V Pomurju imamo poleg Obale najmanj padavin v Sloveniji, mrzle zime in vroča poletja, kar prispeva k temu, da je suša v Pomurju problem. Zaradi podnebnih sprememb ter segrevanja ozračja postaja celo vse pogostejši pojav. Tudi letošnji zima in pomlad sta v Pomurju sta sušna, četudi se poletje še ni niti prav začelo. Odškodnine, ki jih je država zaradi suše izplačala v obdobju 1991–2015, po podatkih statističnega urada znašajo 660 milijonov evrov. O tem, kakšni so vremenski scenariji za naše okolje ter kako bi se lahko obranili pred posledicami suše, smo se pogovarjali s strokovnjakom za vodarstvo Andrejem Birojem.
Dejstvo je, da se ozračje segreva, tudi v Pomurju. Kako se to kaže na terenu?
»V zadnjih 60 letih je bila v Pomurju 20-krat suš, kar pomeni, da imamo sušo povprečno vsako tretje leto. Če pa pogledamo trende, kažejo, da bo to še bolj pogosto. Temperatura narašča, snega, ki je bil ključen za učinkovito bogatenje tal z vodo, ni. Narašča tudi sončno obsevanje, skupek vsega pa kaže na to, da bo suše še več.
Je pa dejstvo tudi, da so kmetijska zemljišča regulirana. Včasih smo imeli preveč močvirnat teren in so se trudili vodo odstraniti s površin, zdaj pa se tla hitreje izsušijo, ker se voda prej drenira v vodotoke. Poleg tega se je Mura zaradi regulacije in hidroelektrarn v Avstriji poglobila in onemogoča dotok proda. Zaradi pregrad je to preprečeno in pri nas Mura samo odnaša prod. S tem ko se je Mura poglobila, se je znižala tudi gladina podtalnice na Murskem in prekmurskem polju.«
Zakaj je to težava?
»Ker imajo poljščine daleč do vode in se težje napajajo. Za vsako sušo je rešitev namakanje. Nekje moramo vodo zbrati, jo vzeti in polja namočiti. Pred skoraj pol stoletja so se gradili zadrževalniki – Gajševsko jezero, Negovsko jezero, Ledavsko jezero, Bukovniško jezero, Hodoško jezero. To so zadrževalniki za visoke vode, ta jezera so bila primarno zgrajena, da zadržijo padavinsko vodo in nas obvarujejo pred poplavami, sekundarno pa tudi za to, da bi se zadržana voda lahko uporabljala za kmetijstvo.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Dan svobode medijev) Vrstijo se svarila pred naraščajočim političnim vplivom in napadi na medije
Nova lestvica medijske svobode organizacije Novinarji brez meja (RSF) razkriva, da vlade in politiki vse bolj zanemarjajo svoje obveznosti pri zaščiti medijev. To je posebej zaskrbljujoče v luči številnih prihajajočih volitev po vsem svetu, so opozorili. Podobna svarila so ob današnjem dnevu svobode medijev izrazili tudi pri ZN in EU.
Zakaj se to ni zgodilo?
»Do tega ni prišlo, ker po eni strani ni bilo dovolj interesa v kmetijstvu in ker v začetku, ko so se pregrade zgradile, ni bilo sklenjenega dogovora.
Očitno ni bilo takih potreb kot zdaj, zato so tudi bile narejene melioracije. Takrat ni nihče razmišljal o suši, ampak so razmišljali o tem, kako pridobiti čim več pridelovalne zemlje, ker je bilo vse močvirnato. Zdaj imamo rešen problem, ko imamo preveč vode, nimamo pa rešenega problema, ko je vode premalo. Kar je bilo težav zaradi suše, pa so reševali s subvencijami.«
V uvodu ste mi rekli, da je neumno, da imamo v Pomurju sušo, če imamo reko Muro. Kaj ste mislili s tem?
»Značilnost letnih pretokov Mure je, da so najvišji v spomladanskem in poletnem obdobju. Ker večji del Mure izvira v Alpah, kjer se zadržuje sneg in se enakomerno taja ter količinsko bogati Muro. Torej je od marca do septembra, ko kmetijstvo v primeru suše potrebuje vodo, te v reki Muri nadpovprečno veliko in bi jo lahko izrabili.
Drugi način pa je gradnja manjših akumulacij na vseh vodotokih, ki se v to pomursko ravnico stekajo, torej v gričevnatem delu Pomurja iz severne brežine Slovenskih goric in južne brežine Goričkega z manjšimi akumulacijami. Da se padavinska voda ob nalivih zadrži in jo potem lahko uporabimo.
Še en način je, da se prepreči poglabljanje reke Mure, npr. z nizkimi pragovi. Če se to prepreči, se dvigne podtalnica. Rešitev je več, ampak seveda morajo biti v skladu z naravovarstvenimi smernicami, da se nobenemu organizmu ne poslabša življenjski prostor.«
Je konsenz pri kmetih? Se zavedajo težav s sušo in tega, kar še prihaja?
»Mislim, da se kmetijci še najbolj zavedajo težav s sušo. Z vodarskega vidika lahko komentiram, da je ta problem rešljiv in nam naravne danosti to omogočajo.
To sta na primer drči, ki sta zgrajeni čez reko Muro pri Bakovcih in v Veržeju, s čimer je bilo omogočeno, da voda steče v rokav, ki je bil prej suh. S tem tok upočasnimo, s čimer se voda tudi nekoliko prezrači. Potem pa voda steče nazaj v strugo.
Mura je sicer že zdaj regulirana reka, že od časa Marije Terezije so jo sistematično usmerjali. Zavoji v zgornjem delu slovenskega odseka so identični, izkopana je po natančno določenih merah in ograjena z nasipi, ki so jih sicer delali kasneje. Ker so naši predhodniki imeli očitno preveč škode s poplavami, so se odločili, da jo bodo regulirali. Ampak voda zdaj bistveno hitreje odteka, kot je nekoč, ko je bilo teh rokavov veliko in je bila veliko bolj zavita. Bili so odseki, kjer je 'trgala' in kjer je mirno tekla.«
Koliko imamo v Pomurju trenutno namakalnih sistemov?
»Trenutno sta v Prekmurju vzpostavljena dva večja namakalna sistema za skupno 800 hektarjev in razni manjši namakalni sistemi, v Pomurju pa je 25 tisoč hektarjev obdelovalnih površin. Pri vseh obstoječih namakalnih sistemih je vir namakanja podzemna voda, torej črpajo iz vodnjakov in gramoznic, kar še znižuje podtalnico. Poleg tega je voda iz podtalnice hladna in rastlina lahko doživi šok.«
Kakšna je torej rešitev?
»Z nekaterimi rešitvami bi se dalo spraviti del vode iz Mure v zaledje in omogočiti namakanje bistveno večjih površin kot trenutno. Jaz celo mislim, da bi se dalo podvojiti celotno slovensko namakalno površino, ki je trenutno 10 tisoč hektarjev. Ker je vode dovolj in bi to bilo pri nas možno.
Namakanje ni le obramba pred sušo, ampak tistemu, ki namaka, omogoči, da pridela dve kulturi na leto. Tako imate dve žetvi na sezono. Človeštvo se je razvilo zaradi namakanja. Če v Mezopotamiji ne bi speljali rek na polja, ne bi nič zraslo, ne bi zgradili mest, ne bi se razvila civilizacija. Gledati, kako rastlina veni, poleg pa teče reka Mura, je enostavno butasto.«
Bi to morala biti politika države ali zasebnega podjetja?
»Mislim, da je to strateška poteza države, ki mora zagotoviti čim večjo neodvisnost v primeru izrednih dogodkov in tudi čim večjo fleksibilnost pri pridelavi hrane.
Saj ta voda se lahko uporabi tudi za pridelavo vrtnin, lahko se vzpostavijo večji rastlinjaki, lahko jo ne nazadnje uporabimo tudi za ribogojstvo.«
Te vaše ideje spominjajo na nizozemske ureditve.
»Nizozemci so pionirji moderne izrabe voda. Oni so si eno tretjino ozemlja prilastili iz morja, ampak pri njih je vse umetno. Funkcionira, ampak nimajo takšne naravne pestrosti kot mi, raznovrstnosti v rastlinskem in živalskem svetu, ki je mi s takimi ureditvami ne bi rušili oziroma ogrozili. Bi si pa zagotovili večjo samooskrbo, kar je danes vodilna tema, in se prilagodili prihajajočim podnebnim spremembam.«