V Babincih pri družini Lebar vsak konec tedna diši po sveže pečenem kruhu. Peka kruha v krušni peči je bila desetletja družinska tradicija, ki pa je pred dobrimi petimi leti doživela nov razcvet. Milan Lebar, ki ga mnogi verjetno poznate iz glasbenih voda, je pripovedoval, da so se s peko za lastne potrebe ukvarjali ženini predniki in njegova tašča. »Pred 15 leti je tašča oslabela in rekla, da ne more več. Ker smo pogrešali domač kruh, sem ji začel pomagati jaz. Predvsem pri fizičnih opravilih. Takrat smo imeli kruh le zase in za ožje sorodstvo, ker pa sem kakšen kolač vedno vzel s sabo na piknike, so me prijatelji in znanci začeli spodbujati, naj poskusim kruh prodajati,« je osvetlil začetke. Tako je začel ljudi prek sporočil obveščati, da lahko pri njih dobijo domač kruh, in ker se je pokazal interes, so registrirali dopolnilno delo na kmetiji, pekarno pa poimenovali Štrkova pekarna. Lebar je namreč vodja prleškega ansambla Štrk, ki na domačiji tudi vadi, tako da brez povezave s tem imenom ni šlo.
»Sprva smo kruh pekli v stari krušni peči, ki je imela pol manjšo zmogljivost kot zdajšnja, mesili smo po različnih kotih hiše. Nato sem spoznal, da so naš kruh ljudje v širši okolici začutili, pekarna se je prijela, zato sem se odločil preurediti svinjske hleve v pekarno,« pripoveduje sogovornik. Prav tako je raziskoval recepture in procese, kako zgraditi peč, kako zasnovati ergonomsko delovno mesto in podobno. Povezal se je s starejšimi in izkušenimi peki, pridobil načrte za krušno peč in z lokalnim zidarjem sta postavila novo. V njej lahko spečejo 30 kilogramov kruha. Kurijo izključno z bukovim lesom, ker ta po besedah sogovornika da kruhu poseben okus. »Peč je zgrajena iz zelo stare opeke in drži temperaturo še dolgo po koncu kurjenja. Kar nekaj znanja smo vložili v proces gradnje,« pravi Lebar.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prosta delovna mesta: Te priložnosti se vam ponujajo
Na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, območni službi Murska Sobota, je trenutno razpisanih več kot 160 prostih delovnih mest.
Rženi kruh najbolj iskan
Peka domačih dobrot je vedno povezovala družino. Še bolj izrazito pa v zadnjih tednih, ko je Milan Lebar moral delo za nekaj časa zaupati drugim članom. Sam namreč okreva po delovni nezgodi, v kateri je utrpel več poškodb. »Do nesreče je vsak hlebček kruha šel skozi moje roke, zdaj pa so mi domači priskočili na pomoč. Rekli so, da me bodo nadomestili, da lahko okrevam in se pozdravim,« pravi. Izkušenj s peko kruha prej ni imel, temu nekoč pomembnemu opravilu pri skoraj vsaki hiši se je posvetil, ko je začel pomagati tašči. »Peka kruha in priprave na to so zahtevale veliko pozornosti. Vem, da so ženske vedno sejale moko, prostori so morali biti ogreti na primerno temperaturo, ampak jaz sem bil takrat pri roki za težja dela. Da sem mesil, dal kolače v peč, vmes pa sem vadil in glasbeno ustvarjal. Sicer sem občasno kuhal, tako da sem se v kuhinji znal obrniti, ampak peka kruha me je prevzela takrat,« je pojasnil.
Osnovni recept za kruh je prevzel od tašče in ga razvijal naprej. Pri tem je skušal slediti željam strank. Njihov prvi in najbolj iskan izdelek je rženi kruh z drožmi. Ponujajo pa še vrtanik, navaden beli kruh in kvasenice. V minulih letih so ob božičnih praznikih pekli še sadni kruh, a letos zaradi omenjene nesreče tega niso zmogli. V sadni kruh so dodajali doma pridelano sadje, ki so ga sušili s toploto, ki jo oddaja krušna peč. Družina tudi sicer daje poudarek lokalnim in domačim sestavinam, zakonca imata v lasti nekaj orne zemlje in na njej pridelujejo žita za moko.
Droži vedno shranijo od zadnje peke, koliko kruha bodo spekli, pa je odvisno od naročil, ki jih dobijo. Sredi tedna namreč kupce obveščajo, kdaj bodo pekli, kakšna je sezonska ponudba in novosti, ter jih tako spodbudijo k oddaji naročila. Stranke lahko izbirajo med različnimi velikostmi in oblikami hlebcev, kruh pa kupijo pri njih na domačiji, v trgovinah Zelena točka in Šklojca v Murski Soboti, vsako soboto tudi na tržnici v Lendavi.
Potoval po svetu
Peka kruha je vedno posebno opravilo, ki ga Lebar precej pogreša. »Vedno, ko sem zapuščal delovno mesto ob koncih tedna, sem šel domov z nasmeškom, ker sem vedel, da se bom sprostil v pekarni. Potem je tu še socialni vidik, saj smo se z ljudmi, ki so prihajali po kruh, pogovarjali, šalili. Lahko potrdim, da kruh združuje,« je dejal in dodal, da komaj čaka, da bo lahko nadaljeval delo v Štrkovi pekarni. S peko se sicer družinski člani ukvarjajo ljubiteljsko, saj vsi hodijo še v službo. »Ta naš hobi nam vzame precej časa, tako da bomo v bližnji prihodnosti ostali v trenutnih okvirih. Ker si vseeno želimo še nekaj prostega časa, ki ga lahko posvetimo drugim stvarem, ki jih imamo radi,« odgovori sogovornik na vprašanje o načrtih za naprej.
Se spomni, kdaj so nazadnje kupili kruh? »Uf (smeh). Črnega kruha ne kupujemo, razen na dopustu, pa še tja navadno vzamemo s sabo domačega, ker je zelo obstojen. Kupimo kdaj žemljice ali kakšen drug pekovski izdelek, ampak na svoj kruh smo zelo navajeni,« je pojasnil. Lebar je povedal še, da je kruh iz njihove pekarne potoval tudi čez lužo. Ko so prijatelji potovali v Kanado, so ga odnesli sorodnikom, ki so bili nadvse veseli, da so dobili nekaj domačega. Tudi v Dalmacijo ga nekatere stranke jemljejo s seboj.
Vsi, ki smo bili kdaj zraven pri peki kruha, vemo, da so ga gospodinje vedno prekrižale z nožem. To navado poznajo tudi v Babincih, a ker je hlebcev preveč, križev ne morejo narediti na vseh. Ima pa vsak hlebec luknjo v sredini, ki jo Lebarjevi naredijo, da kruh med peko ne poka preveč.
Kot pri vsakem opravilu se je tudi v Štrkovi pekarni že dogodila kakšna nezgoda. »Na začetku je bilo kar nekaj živčne vojne. Ko smo pekli kruh, so prijatelji prihajali ponj, beseda je dala besedo in včasih si pozabil, da imaš kruh še vedno v peči. Tako so bili hlebci včasih malo pretemni. Kruh vreči v smeti je zelo težko in žalostno. To se nam zdaj ne dogaja več, previdni smo in časovno je vse urejeno,« poudari Lebar. Sklene pa še, da je pred leti s svojim ansamblom posnel skladbo Ko hiša po kruhu diši in jo posvetil domači pekarni. Glavna igralka v videospotu je bila zdaj že pokojna tašča, ki je ne nazadnje »kriva«, da se je Lebar posvetil peki kruha.
