake hudobnih in slabih, na tej osnovi pa so gradili sovraštvo za številne naslednje generacije. Ugotovimo lahko, da je veliko ljudi po mesecu dni sitih vojne, njenih zmagovalcev pač ne.