Leta 1919 je bila v Ljutomeru ustanovljena meščanska šola. Profesor zgodovine in geografije ter pomočnik ravnatelja današnje Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer Franc Čuš pravi, da je na ustanovitev meščanske šole vplivalo več dejavnikov, predvsem se mu zdi pomembno poznavanje razvoja osnovnega in srednjega šolstva na slovenskih tleh pred prvo svetovno vojno in po njej. »Slovenci smo takrat prešli iz avstro-ogrske monarhije v prvo jugoslovansko državo in povojne šolske oblasti so se na Slovenskem zgledovale po starem avstrijskem šolskem sistemu in ga večinoma tudi ohranile. Osnovna šola je bila osemletna, se je pa razlikoval način zaključka. Vsi otroci so namreč najprej obiskovali štirirazredno splošno ljudsko šolo, po zaključku te pa so – pod nekaterimi pogoji – lahko nadaljevali šolanje na nižji gimnaziji. Po koncu te so se lahko vpisali na učiteljišče ali na poklicno šolo ter višjo ljudsko šolo.« Uspešno končana višja gimnazija – to je današnja gimnazija – in učiteljišče sta omogočala vpis na univerzo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Vrtcu Manka Golarja Gornja Radgona so se zavezali k trajnostnemu delovanju
Podpisali so Eko listino
»Šolske oblasti v Ljubljani so 12. septembra 1919 izdale sklep o ustanovitvi trirazredne meščanske šole, za fante in dekleta. Šola je bila predvsem kmetijske narave. Za šolsko poslopje je bila izbrana zgradba nekdanje nemške osnovne šole, zgrajena leta 1895, to je današnja zgradba Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer. Za prvega ravnatelja je bil imenovan Jan Baukart, ki je hkrati učil še slovenščino, zemljepis in zgodovino.«
Če nisi znal, si dobil z metrom po glavi
Avgust Bobnjar, rojen leta 1927 v Veržeju, je bil eden od učencev ljutomerske meščanske šole. Pri sedmih letih je začel obiskovati šolo v Veržeju, po štirih letih pa je šel na meščansko šolo v Ljutomeru, kamor se je vsak dan vozil z vlakom. »V Ljutomer so se vozili iz Murske Sobote, Beltinec, Gančan in Bratonec, v Beltincih jih je prišlo na vlak kakih osemnajst, iz Murske Sobote so prišli štirje. V Veržeju nas je prisedlo trinajst.« Vstati so morali ob petih, pravi Bobnjar. »Vračali smo se ob 14. uri. Brez kosila. Imeli smo le malico – jedli pa smo tisto, kar smo prinesli s seboj, kruh, zaseko in česen. Ena od profesoric česna ni prenesla. Bila je odlična učiteljica, a ko je prišla v razred, je najprej rekla, naj odpremo okna. Odpreti smo jih morali tudi pozimi, ona je odšla ven, zunaj pet minut počakala in ko se je prezračilo, se je vrnila.«
V prvem letniku je bilo 105 učencev, za katere niso imeli dovolj prostora, zato so imeli pouk kar v telovadnici. Bobnjar pravi, da se še danes spomni predmetov, ki so jih imeli v meščanski šoli. »To je bila šola, namenjena vzgoji mladih trgovcev, raznih delavcev, obrtnikov, in tudi kmetje, ki so se izšolali, so se veliko bolje znašli. Učili so nas matematiko, slovenščino, ki je mene najbolj mučila, nemščino, fiziko, geometrijo, zemljepis in cirilico. Cirilice se še spomnim, saj sem potem šel k vojakom v Sarajevo, kjer mi je znanje cirilice koristilo.« Sogovornik pove še, da so učenci zelo spoštovali učitelje. »Nihče ni nikomur povedal žal besede. Če pa nisi znal, si lahko tudi z metrom dobil po glavi (smeh). Povem pa vam tudi, kako strahospoštovanje smo imeli do profesorjev. Če sem katerega od njih srečal, sem se hitro, še preden me je opazil, skril v drugo ulico. Nikoli namreč niso bili zadovoljni s tem, kako smo jih pozdravili,« se zasmeje.
Pravi tudi, da je bilo znanje z meščanske šole uporabno: »Ko si končal to šolo, si lahko v življenju hitro napredoval. Gimnazija v Murski Soboti ni bila tako gospodarsko podkovana. Tja so šli tisti, ki so želeli postati zdravniki in podobno.« Avgust Bobnjar je meščansko šolo v Ljutomeru obiskoval vse do nemške okupacije, ko so šolo prevzeli Nemci.
Prvo šolsko leto je bilo v ljutomersko meščansko šolo vpisanih 42 fantov in 41 deklet, ki so bili po spolu ločeni v dva oddelka. Prvi letnik je končalo 39 fantov in prav toliko deklet. Trirazredno meščansko šolo je bilo možno končati z dodatnim četrtim razredom. To možnost je izkoristilo osem fantov in devet deklet prve generacije. »Leta 1924 je zakon določil, da bo meščanska šola trajala štiri leta, enotno za vse učence, in da se bo zaključila s tako imenovano malo maturo.« Učenci, ki so končali 4. letnik, so se imenovali absolventi. V prvem desetletju obstoja šole je 113 absolventov izbralo poklice v kmetijstvu, trgovini in obrti, zasebni službi, državni službi, 61 pa jih je nadaljevalo šolanje na učiteljišču oziroma na poklicnih srednjih šolah.
Pogoji za vpis v meščansko šolo, pravi Čuš, so bili zelo strogi. »Sprva so se v prvi razred lahko vpisali le učenci, ki so zadnji razred splošne ljudske šole končali z dobrim uspehom. Kasneje je bilo določeno, da so lahko učenca prvega razreda odstranili na predlog učiteljskega zbora, če do božiča iz več predmetov ni izpolnil vseh zahtev.« Tudi predmetnik, še dodaja Čuš, ni bil nič manj obsežen kot danes.
Leta 1931 je dobila meščanska šola status nižje srednje šole, ob zaključku so morali dijaki opraviti maturo. Meščansko šolo v Ljutomeru so zaprli leta 1941 ob začetku druge svetovne vojne, ko so jo Nemci spremenili v osnovno šolo. Gimnazija Franca Miklošiča pa je bila ustanovljena leta 1963.
Franc Čuš pravi, da mnogi še danes radi primerjajo programa meščanske šole in gimnazije. »Vendar je med njima kar velika vsebinska in organizacijska razlika, obema pa je skupno, da sta s svojo ustanovitvijo in delovanjem pomenili osrednjo izobraževalno institucijo v Prlekiji. Generacijam z obeh strani Mure je bila omogočena kakovostna izobrazba, s katero dijaki še danes konkurenčno vstopajo v odraslo življenje,« sklene Čuš.
