vestnik

Suhe trajnice za zimsko zgodbo

Matic Sever, univ. dipl. inž. agr., 23. 11. 2018
Matic Sever
Aktualno

Zakaj zgodbo? Preprosto zato, ker so pozimi razmere na vrtovih nekoliko drugačne. Res se v tem letnem času le redko odpre kakšen cvet in vse miruje v rasti in razvoju, a to še ne pomeni, da se nič ne dogaja. Suhi ostanki rastlin niso lepi samo sami zase, so tudi poligon za neverjetne preobrazbe in ledene igre. Pa ne samo s slano in ivjem, morda celo žledom, tudi svetlobna predstava je drugačna. Nizko sonce žari v drugačni barvi, žarki rastline obsijejo pod drugim kotom, igra meglic in jasnine prinaša nove dimenzije doživljanja vrtne slike.

Čeprav smo pri načrtovanju vrtov za zimsko obdobje z mislimi predvsem pri lesnatih rastlinah, med katerimi prednjačijo zimzelene vrste, ki skupaj z drugimi predstavljajo tudi nekakšno ogrodje zasaditev, pa tisti z nekaj več znanja in malce bolj poglobljenim dojemanjem vseh potencialov vrta in vrtnih zasaditev smelo posežemo tudi po zelnatih trajnicah.
Ta skupina rastlin je že pregovorno najbolj pestra z barvami in oblikami in to ne le v rastni sezoni. Tudi povsem suhe so si zelo različne. Okrasna trava perjanka, Pennisetum alopecuroides npr., je v posušenem stanju zelo svetla, skoraj rumeno-oker barve, hermelike postanejo temno rjave, določene jesenske astre skoraj črne, perovskije, ki sicer bolj spadajo med polgrme, ostanejo sivkaste. Taka družba lahko ostane neporezana do zgodnje pomladi in bo že z različnimi odtenki rjave in sive dovolj kontrastna, da bo zanimiva. Seveda pa pozimi barve niso toliko v ospredju, kot so različne oblike in velikosti osemenj in pa različne silhuete celotnih rastlin.
Če pri načrtovanju zasaditev pomislimo tudi na vse te lastnosti, dodamo nekaj zimzelenih trajnic, čebulnic in nekaj skrbno izbranih grmovnic, bomo z gotovostjo lahko trdili, da je vrt zanimiv vseh dvanajst mesecev v letu.

Liatris, Liatris sp.


Še ena pokončna američanka med trajnicami, ki potemni do skoraj črne barve. Gosta ozka in pokončna socvetja so lepa še dolgo po cvetenju. Poskrbimo, da jih posadimo nekaj več v skupine, saj bo le tako tudi pozimi učinek teh suhih ostankov najlepši.

Miskant, kitajski trstikovec, Miscanthus sp.


Med okrasnimi travami, predvsem tistimi najvišjimi, ne moremo mimo miskantov. Ti so robustni, mogočni, nekateri zelo dolgo prehajajo skozi fazo zlatorumene iz jeseni v zimo. Tudi socvetja so pogosto obstojna. Ta postanejo povsem puhasta, srebrna in se lesketajo po obodu bujnih šopov v zimskem soncu.

Kresničevje, Aruncus dioicus


Vrsta je podobna vrtni kresnici, a je večja, z izrazito padajočimi razraslimi socvetji v kremno beli barvi. Stebla so zelo močna in dolgo držijo suhe ostanke socvetij. Razrasle skupine kresničevja lahko pozimi nad preprogami zimzelenih pokrovnic še vedno igrajo vlogo dominantnih ali celo fokusnih rastlin.

Nežna bodalica, Stipa tenuissima


Večina okrasnih trav je pozimi lepih, za res mehko teksturo in lepo svetlo barvo pa poskrbi nežna bodalica. Čeprav suhi listi niso tako zelo nežni in gibljivi kot v zelenem stanju, pa tudi v hladnem vetru zime poskrbijo za gibanje in dodatno pestrost gredic in cvetličnih loncev.

Ameriški slamnik, Echinacea purpurea


Opis ne more biti kaj dosti drugačen od sorodne in že opisane rudbekije, le da pri slamnikih ne poznamo tako visokih vrst, kot jih srečujemo pri rodu rudbekij. So pa slamnikovi semenski »ježki« precej večji in tako bolj opazni in s potencialno večjo okrasno vrednostjo.

Perjanka, Pennisetum sp.


Ta spada med tiste ta svetle trave, ki ostanejo večji del zime oker barve in morda čisto proti koncu bolj ali manj posivijo. Socvetja navadno počasi razpadejo, a niso zanemarljiva. Nekakšno klasično kombinacijo tvorijo s hermeliko 'Herbstfreude' ali 'Matrono'.

Okrasni luk, Allium sp.


Okrasni luki so lepi v posušeni obliki, a ker večina vrst, ki jih uporabljamo na vrtovih, cveti dokaj zgodaj, ti do zime že povsem propadejo. Za zimsko sliko so bolj uporabne vrste, kot so npr. gorski luk, A. senescens, robati luk, A. angulosum in morda še listni česen oziroma kitajski drobnjak, A. tuberosum. Za vrtno rabo nikakor ne smemo spregledati tudi nekaterih odličnih križancev z večjimi socvetji, ki po rasti oziroma obliki zelo spominjajo na A. senescens.

Vrtna kresnica, Astilbe sp.


Odlična poletna trajnica za zmerno vlažna tla, ki razvije barvita pokončna socvetja. Pri marsikateri sorti so ta socvetja dovolj kompaktna in z dovolj močnimi stebli, da se v posušenem stanju obdržijo globoko v zimo. Mnoge kresnice vsaj v začetni fazi sušenja dobijo nekoliko rjasto rjavo barvo, kasneje navadno potemnijo. Prehod v suho socvetje je najlepši in najmanj opazen pri najtemnejših sortah, kot je na primer rdeča 'Fanal' in temno rožnato-vijolična 'Superba'.

Rudbekija, Rudbeckia sp.


Tako kot za številne druge prerijske rastline tudi za rudbekije velja, da se njihova suha socvetja zelo dobro obdržijo. Niso pa samo lepe, skoraj črne barve in v obliki drobnih ježkov, nekatere so tudi vir semen za ptice. Za zimski okras je dobra tudi najpogosteje sajena Rudbeckia fulgida var. sullivantii 'Goldsturm', če pa boste pobrskali po vrtnarijah s trajnicami, pa boste med vrstami in sortami rudbekij našli tudi še kaj bolj dramatičnega.

Možina, Eryngium sp.


Možine občudujemo predvsem zaradi zanimivih ovršnih listov, ki so modre, vijolične, zelene ali sive barve. Ko se posušijo, so si po barvi dokaj podobni, a pomembno je to, da oblika socvetij ostane skoraj nespremenjena. Na fotografiji je E. giganteum, podobno uporabne pa so tudi mnoge druge vrste in križanci. Lahko bi rekli, da so možine trajnice, ki z ledenimi kristali ustvarjajo ene najlepših prizorov, kar jih ponuja svet vrtnih rastlin.

Jesenske nebine, astre, Aster sp.


Ta pisana druščina jesenskih trajnic pogosto ponudi lep prizor v času, ko so semena tik pred tem, da poletijo v okolico. To je sicer lahko tudi problem, saj so te lahko potencialno invazivne, a marsikje rešitve tako in tako ni več, pa tudi vse niso nagnjene k pretirani samosevnosti. Če jih torej pustimo, semena odletijo, ostanejo pa zanimiva razrasla suha stebla, ki v gredah obdržijo želeni volumen, vsebino.

Konjska griva, Eupatorium sp.


Navadno dokaj visoke trajne zeli, ki se po trpežnosti oziroma obstojnosti suhih delov sicer ne morejo vedno kosati z nekaterimi drugimi trajnicami, a jih ravno zaradi določenih zelo visokih vrst in sort ne moremo povsem spregledati. Te z višino ustvarjajo krasno ozadje predvsem za srednje visoke in visoke trave ali pa se, pomešane med njih, vključijo v zanimiv suhi mozaik.

Ligularija, Ligularia sp.


Rumeno cvetoča lepotica vlažnih do zmerno vlažnih delov vrta pozimi ostane brez velikih listov, ostanejo pa črno-rjava pokončna stebla z ostanki socvetij. Sama zase morda v takem momentu res ni krasotica, skupaj z vrtno kresnico in rušnato masnico pa ima že drugo vrednost.

Flomis, Phlomis sp.


Ko je govora o zimski podobi vrta in o trajnicah, ne moremo mimo flomisa. Gojimo sicer že nekaj vrst, a najbolj stabilna in primerna za zimski obstanek je P. russeliana. Na pokončnih steblih ostanejo suhi ostanki čašnih listov, ki so združeni v gosto »satovje« v obliki žogic, te pa so na steblu nanizane v razmikih in dajejo videz koščka velike ogrlice. Ko se na njih nabere nekaj snega, je ta rastlina prikupna bolj kot kadarkoli v času rasti.

Jesenske vetrnice, anemone, Anemone sp.


Če ste te trajnice kdaj pustili neporezane, ste ugotovili, da razvijejo neverjetno zanimive sklope puhastih semen, Belkastim kokonom podobne tvorbe nabreknejo in se nato z vetrom raznesejo na vse strani. Na srečo pa tudi tisto, kar ostane, ni brez pomena. Pri jesenskih vetrnicah je problem le ta, da suha stebla niso zelo močna in se pogosto zgodi, da - še posebno pri visokih sortah - ta s prvim mokrim snegom poležejo.

Hermelika, Sedum sp.


Hermelike so razred zase, saj so ene redkih trajnic s tako horizontalno linijo socvetij, ki bi se tako dobro obdržale tudi pozimi. Socvetja s snegom so kot kapice na paličicah. Hermelike prištevamo tudi med najboljše za zimski okras tudi brez vsakršnega ledu in snega, oblika pač zmaga in požanje več kot dovolj pozornosti.

Čišljak (čistec), Stachys officinalis (Betonica)


Z imenom je tu malce zmede, ampak se bom držal v vrtnarstvu uveljavljene rabe. Govorimo torej o čišljaku, pa ne tistem kosmatem in sivem, pač pa lepo rožnato cvetočem in z zelenimi listi. Ne spada ravno v pogost nabor na naših vrtovih - škoda! Tudi pozimi je lep, ko se pokončni ostanki socvetij kopajo v travi šašulici, Calamgrostis brachytricha.
Članek je bil objavljen v novi številki revije ROŽE IN VRT.

suhe trajnice rože in vrt